Formalno meritokracija, neformalno klientelizem

Francosko revolucijo označujemo za prelom, ko smo iz fevdalizma prešli v sodobno urejeno družbo, kjer človekov uspeh ni odvisen od podedovanih plemiških nazivov, ampak od njegovih sposobnosti. Vsaj tako naj bi na načelni ravni bilo.

Slovenija je danes ena najbolj egalitarnih držav v Evropski uniji in v skupini OECD. Dohodkovna enakost je ena najvišjih, leta 2011 je bila najvišja v tej skupini, leta 2013 je bila po podatkih OECD glede na Ginijev koeficient na četrtem mestu, a se od Danske in Norveške razlikuje zgolj za 0,003 odstotne točke, kar je zanemarljivo. Podatki torej zavračajo splošno sprejeto dejstvo, da se pri nas socialne razlike povečujejo. Ekonomisti so skoraj enotni, da je Slovenija egalitarna družba ne zaradi dobre redistribucije zaslužnosti med posamezniki, ampak zaradi davčnih obremenitev prihodkov najbolj sposobnih. Naša enakost potemtakem ni posledica lastnosti ljudi, torej njihove dobre izobrazbe, prizadevnosti in inovativnosti, ampak velikega davčnega bremena, ki ga občutijo predvsem najsposobnejši. Od bruto zneska 4000 evrov dobijo na bančni račun zgolj 2000 evrov, kar našo državo postavlja na vrh lestvice obdavčitve plač. Zaradi tega se dogajajo beg možganov in davčni obvodi, ki se kažejo tudi v vedno večji prekarizaciji določenih skupin.

Plače preveč obdavčene, kapital premalo

»Tudi Thomas Piketty v knjigi Kapital v 21. stoletju pravi, da imajo vse evropske države problem s prevelikim zadolževanjem, preveliko obremenitvijo plač in premajhno obremenitvijo kapitala. Vemo, da ima Belgija najvišje davke v Evropski uniji, a ni tako zadolžena, Italija in Slovenija pa imata veliko zadolženost in visoke davke, kar zagotovo ni dobra kombinacija. Davke bi morali sprostiti, kar se je z zadnjim predlogom davčne reforme zgodilo zgolj na simbolični ravni, brez realnih učinkov,« razlaga sociolog dr. Frane Adam. Je nizka obdavčitev kapitala in visoka obdavčitev dela posledica navezanosti politike na kapital? Adam meni, da ne. »Slovenija ni posebno navezana na kapitalske centre. Prej bi rekel, da je to zato, ker je najlažje obdavčiti zaposlene, saj ima država pregled nad prihodki in številom zaposlenih in lahko enostavno izračuna, koliko denarja bo pridobila v državno blagajno, pri obdavčitvi dobičkov pa tega izračuna ni enostavno opraviti, saj se kapital bolj skriva na različnih ravneh.«

Po mnenju nekaterih sociologov in ekonomistov naj bi pretirana davčna uravnilovka tudi preprečevala podjetnost in inovativnost. Frane Adam meni, da bi, ko bi upoštevali individualne dosežke, podjetniške ideje in ustvarjalnost posameznika, prišli do »pravične neenakosti v primerjavi s sedanjo nepravično enakostjo ter nepravičnim in neupravičenim bogatenjem, ki ne izhaja iz sposobnosti in prispevka k družbenemu razvoju«.

Takšno delovanje zagovarja meritokracija. Gre za idejo Michaela Younga, ki jo je ubesedil v delu The Rise of Meritocracy 1870–2033 s podnaslovom Esej o izobraževanju in enakosti. Ta zagovarja organiziranost družbe po načelu zaslužnosti; da je položaj posameznika odvisen od njegovega inteligenčnega količnika in truda.

Dr. Boštjan M. Zupančič tako v članku Meritokracija in dedovanje družinskih podjetij pravi, da danes niso več uspešna tista podjetja in narodna gospodarstva, ki delujejo po načelu izkoriščanja, kot je bilo v 19. in deloma v 20. stoletju, ampak tista, ki temeljijo na enakopravnem in spoštljivem vključevanju vseh sodelujočih. »Dokler sposobni in angažirani lastnik neposredno nadzoruje, kakšne inovacije so možne pri sami produkciji, je verjetno, da bo podjetje napredovalo in rastlo. Iz takih majhnih podjetij pogosto zrastejo poslovni velikani: Apple, IBM, Microsoft, francoski Moulinex – vsa ta podjetja so zrasla iz zasebnih garaž, kjer so se tudi začela. Uspešno osebno vodenje podjetja, kot je na primer ajdovski Pipistrel, je pogosto zdrava zasnova za fenomenalno kasnejšo rast in uspeh na tržišču. Iz tega pozitivnega odnosa izvirajo tudi napredovanja sposobnih. To je ta tako zaželena pozitivna selekcija, ki vodi v meritokracijo.«

Najuspešnejše družbe naj bi po Zupančičevem mnenju imele na vodilnih položajih najsposobnejše ljudi, zaradi česar je po njegovem tudi bolje, da družinska podjetja vodenja ne prepustijo drugi generaciji, če ta ni sposobna, ampak raje profesionalnemu menedžmentu. Marsikdaj pa zaradi nezaupanja tujcem, torej nečlanom družine, podjetje prevzamejo dediči, ki ga pridobijo brez posebnega truda in niso »nasledek pozitivne selekcije«. Ti »niso na isti način motivirani, kot je bil izvorni vzpostavitelj in lastnik podjetja.« Vendar opisanemu stališču marsikdo nasprotuje, češ da je sposobnosti nemogoče meriti. »Študije kažejo, da je pogled tistih, ki ocenjujejo spodobnost posameznika na primer za pridobitev delovnega mesta, zelo odvisen od tega, ali gre za moškega ali žensko. Raziskava je pokazala, da je bila primernost za delovno mesto v univerzitetnem okolju pri kandidatih bolje ocenjeni kot pri kandidatkah s povsem istimi referencami. Prav osebne okoliščine, na primer spol ali etnično poreklo, še kako vplivajo na to, kako je razumljena sposobnost posameznice ali posameznika. Poanta je, da je položaj individuuma v družbi in torej razmerjih moči določujoč tudi glede tega, kako so dojete njegove sposobnosti. Meritokracija in njegovo objektivno merjenje je zato, ostro rečeno, mit,« meni filozof dr. Marinko Banjac.

Prav tako ugotavlja, da splošna prevlada meritokracije prinaša tudi specifične družbene odnose, v katerih postanejo ljudje tekmovalni in razmišljajo o tem, kako bodo drug drugega premagali v pehanju za lastnimi koristmi. »V takšnem boju drugega proti drugemu pa umanjka sodelovanje vseh za skupno dobro. Ambicije so v taki družbi praktično zgolj posameznikove; 'boljše življenje zame, ne pa boljša družba za vse nas'. S tega zornega kota je meritokracija nekaj, kar družbe nikakor ne dela bolj enake ali pravične, temveč kvečjemu ohranja ali celo poglablja neenakosti in neenake možnosti za vse,« meni Banjac.

Imamo raje klientelizem?

Temu ostro nasprotuje dr. Frane Adam. »Nekateri pravijo, da je meritokratski princip pisan na kožo elitam in zanemarja druge družbene skupine, toda po mojem mnenju za kaj takega ni racionalnih argumentov. Ali položaj posameznika določa modra kri, česar smo se s koncem fevdalizma mučno znebili, ali pa imamo klientelizem. V njem uspeh posameznika ni odvisen od izobrazbe, talenta in znanja, temveč od tega, kako uspešno se vključuje v omrežja, koliko je lojalen in kakšen socialni kapital ima. Gre za navezavo na omrežje in osebo, ki ti lahko omogoči napredovanje, informacije, ki jih pri poslu potrebuješ, a se moraš tej osebi tudi oddolžiti, s čimer nastajajo tako imenovane mreže. To dobro poznamo v Sloveniji, ki je zagotovo klientelistično urejena družba, tudi v socializmu je bilo delovanje podobno, na položajih so bili ljudje, ki so bili najbolj lojalni sistemu, in ne tisti, ki so bili za neko funkcijo najbolj sposobni. Predsednik vlade je govoril o mafiji, kar je skrajna oblika klientelizma, a ima skupaj s kriminalom in korupcijo velik skupen imenovalec, navezanost na omrežja.«

