Kako dolgo smo še lahko zapirajoča se školjka?

V prejšnji kolumni sem pisal o tem, da je v kriznih časih izjemnega pomena, da se krizni menedžerji strogo osredotočajo na dejstva, dosledno izločajo ves panični in iracionalni balast in da hkrati ustvarjajo mirno, konstruktivno in optimistično ozračje med ljudmi.

Poudarjam – dober krizni menedžer je trezen človek, ljudem ne sme lagati in prikrojevati dejstev, a mora paziti tudi na to, da jim pošilja zmerno ohrabrujoča sporočila, ki jim bodo pomagala prebroditi krizo. Naj bom konkreten: dober slovenski krizni menedžer mora delovati kot prekaljen psiholog, saj ima opravka z dvema milijonoma zaradi krize zaskrbljenih, zmedenih, tudi prestrašenih duš. Te duše v takem stanju potrebujejo kakršnokoli, še tako majhno pozitivno sporočilo, tolažbo.         

Vladni govorec Jelko Kacin je kot minister za informiranje že na novinarskih konferencah v obdobju osamosvojitve Slovenije dokazal, da je izjemno spreten retorik, pogumen mož, ki se ni ustrašil številnih balkanskih groženj in provokacij.

Vsi, ki se tistih časov še spomnimo, ga bomo zaradi tega vselej spoštovali. Tudi zdaj, v času epidemije, se je izkazal kot odličen operativec, žal pa mu na področju psihologije množic ne gre tako dobro.

Njegove izjave so pogosto pretirano pesimistične, včasih vsebujejo nemogoče in nerealne primerjave (bolje je biti bankrotiran kot mrtev), včasih so nepotrebno apokaliptične (življenja, kot ga poznamo, ne bo več, kultura pitja kavic bo povsem drugačna). Mnogi državljani imajo zaradi takega načina komuniciranja upravičen občutek, da vladni govorec podcenjuje njihov intelekt in zdrav razum. In imajo seveda prav.

Kaj pa vlada ve, kaj se bo s pandemijo covid-19 zgodilo čez leto ali dve? In kako bo vplivala na življenje po svetu, denimo čez pet let. Zgodovina dokazuje, da se po vsaki veliki globalni krizi življenje dobesed­no razcveti, mnoge stvari postanejo drugačne, a boljše, lepše. Tako je bilo po koncu velike depresije z začetka prejšnjega stoletja, tako je bilo po koncu druge svetovne vojne, tako je bilo po padcu berlinskega zidu. Zato naj vlada zaskrbljeni javnosti raje ponudi kaj spodbudnega. Denimo čistejše okolje, pristnejše medčloveške odnose, butični turizem, vrnitev k naravi. Ne pa vizije Marsa, po katerem se ljudje sprehajajo v skafandrih.                

Žal ji pri ustvarjanju depresivnega ozračja pogosto »asistirajo« medicinski strokovnjaki. V medijih zadnje čase spremljamo nekatere zdravnike (izstopajo denimo infektolog dr. Trampuž, imunolog dr. Ihan in pulmolog dr. Rozman – tudi član vladne strokovne skupine), katerih napovedi so se neredko izkazale za zgrešene ali pa gre zgolj za ugibanja, ki ustvarjajo nepotreben nemir med državljani. Gospodom seveda ne oporekam njihove strokovnosti, absolutno pa nasprotujem temu, da javnost vznemirjajo z negativnimi informacijami, ki včasih nimajo nobene realne podlage. Javnost jim namreč verjame.    

Tako je denimo berlinski infektolog dr. Trampuž za začetek aprila v Sloveniji napovedal 15.000 okuženih zaradi bolezni covid-19 (danes, ko pišem ta članek, torej 12. aprila, je okuženih več kot desetkrat manj ljudi). Čemu so služile te katastrofične napovedi, če ne ustvarjanju nepotrebnega strahu med ljudmi?

Sicer fotogenični (naključje?) pulmolog dr. Rozman se je nedavno iz zdravnika celo prelevil v strokovnjaka s področja turističnih potovanj, saj je napovedal, naj Slovenci za dve leti kar pozabimo na vsa potovanja v tujino, je pa (spet naključno?) pustil odprta vrata za morebitna potovanja po Sloveniji, pri čemer si je težko razložiti, zakaj bi bila denimo ustrezno nadzirana potovanja v tujino (denimo z epidemiološko izkaznico, z obveznim ukrepom 14-dnevne karantene ipd.) za razmah epidemije nevarnejša, kot če bi milijon Slovencev, ki vsako leto dopustuje različnih državah v tujini, raje domoljubno preusmerili v Portorož, na Bled ali v Šobec in tako v teh krajih ustvarili nove kotlovnice za širjenje bolezni covid-19.   

