Vsi ljudje smo praktični psihologi. V smislu, da imamo sposobnost definiranja, kaj se res dogaja v situaciji – vezano tako na nas same, kot tudi na tiste, ki so nam pomembni. Izziv je v tem, da nismo bili naučeni dostopati do teh veščin, da bi učinkovito ustvarjali spremembe znotraj nas, in s tem življenje, ki si ga želimo.
 

Trije elementi praktične psihologije

Trije elementi praktične psihologije predstavljajo serijo izboljšav, ki nam pomaga razumeti naravo človeških bitij ter s tem predvideti, kako in zakaj delamo to, kar delamo. Dejstvo je, da bolj kot razumemo, kaj se naravno dogaja z ljudmi, bolj sočutni, povezani in pozitivno vplivni postajamo kot starši, vodje, profesionalci, ljubeči partnerji ali prijatelji.

Da bi postali učinkoviti praktični psihologi, si moramo odgovoriti najprej na tri spodnja vprašanja:

1. Kaj nas ustavlja pred premikom naprej in proaktivnostjo?
2. Kaj nadzira in določa kvaliteto našega življenja?
3. Zakaj delamo to kar delamo?

Posvetimo se sedaj prvemu vprašanju. Odgovor je strah. Strah lahko uniči našo psihologijo in nas imobilizira pred nadaljnjimi koraki. Vsakdo izmed nas je v nekem kontekstu že izkušal strah v svojem življenju: strah pred zavrnitvijo, pred neuspehom, pred uspehom (v smislu; kako naj živim s pritiski in nadaljujem z ustvarjanjem na najvišji ravni), strah pred ljubeznijo (izgubo ljubezni), strah pred samoto, strah pred neznanim. V resnici večina od nas čuti kombinacijo zgoraj naštetih strahov tekom svojega življenja.

Vsako človeško življenje je prepleteno s strahom in nič  kar bomo počeli ta vikend ali tekom naših življenj ne bo odvzelo strahu. Skrivnost je v učenju kako strah uporabiti, namesto, da strah uporabi nas.

Čeprav vsi izkušamo strahove v številnih oblikah, pa obstajata dva primarna strahova, ki sta prisotna pri vseh ljudeh. In sicer: nisem dovolj dober in ne bom dovolj ljubljen/a.

Kvaliteto našega življenja nadzirajo in določajo emocije, psihologija, fokus in jezik (pomen)

Pomeni, ki jih povezujemo s stvarmi v svojem življenju, tudi nadzirajo in določajo kvaliteto našega življenja. Ti pomeni pa se oblikujejo znotraj naše notranje interpretacije dogodkov znotraj ali zunaj nas, ki je odvisna od prepričanj in vrednot, ki smo jih pridobili tekom življenja.

Na primer; dva človeka sta soočena z enako okoliščino in eden od njiju si lahko misli »Bog me kaznuje. Mogoče bom celo umrl.«  Drugi pa si lahko misli »Bog me je izzval. To je najboljše darilo, ki sem ga kadarkoli prejel«. Torej razlika v percepciji, ne samo, da vpliva na kakovost življenja posameznega človeka, ampak tudi na dejstvo kakšne aktivnosti, korake bo v zvezi s to percepcijo ta oseba naredila naprej.

Ko se enkrat mnenje oblikuje znotraj nas, se bo v vsakem posamezniku sprožil vzorec emocij, ki jih le-ta povezuje s tem pomenom kot naravni način soočanja s situacijami.

Na primer; če se neka oseba počuti, da ga je nekdo verbalno osramotil, žalil in izkoristil, se lahko nazaj odzove s fizičnim nasiljem. Nekdo drug ob enaki situaciji lahko verjame, da je najbolje, da se pretvarja, da nasilje v taki situaciji nima nikakršnega učinka. Nekdo tretji pa se lahko odzove tako, da se poskuša skriti in se s tem zaščititi. Število kombinacij pomenov in emocij, ki jih ljudje ustvarjamo je neomejeno.

V ozadju vseh pomenov, ki jih oblikujemo je naš individualni vzorec emocij. Vsi imamo vzorce emocij. Na primer; vsi poznamo ljudi s katerimi se radi družimo, ker zmeraj delujejo zadovoljni in radostni. Vsi pa poznamo tudi ljudi, ki neprestano delujejo jezni, frustrirani ali žalostni.

Vsi imamo paleto emocij, ki jih neprestano izkušamo in te emocije poganjajajo tri sile, ki oblikujejo pomene, ki jih na osnovi teh emocij oblikujemo.
 
Tri primarni vzorci emocij oziroma triada oblikovalcev pomenov
 

	IZVOR VSEH EMOCIJ JE KONSTELACIJA TREH SIL
SILA #1 Vzorec, kako	SILA #2 Vzorec, na kaj	SILA#3 Vzorec, ko
uporabljamo fizično telo; dihanje, drža telesa in način premikanja	se osredotočamo, ker to potem čutimo	ubesedimo izkušnjo, se spremeni pomen tega kar izkušamo

 

Zakaj delamo to kar delamo

Psihologija človekovih potreb nam ponudi odgovor na pradavno vprašanje; »Zakaj ljudje delajo to kar delajo?« Kako je mogoče, da je ena oseba pripravljena žrtvovati svoje življenje za nekoga drugega, medtem, ko bo nekdo drug umoril neznanca zaradi čistega užitka. Kaj oblikuje Nelsona Mandelo ali Charlesa Mansona?

Ne glede, kdo smo ali kaj delamo, je v ozadju nevidna sila, ki poganja in oblikuje vse naše emocije in aktivnosti. Le ta določa kvaliteto našega življenja in ultimativno našo usodo.

Ta univerzalna sila so človeške potrebe. Ne glede na to kdo smo – naše ozadje, naš poklic, religijo, raso ali veroizpoved –, nas vse poganja nevidna sila, da bi izpolnili primarne potrebe, ki so se zasidrale v našem živčnem sistemu skozi tisočletja evolucije. Četudi je vsakdo izmed nas unikaten, posebna duša, smo vsi povezani na zelo enak način.

Obstaja šest fundamentalnih pogonskih sil (šest človeških potreb), ki nas v iskanju smisla življenja potiskajo naprej.
 

Štiri primarne človeške potrebe

 
Osnovne fizične potrebe (hrana, zavetje in ostale materialne potrebščine). Ko ljudje ne morejo nadzirati fizičnih okoliščin, bodo morda iskali zanesljivost v določenem stanju uma; kot sta na primer (religiozna) vera ali pozitivni pogled.

Potreba po spremembi notranjega stanja s pomočjo urjenja telesa in emocij. Ljudje iščejo raznolikost v številnih sredstvih – zunanjih stimulansih, spremembi okolja, fizični aktivnosti, spremembah razpoloženja, zabavi, hrani in podobno.

Potreba po biti poseben in pomemben poganja ljudi k iskanju pomembnosti skozi pridobivanje priznanja od drugih ali samega sebe. Ko se ljudje počutimo nepomembne, lahko  sebe naredimo pomembne tako, da postanemo jezni. Paradoksalno lahko tudi potešujemo to potrebo na tak način, da drugim pomagamo, da prepoznajo pomembnost njihove nepomembnosti ali velikosti in kompleksnosti njihovih problemov. Pomembno je vedeti, da je za mnoge ljudi nemoč v resnici njihova moč.

Potreba po povezanosti z nekom ali nečem – bodisi z osebo, idealom, vrednoto ali vrlino, navado ali občutkom identitete. Povezanost lahko zavzame obliko ljubezni ali vsaj intenzivne povezanosti – na primer; nekdo se lahko počuti povezanega s pomočjo agresivnih udejstvovanj.

Dve duhovni človeški potrebi

Vse v vesolju bodisi raste ali umira – tretje alternative ni. Ljudje nismo duhovno zadovoljeni, če se naše zmožnosti in kapacitete ne širijo.

Doprinos drugim – tako, kot ne moremo preživeti, brez da drugi doprinesejo k naši blaginji (noben dojenček ne zraste sam od sebe), tudi ne moremo biti duhovno izpolnjeni brez, da sami prispevamo k blaginji drugih.


Ljudje vse zgoraj naštete potrebe zadovoljujemo na pozitiven, negativen ali nevtralen način. Pomembno je vedeti, da vsak človek poišče način, ki mu omogoča, da jih v neki svojstveni obliki zadovoljuje.

Vsaka aktivnost, akcija ali emocija, ki zadovoljuje vsaj tri potrebe na visoki ravni, postane v bistvu odvisnost. Prav tako imamo ljudje pozitivne, negativne in nevtralne odvisnosti.

Zmeraj obstaja pot, kako zadovoljiti potrebo; spretnost se skriva v tem, da najdemo trajnostno obliko njenega zadovoljevanja in način, ki nam da več užitka kot trpljenja.