Po Adamovem mnenju imamo problem z avtonomnimi posamezniki, ki radi hitro zapadejo v skupine in se jim z mišljenjem in vedenjem zaradi svojih parcialnih ciljev popolnoma prilagodijo. »Pri nas posamezniki z entuziazmom in znanjem pridejo v javno upravo, a jih ta hitro zmelje in zaduši njihovo iniciativnost. Razlogov za to je več, ne le pomanjkanje meritokracije.«

Stvar ni tako preprosta, kot se zdi, in je z uveljavitvijo meritokracije ne moremo rešiti. Slovenija namreč po eni strani formalno upošteva meritokratske elemente, izobrazbo in dosežke, vendar jih po drugi, kot že rečeno, z davki izničuje. Tudi razpisi za delovna mesta v javni upravi zahtevajo vnaprej postavljena merila, tako kot na primer naročila v zdravstvenem sektorju, a so ta merila prilagojena, da ustrezajo določenim ljudem.

»Meritokracija tako ni nekaj, kar bi zapovedovalo kriterije ali omogočalo njeno implementacijo, ampak drža, pri kateri se spoštujejo sposobnosti posameznikov. Z meritokracijo so združeni profesionalni odnos, etika in odgovornost. Posamezniki, ki vstopajo v vse družbene odnose, pa morajo biti avtonomni in odgovorni za posledice svojega dela, torej morajo znati povleči poteze, če naredijo napako. Pri nas manjka profesionalnosti, kar se močno kaže tudi v sodniških vrstah. Namesto da bi se v določenih primerih izpostavili, se enostavno skrijejo in molčijo. Problem pravne države pri nas je, da so sodniki postali del administracije, čeprav bi morali biti najbolj avtonomna poklicna skupina s svojo profesionalno držo, etiko in odgovornostjo, ne pa navadni 'aparatčiki'. Niso sami krivi, zagrabil jih je mehanizem, v katerem smo, ker je celotna državna struktura nekako socializirana in pod pritiskom hierarhije, formalizacije in politične kontrole, kar onemogoča uveljavitev posameznika in njegovega znanja,« razlaga Frane Adam.

Treba je izravnati igralno ploščo

Filozof dr. Igor Pribac ključno dilemo v dojemanju meritokracije in odnosu do nje vidi v vprašanju, ali naj vsakomur pripišemo zasluge (pozitivne in negativne) za vse njegove dosežke, ali pa naj upoštevamo, da je tisto, kar je v življenju dosegel, bistveno določila nagnjena igralna površina, ki je rezultat naravnih in družbenih naključij, na katera ljudje nimajo vpliva.

»Vsi, ki slednje priznavajo, predlagajo, naj, preden presojamo individualne zasluge, poskrbimo za izravnavo igralne površine s kompenzacijskimi ukrepi, ki bodo odpravili hendikepe neugodnih naključij. Ta ločnica je prevedena v politični diskurz kot ločnica med neoliberalnimi teorijami na eni strani in socialno-liberalnimi, ki zahtevajo kompenzacijske izravnalne režime, na drugi,« pravi Pribac, ki je osebno prepričan, da je pravična uveljavitev kakršnegakoli meritokratskega načela možna le ob prizadevanju, da so vsakomur zagotovljene enake možnosti za uspeh. »Tem bolj zato, ker je zaslužnosti – inteligenčni količnik, talent, prizadevnost – zelo težko izmeriti.« Kljub temu je Pribac prepričan, da bi v javni upravi potrebovali več meritokracije, »zlasti za tista delovna mesta, kjer je rezultatska uspešnost prvorazrednega pomena«, a opozarja, da meritokracijo včasih lahko omejijo tudi zahteve po sorazmerni zastopanosti posameznih družbenih skupin, na primer ženske kvote.