Glede napovedi prihoda cepiva zdravniki še bolj tavajo v temi, pri čemer je še najmanj problematično to, da si nihče ne upa napovedati, kdaj cepivo sploh bo. Napovedi se sučejo vse od šest mesecev pa do pet let.

Bolj me skrbi njihov way of thinking, ki predvideva, da cepivo zoper bolezen covid-19 v vsakem primeru KMALU BO in da se moramo do tedaj, da preprečimo širjenje okužb in zaščitimo ranljivejši del naše populacije, kar se le da dobro poskriti v svoje luknje, živeti kot kakšni zombiji in pridobiti dober feeling za to, kakšno je življenje v Severni Koreji.

OK, recimo, da ostajamo zmerni optimisti in rečemo, da bo cepivo na voljo že kmalu. A je treba preigrati tudi možnost, da ga še nekaj časa ne bo. Zdravilo zoper HIV/aids so denimo razvijali skoraj četrt stoletja. Kako ravnati, če se uresniči ta možnost? Težko si predstavljam, da bi lahko še tako avtoritarna vlada v Sloveniji na dolgi rok vzdrževala tak »severnokorejski« scenarij. Toliko pa že po­znam značaj ljudi, da vem, da se bodo temu enkrat preprosto uprli.

Zato je treba razmišljati tudi o tem, kako bomo v bodoče živeli z wuhanskim virusom, če se nam skorajšnja iznajdba cepiva izjalovi, pri čemer moramo izhajati iz dejstva, da »severnokorejski« scenarij zapirajoče se školjke z minimalno socializacijo, odsotnostjo kulturnih in športnih prireditev, brez družabnega pitja kavic ob Ljubljanici, druženja mladih, študentskega seksa in z velikim gospodarskim breznom, ki bo nastalo kot posledica cikličnega zapiranja in odpiranja gospodarskih dejavnosti, na dolgi rok preprosto ne bo vzdržal.

Slej ko prej se bomo torej morali odpreti. To je nesporno. Če ne drugega, zaradi ekonomskega preživetja in zaradi duševnega zdravja ljudi, kar se premalo poudarja. Vprašanje je le, kako in kako hitro.

Ko vladni govorci s prižnice državljanom pridigajo, da se ne smejo družiti, zabavati, posedati po klopcah, se odpraviti v sosednjo občino ipd., pozabljajo, da se mnogi vsem tem rečem odpovedujejo, medtem ko so obsojeni na svojih 40 kvadratnih metrov prostora v bloku. Želim povedati to, da kolikor dlje bo trajala prisilna izolacija, toliko bolj se bodo ljudje spraševali, ali s tem samoodpovedovanjem res rešujejo večjo žrtev – zdravstveni sistem, še posebno če se bo epidemija umirila in bo ta deloval brez težav.

Kakor zdaj že vemo, je čredno imunost (herd imunity), ki v odsotnosti cepiva edina pomeni dokončno zmago nad boleznijo covid-19, mogoče doseči le s prekuževanjem populacije, torej z odpiranjem.

Seveda s previdnim, postopnim odpiranjem. Filigransko. Najprej mali obrtniki, mali gostinci, manjše (neživilske) trgovine, potem večje trgovine, manjša in potem nekoliko večja druženja, šole (otroci virus v veliki večini prebolevajo brez težav), pri čemer moramo uporabljati mobilno aplikacijo za sledenje širitvi okužbe in obenem upoštevati stroge zaščitne ukrepe za preprečevanje okužb med ranljivejšo populacijo (strožja izolacija).

S strategijo zapirajoče se školjke čredne imunosti ne moremo pridobiti, saj bo prekuženost populacije prenizka. Ta strategija je lahko uspešna le, če bo cepivo dokaj hitro na voljo. Ker pa nam tega nihče ne zagotavlja, je tudi ta taktika hazardna.

Z njo namreč tvegamo zgolj podaljševanje agonije, finančni in gos­podarski kolaps države in čedalje več psiholoških težav v družbi. Vihar bo minil šele, ko bo na voljo cepivo. Vmes pa se moramo naučiti plesati v dežju.