Kdo se boji uspešne države?

Čas je, da prenehamo s politično polarizacijo in da začnemo vpiti, kdo se boji uspešne Slovenije.
Fotografija: "Ni lahko razumeti, ko profesorji demokracije obsojajo, da vlado sestavi nekdo, ki je bil izvoljen demokratično."
Odpri galerijo
"Ni lahko razumeti, ko profesorji demokracije obsojajo, da vlado sestavi nekdo, ki je bil izvoljen demokratično."

 Otroci socializma – kdo bi si mislil, da sem že tako star in da se bom kdaj opisal s to oznako – smo se igrali kdo se boji črnega moža.

Ljubitelji teorij zarote na skrajnih polih političnega delovanja imajo svojo zgodbo in glede na to, kako živčni, vzhičeni, samozavestni, pa tudi prestrašeni so nekateri te dni v Sloveniji, si niti ob uporabi skrajnih dimenzij svoje domišljije ne znam predstavljati, kako globoko (nizko) gredo njihova razmišljanja.
 
To smo podpisniki pisma, ki je pozvalo slovensko politiko k sodelovanju in oblikovanju vlade, občutili na lastni koži. Čeprav je bilo sporočilo jasno - da Slovenija žalibog nima časa za predčasne volitve. Bile bi že četrte v zadnjih štirih letih. Tokrat v trenutku, ko na vrata svetovnega gospodarstva trka recesija in je svet soočen z vrsto novih izzivov, pred nami pa je predsedovanje svetu EU. Ker smo si drznili na to opozoriti, smo občutili precejšno jezo in mestoma bes, pa tudi kakšni žaljivki se nismo ognili.
 
Vedno pozdravljam različna mnenja, mislim, da je v drugačnosti bogastvo, in tudi zato poskušam poslušati različne argumente. Včasih ni lahko razumeti kakšnega od njih. Recimo, ko profesorji demokracije obsojajo, da vlado sestavi nekdo, ki je bil izvoljen demokratično. In pri tem pozabijo, da je takšno priložnost dobil, ker njegov predhodnik preprosto ni bil kos sicer ne lahki nalogi vodenja manjšinske vlade. Za resnično sprejemanje demokracije je bistveno razumeti, da gre za sistem, ki ga moramo sprejeti tudi takrat, ko oblast sestavljajo tisti, ki nam niso blizu.
 
Slovenija ima mandatarja in verjetno bomo dobili novo vlado. Prav je, da državljani smo in ostanemo aktivni. Kritični in zahtevni. Hkrati pa je prav, da tisti, ki so zaradi demokracije dobili priložnost, zdaj lahko pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Zaupanja človek ne more kupiti s slabimi izkušnjami iz preteklosti. Prav zato bo morala nova vlada še bolj zavihati rokave in s trdim delom ter predvsem rezultati narediti vse, da zaupanje povrne. Da doseže tudi tiste, ki so danes na popolnoma drugi strani.
 
Slovenija potrebuje jasno smer. In bistveno višjo stopnjo enotnosti. Močna sredinska vlada ji lahko daje pomembno upanje. Koalicijska pogodba bi lahko bila še bolj ambiciozna, vendar drži, da danes bolj kot besede na papirju štejejo rezultati. Svet se vrti hitreje, kot to pogosto želimo sprejeti in razumeti. Koronavirus je le zadnji primer, ki kaže na usodno soodvisnost sveta, v katerem živimo. Države z močno polarizacijo se bodo težko prilagodile spremembam in bodo zato po definiciji manj uspešne.
 
Slovenija potrebuje stabilno (poslovno) okolje ter učinkovito in hitro izvedbo številnih reform. Ključno bo vodenje! Pri tem imam v mislih predvsem usklajenost strategij, od zunanje politične, demografske, zdravstvene do gospodarske. Želim si, da bi nova vlada delovala vključevalno, v smeri zagotavljanja kakovostnega življenja za vse – najprej za socialno ogrožene in deprivilegirane, pa tudi za uspešne in premožne. Cilj naj bo družba, kjer se bodo lahko imeli mladi radi in kjer se bodo starejši počutili spoštovane, sposobni cenjene in kjer bomo omogočali razvoj tistim, ki si upajo in si želijo preboja ...
 
