Kakovost odnosov na delovnem mestu določa kakovost našega življenja

Odnos je vez med dvema ali več osebami, ki se vzpostavi na različnih ravneh, z različno intenzivnostjo in različnim namenom.
Fotografija: Evolucija odnosa do delovnih sredin. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Evolucija odnosa do delovnih sredin. FOTO: Shutterstock

Tokratno kolumno o voditeljskem jazzu je navdihnil podatek iz aktualne Mercerjeve študije o trendih na področju upravljanja s talenti. V njej je navedeno, da je tik pred nastopom aktualne krize, kar 98 odstotkov zajetih vodij podjetij z vseh koncev sveta, načrtovalo spremembo tako struktur, kot politik in vrednostnega sistema v smeri ustvarjanja bolj človeških delovnih sredin.

Bo aktualna situacija zavrla ta neverjetni odstotek zavezanosti k premiku proti človeku, ali mu bo dala pospešek? Verjetno se bodo našla podjetja tako v eni, kot v drugi kategoriji; a nedvomno je prihodnost na strani slednjih. Zakaj?
 

Bolj – bolj


FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Globina paradoksa sodobnega sveta očitno že nekaj časa v nas prebuja željo in zavedanje vrednosti bolj pristnih in bolj človeških odnosov: bolj ko postajajo naše dnevne izkušnje virtualne, bolj si želimo osebnega stika; bolj ko odsevajo podobe na družabnih omrežjih namišljeno resničnost, bolj si želimo deljenja dejanske resničnosti; bolj ko umetna inteligenca pronica v naša življenja, bolj si želimo pristne človeške izkušnje; bolj ko se metrike približujejo podatkovnem fundamentalizmu, bolje razumemo, da je prava vrednost v človeškem odnosu; bolj ko se stopnjujejo dnevni pritiski, bolj  jasne postajajo meje zmožnosti; bolj ko je kriza globoka, bolj raste zavedanje o priložnosti, ki jo ponuja; bolj ko se pod vprašaj postavlja obstoj, bolj je jasno, da moramo nekaj premakniti, da bi obstali; bolj ko hlastamo za preživetjem, bolj smo inovativni; bolj ko smo inovativni, bolj se širi polje področja, ki ga premikamo; bolj ko se gibljemo, bolj razumemo, česa si v resnici želimo…

»Bolj – bolj« postaja glasnik nove zavesti in potrebe po človečnosti, ki je očitno prilezla iz ravni izkušnje vse tja do statistik, kar pomeni (na še en paradoksalen način), da imamo sedaj dokaz, da lahko verjamemo samim sebi, da si res želimo bolj človeške obravnave, izkušnje in bolj človeškega odnosa.
 

Kakovost medosebnih odnosov = kakovost naših življenj


V središču pojmovanja človeškosti je nedvomno odnos. Odnos je vez med dvema ali več osebami, ki se vzpostavi na različnih ravneh, z različno intenzivnostjo in različnim namenom. Ljudje smo »popisani« z odnosi. Vsak od nas nosi v svet s seboj svoj zemljevid odnosov, ga dopolnjuje in vpliva z njim na svoja doživljanja in izkušnje in izkušnje drugih ljudi z nami.

FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Odnos pa je tudi bit vsega, kar je pretočnega med ljudmi v delovnih sredinah. Odnos je komunikacija, je sodelovanje, je vodenje in je gradnik zaupanja. Kakovost naših odnosov določa kakovost naših življenj. To predpostavko so potrdile številne študije s področja dolgoživosti, zdravja in sreče. Med njimi to tezo prepričljivo potrjuje tudi najdaljša raziskava o kakovosti življenja vseh časov, ki jo je Harvardska univerza izvajala dolgih 75 let na vzorcu preko 700 udeleženih v raziskavi. Zakaj je raziskava zaključena, lahko ugibamo, njena srž pa je zajeta prav v zgornjem naslovu.

Če torej vzamemo v obzir dejstvo dolžine delovne dobe, ki zaseda, mimogrede, osrednji del naših življenj, kakor tudi najvitalnejši del dneva, ki ga preživimo na delovnem mestu, je jasno, da imajo odnosi na delovnem mestu kritičen vpliv, ne le na storilnost, zavzetost in posledično uspešnost delovnih sredin, pač pa tudi na kakovost naših življenj kot celote.
 

Evolucija odnosa do delovnih sredin


Da bi razumeli vznik potrebe po vsem, kar se skriva pod »bolj človeškimi« delovnimi sredinami, se moramo ozreti tudi na razvoj odnosa zaposlenih do delovnih sredin. Kaj se je torej spremenilo v (zgolj) 250 letih organiziranega dela, če vzamemo za mejnik industrijsko revolucijo?

Najvidnejše spremembe lahko strnem v dve kategoriji: sprememba pričakovanja in sprememba vrednot.

-        Pričakovanja

Verjetno se ne motim prav pretirano, če izjavim, da smo vse tja do konca prejšnjega tisočletja hodili na delo v zameno za dostojno plačilo in varnost preživetja. Dvajset let kasneje pa pričakujemo, da nas delo izpolnjuje, sredina prepoznava naše skrite in speče potenciale in vlaga v njihov razvoj, da nam omogoča razvoj lastne identitete, osebnostno rast ter se prilagaja našim življenjskim razmeram.


-        Vrednote

Podobna časovna dinamika in ®evolucionarnost je prisotna v spremembi  vrednot. Zgolj od zadnje gospodarske krize leta 2008 so se med vrednote organizacij pričele uvrščati vse bolj čustveno in odnosno obarvane vrednote, kot so na primer: zaupanje, strast, empatija, pripadnost, avtentičnost, sreča. Vzemimo, kot primer za razumevanje tega premika, doživljanje sreče.

Sreča je bila še za časa naših dedov zgolj tiha priprošnja usmerjena v čas posmrtnega življenja. Čas življenja sta določala trud in trpljenje. Več kot je bilo tega, boljši so bili izgledi za srečno življenje v drugi dimenziji. Danes pa je sreča postala, kot pravi svetovno priznana terapevtka, Esther Perel, odgovornost delodajalca, nov poklic in obenem nova dilema vsakega od nas, zajeta v samo-izpraševanje, ali bi bil/a lahko drugje srečnejši/ša?
 

Skrb za dobre odnose prestopa v kategorijo »trdih« veščin

 
Na vse te spremembe, ki so nedvomno veliki premiki v načinu doživljanja sebe, drugih in dela, so doprinesle k dvigu pozornosti in skrbi delovnih sredin za dobro počutje zaposlenih. Skrb za zdravje z delavnicami, ki pripomorejo k ozaveščanju in spremembam življenjskih navad, košarice sadja, meditacija in joga na delovnem mestu ter budžeti, ki so namenjeni izključno zagotavljanju dobrega počutja, je le nekaj primerov novosti zadnjih let.

FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Čeravno dobronamerna, pa vsa ta prizadevanja ne morejo nadoknaditi preprostega dejstva in sicer, da niti košarica sadja, niti »hipstersko« urejeni prostori za druženje, ne morejo nadoknaditi, omiliti ali odvrniti pozornosti od ne-ukvarjanja s pretočnostjo odnosov. Kakor tudi, da novotarije same po sebi ne vnašajo med zaposlene več človečnosti.

A zavedanje o tem, kaj je prava vrednost, zori in je ujeto v tistih neverjetnih 98 odstotkih iz prvega odstavka. Skrb za dobre odnose se očitno poslavlja iz nabora mehkih veščin in prestopa v kategorijo trdih. Naj dajo temu zagonu veter v krila tudi, čeravno bridka, izkustva in spoznanja, ki nam jih v ogledalu odseva aktualna situacija in naj se v njih odzrcali priložnost za boljšo normalnost.

Tokratno branje zvočne kolumne o voditeljskem jazzu pospremljam z WORK SONG v izvedbi Nine Simone.

Več iz rubrike

mnenja

Mladi se želijo upokojiti pod svojimi pogoji

Včasih so ljudje živeli, da so delali. Kasneje so delali, da so lahko živeli. Sedaj želimo delati to, kar živimo.

mnenja

Smo daleč stran od tam, kjer bi morali biti

Na stropu Sikstinske kapele je naslikana znamenita freska Adamovo stvarjenje, ki je delo renesančnega slikarja Michelangela. Del te freske prikazuje stvarjenje človeštva, na kateri Adam s svojo roko …

mnenja

Družinsko podjetje: »Dobil je firmo iz katere bo le vlekel denar«

Ljudje smo takšni, da vidimo samo končni rezultat. Redko nas zanima, koliko dela, časa in truda je bilo v nekaj vloženo. Smo družba hipne zadovoljitve, ki nas zanima vse, včeraj!

mnenja

V slovenskem pravnem sistemu obstajajo možnosti za uzakonitev obveznega cepljen…

»Obstaja ogromna razlika med previdnostjo in paranojo. Prva nam omogoči, da se izognemo nevarnosti, druga lahko poje našo dušo.« – Tim Larkin, eden vodilnih ameriških strokovnjakov …

Komentarji: