Kdo je tu slep?

Slovenci bi morali bolj množično na kolesa. V to preprosto verjamem, ko gledam in analiziram Slovenijo. Vsaj miljon in pol nas bi moralo biti tam. In zakaj me ni, me boste vprašali?
 
Odgovor je preprost. Protesti so pesek v oči realnim problemom. Državo so ugrabila različna interesna gibanja, učinkovitost nam pada, zdravstvene, davčne in pokojninske reforme ni sposobna izvesti nobena politična opcija. Čeprav znamo vpiti, kaj je nacionalni interes in smo se odločili, da bo država imela v lasti določena (strateška ali interesna?) podjetja, pa si nočemo priznati, da je korporativno upravljenje v Sloveniji ena od ključnih težav, ki jemlje prihodnost mlajši generaciji. In to že 30 let. To je darilo, ki ga ob praznovanju državnosti poklanjamo ljudstvu. A problem je širši. In odgovornost tistih, ki to vidimo je, da nismo tiho.
 
Drži, če mi očitate, da me na kolesu ni, ker v življenju rešujem stvari drugače. S ponujeno roko sodelovanja in z vztrajanjem pri tem, kar verjamem, da je prav. Znam biti kritičen, vendar to predvsem takrat, ko vem, da nisem komentator nogometa iz kavča, medtem ko grizljam čips. Tako je bilo glede politike, tako je glede korporativnega upravljanja.
 
Seveda pa se sprašujem, zakaj ljudje ne zmoremo videti očitnih stvari, ko se dogajajo okrog nas? Zakaj iste, pogosto usodne stvari, dojemamo tako zelo različno? Problemi nas šokirajo z zamudo, ko njihove posledice že prestopijo bregove znosnega. Takrat zmajujemo z glavo in se ne moremo načuditi lastni slepoti in brezbrižnosti.


Že dvajseto leto zapored se je tudi lani več slovenskih državljanov iz Slovenije izselilo kot vanjo priselilo. Eden pomembnejših kriterijev spremljanja gospodarske konkurenčnosti kateregakoli nacionalnega gospodarstva je t.i. vertikalna mobilnost. Povedano drugače, omogočanje napredovanja posameznikom ne glede na njihovo socialno poreklo. Gre za verjetnost udejanjanja zgodbe o »uresničenih sanjah«, ko je sposobnemu in prizadevnemu otroku revnih staršev, ob pridnem delu omogočeno napredovanje na sam vrh. 

Dvajsetletno izseljevanje najsposobnejših iz Slovenije je žalosten dokaz, da jim v domovini ni dano uresničiti lastnih sanj. Zaradi sistemskega prezira drugačnosti in meritokracije so bile sanje desetisočim Slovencem ukradene, poteptane v ihti takšnega ali drugačnega enoumja. 



Priznam, zanikanje realnosti je lažje opaziti z distance. Kot na primer nasmihanje ob občasnem vpogledu v delovanje obskurne politike v Severni Koreji ali pa zgroženosti ob opazovanje praznih polic trgovin in lekarn v z nafto bogati, a v vseh drugih ozirih, bankrotirani Venezueli.

Precej težje je korenine identičnih trendov prepoznati v lastnem okolju. Bržkone zato, ker smo pogosto tudi sami del istega problema. Namerna slepota je bolj nevarna in razširjena bolezen danasnjega časa, kot smo si pripravljeni priznati.

Učinkovit sistem upravljanja države in uporaba ekonomske politike sta bistvena dejavnika gospodarske rasti. Pravilno strukturirana lahko pomagata državam, da izkoristijo svoje naravne in človeske potenciale. Njuna soodvisnost je bistveno močnejša v kapitalsko zaprtih, tranzicijskih in manjših državah. Tam kjer so tako podjetja in posamezniki mnogo bolj odvisni od vlade in državnih podjetij. Ne zgolj pri vstopanju v poslovne odnose, temveč zlasti zaradi nezmožnosti sodelovanja pri učinkoviti distribuciji resursov. Ekonomski strokovnjaki govorijo o fenomenu pasti upravljanja majhnih držav.