Odgovornost vseh nas je, da to zahtevamo. Od vseh strank (ne le ene), ki sestavljajo novo vlado. Predvsem pa je prav, da damo priložnost tistim, ki nam morda niso najbolj všeč, da se izkažejo. Prav pa je tudi, da smo pozorni na njihova dejanja, v duhu spoštovanja temeljnih človekovih pravic, svobode govora in krepitve civilne družbe. In ne nazadnje, povsem osnovne človeške prijaznosti in humanosti.

Čas je, da se politična polarizacija konča, in namesto da vpijemo, kdo se boji črnega moža, začnemo vpiti, kdo se boji uspešne Slovenije.
 
 
Dolgo sem razmišljal, ali bi moral v naslovu spremeniti besedo uspešne v normalne. V Sloveniji ne zmagujejo najboljši, ampak najbolj naši. Horizont slovenske politike je obstal na odnosu med Kučanom in Janšo. Namesto da bi sodelovali, si mečemo polena pod noge in uničujemo drug drugega. To, vsaj v mojem pojmovnem svetu, ni definicija normalnosti.
 
Prav imate, kaj je normalno in kaj je uspešno, je stvar percepcije. Vendar ko poslušam ljudi, opažam, da imajo dovolj tega predalčkanja in si želijo tako normalne kot uspešne Slovenije.
 
Velika odgovornost čaka novo vlado. Morda celo zgodovinska. Ob tem pa ne moremo mimo dejstva, da uspešne Slovenije ne kreira (samo) politika. Prevzemanje odgovornosti za lastna dejanja ni lastnost, ki bi nam vedno šla dobro od rok. Včasih je lažje zavpiti črni mož, krasti zemljo ali se iti skrivalnice kot narediti domačo nalogo in kakšen račun več. Vsaj tako pa so v naših časih dobivali boljše ocene tisti uspešnejši v šoli. Vanjo sem hodil že v demokratični Republiki Sloveniji.

Tej državi, ki jo imam rad, čeprav mi pogosto niso všeč tisti, ki jo vodijo. Ampak kot rečeno, to je rezultat sistema, ki mu pravimo demokracija. Če ta omogoča nove smeri, ki bi lahko sledile globalnim zahtevam in ulovile zamujene priložnosti, ji dam kot državljan priložnost. Seveda s pozornostjo na dejanja, z odprtimi očmi in ohranjanjem lastnega mnenja.

To je danes moja domača naloga, naloga aktivnega državljana. In teh vsaka uspešna država želi čim več, kajti prebojev države ne ustvarja neka imaginarna sila, temveč le in samo njeni najbolj proaktivni ljudje. Za slednje je prav, da s(m)o še kako pozorni na socialne, pravne in družbene teme, vendar ne smemo pozabiti, da moramo v dobro vseh ustvarjati dodano vrednost uspešnih in inovativnih gospodarskih družb, družb znanja in razvoja.
 
Zato pozivam vse, da naredimo tisti prej omenjeni račun več in si zadamo cilj, da bomo prav mi, aktivni državljani, ustvarjali uspešno državo. Ko nam to uspe, bo politika še bolj razumela, da je njeno primarno poslanstvo omogočati razvoj družbe in spodbujati sodelovanje. Politiko lahko vedno spremenimo le mi, ljudje. Nič ni močnejše od ideje, katere čas je prišel, je pred mnogimi leti zapisal Victor Hugo. V Sloveniji je (upam) dozorel čas za sodelovanje, enotnejše delovanje in predvsem za to, na kar opozarjam(o) že predolgo – več meritokracije.
 

Več iz rubrike

Komentarji: