Kam z vsemi temi človekovimi pravicami?

Pred časom je eden izmed južnoameriških diktatorjev dejal, da bi ljudem že dal človekove pravice, a kaj ko so tako butasti, da ne vedo, kaj z njimi početi.

K njemu se še vrnem.

Pripadam generaciji, ki je študirala v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile človekove pravice približno takšna modna muha, kot so danes Ipadi in Iphoni. S človekovimi pravicami so nas bombardirali na vsakem koraku in zdelo se nam je, da nam je država dejansko odprla vrata raja, v katerem se kopamo v neskončni svobodi in pravicah.

Nič čudnega torej, da smo se študentje tiste generacije z njimi okužili, podobno, kot so se naši dedki okužili s socializmom, naši otroci pa z vsemogočnostjo računalniške tehnologije.

Nekateri profesorji na pravni fakulteti so nam državo in njen aparat risali kot demonski stroj, ki na vsakem koraku preži na to, da nas bo zvabil v svoja totalitaristična nedrja in še zdaj jim zamerim, ker nam niso znali – kot razumni intelektualci, od katerih smo pričakovali tudi malo več uravnoteženosti – predočiti tudi slabe strani radikalizacije človekovih pravic. No, tisti bolj svojeglavi in intelektualno zahtevnejši smo kasneje do življenjskih modrosti seveda prišli sami.   

A da se razumemo – in to želim jasno poudariti – dejstvo, da lahko živimo v državi, ki vsaj na formalni ravni človekove pravice vrednoti visoko, je velik dar, velik privilegij. Če ne veste, o čem govorim, o tem vprašajte kakšnega Vzhodnega Nemca ali pa Romuna.

Ni ga lepšega občutka, kot je ta, da lahko zaradi kršitve človekove pravice od države sodno zahtevam, da mi tako človekovo pravico povrne. O tem so lahko naši predniki le sanjali.   

No, na tem mestu se vračam k južnoameriškemu diktatorju, ki sem ga omenil v uvodu te kolumne. Daleč od tega, da bi opravičeval njegovo teorijo o butastih državljanih, ki mu je verjetno služila le kot opravičilo za izvajanje terorja v državi, a glede nečesa pa je imel vendarle prav: s človekovimi pravicami je namreč treba znati ravnati. Z njimi se ne sme delati kot svinja z mehom in zgrešeno je misliti, da jih razume že vsak vaški Jolbe, še manj, da jih zna tudi razumno uporabljati.

Kar želim poudariti je, da se dandanes v Sloveniji soočamo s popolnim amaterizmom glede razumevanja človekovih pravic, oziroma glede njihove umestitve v čas, v katerem živimo. Dogaja se nam, da vsaka branjevka misli, da ve o človekovih pravicah več, kot pa recimo sodniki ustavnega sodišča, pri čemer lahko velik delež krivde za tako stanje pripišemo tudi avtoritarni vladi, ki s svojimi nepremišljenimi kontra liberalnimi provokacijami draži že tako ali tako znervirano ljudstvo.

Nebuloz na področju napačnega razumevanja človekovih pravic je sicer v družbi kot listja in trave. Naj začnem kar z varovanjem osebnih podatkov: čeprav verjamem, da informacijska pooblaščenka, o kateri imam sicer dobro mnenje, dela pravilno in zakonito, pa me moti predvsem to, da smo zapadli v povsem drug ekstrem: zdaj smo glede naših osebnih podatkov tako paranoični, kot, da bi se do njih vsak dan poskušal pretihotapiti Mr. Big Brother osebno.

A pomislimo malo z zdravo pametjo: mislite, da ostale res tako zelo zanima, kaj nam piše v zdravstveni dokumentaciji, kakšna e-sporočila pošiljamo naši tajnici in kakšne štose po telefonu razdiramo z našim najboljšim frendom?

Ma kaki, večina se v glavnem briga le zase, verjemite!

Kraljica vseh nebuloz v zvezi z razumevanjem človekovih pravic se pojavlja na področju cepljenja. Anticepilne paranoike lahko sicer v grobem razdelimo na dva dela: v prvem je vojska neizobražencev, ki vso svoje »silno« znanje s področja farmacije in epidemiologije črpajo le iz družbenih omrežjih in iz gostilniških debat.

V drugem delu pa se nahajajo različni duhovniki, vedeževalci, zdravniki in lovilci »alternativnih resnic« ter »alternativnih znanosti«, ki morda celo razpolagajo s kakšno iz konteksta vzeto izjavo devetdesetletnega zdravnika, ali pa kakšnega znanstvenika, ki se mu je v poznem obdobju kariere »malo odpeljalo« in je začel, verjetno zaradi potrebe po povrnitvi stare slave trositi teorije zarote ali pa znanstvene polresnice in neresnice.

In ti antivakserji so se odločili, da se bodo obesili na človekovo pravico, ki jo vsebuje tretji odstavek  51. člena Ustave RS, ki določa takole: »Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon«. Pri svojih razlagah so malce nerodno »pozabili« na zadnji del te ustavne norme – namreč na »primere, ki jih določa zakon«. In menijo, da jim to ustavno določilo daje pravico, da se navkljub mnogo bolj kužni različici virusa Delta, ki lahko ponovno povzroči znatno zapiranje države, vzdržijo cepljenja in s tem ogrozijo normalno funkcioniranje države in zdravstveni sistem v celoti.
  
Kot omenjeno zgoraj, pa ta človekova pravica še zdaleč ni vseobsegajoča, ampak jo je mogoče zakonsko omejiti - recimo zaradi interesov javnega zdravja. Ustavno sodišče RS je v eni izmed sodb tako med drugim zapisalo, da je vsak posameznik dolžan skrbeti za svoje lastno zdravje, kar vključuje tudi dolžnost sodelovanja pri preventivnih ukrepih, ki so določeni tako v korist posameznika, kot v splošno korist (denimo: cepljenje). Pravna podlaga za obvezno uzakonitev cepljenja torej nedvomno obstaja.

No, vidite, »takle mamo«. Zdrava pamet je odplavala … A dobra novica je vsaj ta, da včasih pa celo paragrafi funkcionirajo kot alternativa zdrave pameti. In ne samo obratno.
 
*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.