Prof. Paul Collier z Univerze v Oxfordu trdi, da neustrezno upravljanje države in zgrešene gospodarske poteze uničijo gospodarstvo z alarmantno hitrostjo in obsegom. Korelacija med slabim upravljanjem države in revnostjo prebivalstva ni le zelo visoka, temveč jo je zelo težko spremeniti. Statistično je verjetnost, da pride do preobrata v kratkem času, manjša od 2 odstotkov. Po drugi strani pa zna tavanje v močvirju napačnih potez trajati tudi več desetletij. Dovolj dolgo, da neodvisni in pametni obupajo in iščejo (najdejo) svojo pot v tujini.  

Če v Sloveniji spadate med tiste, ki si upajo razmišljati z lastno glavo in vam ni mogoče nadeti ideoloskih konjskih plašnic, si ne delajte prevelikih utvar. Obstaja velika verjetnost, da vas bo učinkovito polariziran sistem kadrovanja preventivno izločil. Prav to je zadnja faza strme poti navzdol, o kateri govori prof. Collier.


Kvazi-uvajanje tržnih vzvodov in dajanje vtisa normalizacije okolja seveda ne prineseta pričakovanega pozitivnega učinka. V enem od intervjujev je stanje odlično opisal Stojan Petrič, ko je dejal: »Slovenijo obvladujejo nekatere skupine, in to ni vlada. Dokler bodo te skupine, ki v biznisu niso doma, ki nikoli niso nič prodajale in nikoli nič ustvarjale, obvladovale slovensko sceno, toliko časa bo Slovenija nazadovala. Ti ljudje, ki dejansko skačejo po Sloveniji, pomagajo drug drugemu na posamezne pozicije in ščitijo le sebe, ne naredijo pa nič iz dveh razlogov. Prvič zato, ker ne želijo nič narediti, ker bodo potem odgovorni. In drugič, ker ne razmišljajo dolgoročno, ampak zgolj kratkoročno, zanima jih le hitri dobiček.«

Živimo v času dveh neproduktivnih skrajnosti. Na eni strani vse glasnejše demagoško vpitje, katerega namen je preglasiti nasprotnika, ga »ad hominem« napasti in onemogočiti. Na drugi strani pa javni nastopi, ki temeljijo na spoliranem praznorečju. Kdaj ste se nazadnje odločili pozorno poslušati in razumeti vsebinske argumente, vam neljubega strokovnjaka, ali pa Bog ne daj, politika? Tisto, kar najbolj manjka v odprti razpravi je vnos mnogo širše palete kredibilnih, strokovnih argumentov.

Bivši visoki ekonomist Svetovne banke, danes pa profesor na City University v New Yorku. London School of Economics in Univerze v Groningenu, dr. Branko Milanović govori o nujnosti konsolidacije demokracije. Pri tem opozarja, da se je oster rez s preteklostjo pokazal za bistveno uspešnejši pristop od gradualističnega modela. Konsolidacija je odvisna predvsem od politične elite.


Slovenija je lep primer (nekoč) perspektivne države, ki je obtičala v coni somraka. V gospodarstvu neposredno in posredno dominira država. Z napol izvedenimi reformami nismo dosegli učinka in zaradi razpršenosti interesov in neenotnosti ohranjamo nekonsolidiran status quo. V ekonomskem jeziku, zamujamo razvojne priložnosti in zato primerjalno – nazadujemo.

Posledice, ki sledijo negativni spirali so predvidljive: razraščanje korupcije in vzpostavitev oligarhične strukture v politiki in gospodarstvu. Danes lahko le sanjamo stopnjo gospodarske rasti Poljske ali Estonije in upamo, da naša pot ne vodi med tiste države, ki so razvojno zapečatile usodo naslednjim trem do štirim generacijam svojih državljanov. Profesor Milanović o njih govori iz prve roke. Trend izseljevanja slovenske inteligence iz uvoda tega teksta se namreč že zelo resno približuje tej stopnji.