Kapitaln(sk)i tepec: Z doplačili nad oblake

Ko smo se jeseni z manjšo družbo odpravljali na izlet v New York, smo prvo etapo popotovanja opravili na jutranjem ponedeljkovem letu Ljubljana–Bruselj.
Fotografija: Tomi Lombar
Odpri galerijo
Tomi Lombar

Povratne vozovnice do Velikega jabolka, ki smo si jih priskrbeli pri letalski družbi Air France, so nas posedle na Adrijino letalo, ki je v svojem najglobljem bistvu duša dvojčica jutranje šestice ljubljanskega potniškega prometa, saj s periferije razvozi uradnike vladnih služb na delo v središče. S to razliko, da na letalu nimaš barvitih zaslonov, ki bi te sproti obveščali, kakšno bo vreme (to nalogo opravi pilot po ozvočenju), kaj se prihodnji teden dogaja na gledaliških odrih (surogat za to je izrazni ples kabinskega osebja pred poletom) in kaj @maychyka98 sporoča vsem sošolcem za dobro jutro (duhamornost, plehkost in slaboumnost teh sporočil uspešno nadomestiš s škiljenjem po zakonodajnih aktih, ki jih na tablici bere potnik na drugi strani prehoda).

Rahla neprespanost zaradi rajzenfibra je otopila čute in vso okolico obarvala v sprane sivine, ki so zamolklo goltale ujemajoča se oblačila evrokratov. Motorji so zabrneli, in ko smo se odlepili od tal ter preleteli Blejsko jezero, sta stevardesi zakoračili na vozičkasti pohod vzdolž letala, med katerim sta potnikom, ki so se po družinskem vikendu znova vračali v bruseljske pisarne, neuspešno ponujali kavo, vodo, sokove in različne prigrizke. Deležni sta bili zgolj vljudnostnih odkimavanj, pičlo stopnjo prijaznosti više od tistih, ki jih ljudje običajno namenjajo prodajalcem Kraljev ulice ob parkirnih avtomatih. Ko sta prišli do naših sedežev, je bližja od njiju dahnila: »A, vi ste pa z Air France,« in nam podala pollitrske plastenke vode, nato sta brezalkoholne pijače ponujali dalje z istim uspehom, kot bi se tega lotili med smučarskimi skoki v Planici.

Še danes ne vem natanko, kaj sem občutil, ko sem odvijal beli pokrovček in se je pokljanje plastičnih vezi utapljajo v letalskem šundru. Me je prevzel strah, da me bodo moji sodržavljani motrili kot razsipneža, ki z nakupom nekajkrat preplačane vode prostovoljno sodeluje pri dokapitalizaciji tedaj še slovenskega letalskega prevoznika? Ali sem pričakoval zavistne poglede, namenjene pripadniku jet seta, kot bi ne srkal ljubljanske podtalnice, ampak bi si umival lase s penino z zlatimi lističi? Za trenutek sem se zagledal kot Marijo Antoinetto, ki med vožnjo s kočijo po pariških ulicah kar z žlico natepava orehovo filo za potico, zablodele rozine, ki se ji zataknejo med zobmi, pa frca na ulico obubožancem, ki si ne morejo privoščiti kruha. A največja ironija vsega je ta, da smo mi za karte, ki jih je pogodbeno zakupil drugi prevoznik, najbrž odšteli manj kot armada birokratskih ambasadorjev Slovenije. Ali pravilneje – manj kot je Adrii zanje plačala država, ki svoje zaposlene pošilja v mesto ščijočega pamža.

Nepredstavljivo se mi zdi, da je osnovna ponudba prevoznika, ki še zdaleč ni nizkocenovni, na približno isti ravni kot pri kakem Wizz Airu in Easy Jetu. Četudi je res, da ko si pri nizkocenovnikih dokupiš možnost, da s seboj vzameš več kot mobitel prtljage, povišajo pridevnik pri opisu cen v srednje. Hočeš decimeter več prostora za noge? Deset evrov. Bi se rad vkrcal med prvimi? Še deset evrov. Bi rad s seboj vzel dostojen kabinski kovček namesto miniaturnega, v katerega gresta le rubikova kocka in tester parfuma (v plastični vrečki z zadrgo)? Daj dva kovača. A vsaj v Evropi si še niso izmislili tako osnovnega paketa, kot so ga začeli ponujati v ameriški Delti. Njihov »osnovni ekonomski« razred tako odvzema možnost kakršnekoli izbire sedeža in možnost nadgradnje vozovnice v kaj bolj človeškega. Razred samote srednjih sedežev.

Kakšen bolj ciničen potnik bi med trpanjem kolen v preozek sedež bržda pripomnil, da le še čaka, kako se bo logika doplačevanja za vse, kar se je še do nedavnega zdelo kot osnovni paket, brez katerega ne gre, preselila tudi v zaposlovanje. Bi rad, da ti delodajalec izplača regres? Doplačaj. Se ti zdi, da bi ti moral ponudnik dela kriti zdravstveno in pokojninsko zavarovanje? To te bo stalo. Z nakupom klubske kartice lahko taka doplačila znižaš za dvajset odstotkov.

A vse to se že dogaja od trenutka, ko so delodajalci ugotovili, da je lažje kot zaposlovati ljudi za določen ali celo nedoločen čas, kar je že skoraj bajeslovna kategorija, ponujati delo ljudem, ki ti prinašajo napotnice in avtorske pogodbe, po dokaj uspešni omejitvi prvih in davčni obremenitvi slednjih pa predvsem prekarnim delavcem, ki se dičijo z žlahtno titulo samostojnega podjetnika. Ki je izvrstna rešitev, če je tvoje delo razpršeno med številne naročnike. Takoj pa, ko si zavezan pretežno ali samo enemu delodajalcu, pa je s. p. zgolj v celofan zavita vozovnica na nizkocenovnem letu. Vsa zavarovanja in dajatve postanejo breme tvojega bruta, ki je enak prejšnjemu delodajalčevemu netu. Le da ne govorimo o poljubnih izbirah, ampak državni dacarski letalski inšpektor budno pazi, da imaš vsak mesec obkljukane vse opcije poslovnega razreda. Bodi vesel, da vsaj pisalno mizo dobiš brez doplačila, če že za računalnik ne gre.

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Več iz rubrike

Komentarji: