Kako do uspešne izvedbe drugega tira

Leta 1993 je Češka republika nasledila te pravice. Najem (koncesija) poteče leta 2028. Primer izjemnega ustvarjanja prihodkov, in to kljub vsem težavam pri financiranju gradnje (in hkratni izraziti podražitvi projekta glede na osnovno ocenjeno vrednost), je predor pod Rokavskim prelivom, med krajema Folkestone (Kent, Anglija) na otoku in Coquelles (Pas-de-Calais), ki sta ga gradili Francija in Velika Britanija. Družba Eurotunnel, upravljavec predora pod Rokavskim prelivom, zdaj kljub začetnim težavam ustvarja zelo visoke prihodke.

Drugi tir je nujen, potrebujemo ga tako zaradi napredka in razvoja naše logistične industrije kot tudi zaradi slovenske gradbene operative. Vsa vprašanja so rešljiva.

Neodvisno od načina financiranja drugega tira in drugih spremljajočih vprašanj je ključnega pomena, da naročnik, ko se odloči za neko investicijo, vse korake in aktivnosti izvede v predvideni časovni dinamiki in natančno sledi svoji strategiji. Pripraviti mora kakovostne investicijske programe in izvesti kakovostne postopke oddaje javnih naročil, preko katerih bodo izbrani gradbeni izvajalci, skladno s predvideno časovno dinamiko, tudi lahko začeli izvajati dela. Izvajalci, ki se odločijo kandidirati pri tako zahtevnem projektu, morajo namreč za izvedbo teh del tudi rezervirati velik del svojih kapacitet ter jim kakršnikoli zastoji pri predvideni dinamiki izvedbe takšnega projekta, zaradi rezervacij njihovih kapacitet ter posledično njihovega odpovedovanja drugim projektom, lahko povzročijo izjemno visoko škodo in stroške.
Naslednja težka etapa, s katero se bo srečal naročnik pri tej investiciji, bo iskanje izvajalcev za glavna gradbena dela in priprava ustreznega razpisa za oddajo teh gradbenih del. Čeprav je direktiva 2014
24/EU, ki je bila v naš zakon o javnem naročanju implementirana leta 2016, poudarila pomen izbora najugodnejšega ponudnika na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe, sestavljenega iz več kriterijev in ne le najnižje cene, je naš zakon o javnem naročanju še vedno ohranil možnost cene kot edinega merila. Kljub dokazani škodljivosti merila najnižje cene za izbor najugodnejšega ponudnika pa ga veliko naročnikov še vedno vestno uporablja.

Merilo najnižje cene za izbor najugodnejšega ponudnika je v preteklosti pogosto pripeljalo do situacije, ko so se gospodarski subjekti sistemu prilagodili tako, da so v postopkih oddaje javnih naročil ponudili pogosto nerealno nizke cene, ki gospodarskemu subjektu v resnici niso omogočile realne izvedbe del po ponujeni ceni. Uporaba merila najnižje cene ima s stališča načela gospodarne porabe javnih sredstev največkrat ravno nasproten učinek od želenega, problematična je s stališča celotne konkurenčne zakonodaje, za posledico pa ima pogosto zgrešene in nekakovostno izvedene projekte, ki ne nazadnje še dodatno obremenijo javne finance. Kljub temu številni naročniki pri pripravi razpisnih dokumentacij za izbor gradbenih izvajalcev še vedno dajejo izrazito prednost nizkim (in celo dampinškim cenam), pa čeprav bi se država iz negativnih učinkov teh cen in dosedanje prakse že zdavnaj morala kaj naučiti. Eden odmevnih primerov je bil tudi postopek oddaje javnega naročila za izbor gradbenega izvajalca na projektu »Izgradnja predora Markovec«, kjer je razpisna dokumentacija za izbor najugodnejšega ponudnika gradbenih del določila merilo najnižje cene, po katerem je bil izbran konzorcij ponudnikov (ki je ponudil več kot 40 odstotkov nižjo ceno kakor drugi ponudniki), še pred zaključkom gradbenih del na predoru Markovec pa sta oba partnerja izbranega konzorcija končala v stečaju.
Številni so tako projekti, ko so naročniki prek razpisnih dokumentacij, kjer so naročniki izrazito močnejša pogodbena stran (saj ponudnik »pravila igre«, ki jih z razpisno dokumentacijo določi naročnik, lahko zgolj sprejme), oblikovali izrazito ostre pogoje za ponudnike, za izbor najugodnejšega so kot edino merilo postavili najnižjo ceno, na koncu so izbrali gradbenega izvajalca po dampinški ceni, temu pa projekta, izključno zaradi nesorazmernih pogojev razpisne dokumentacije, ni uspelo izvesti po ponudbeni ceni. Takšne investicije so se v praksi vselej izkazale za veliko dražje, saj je naročnik, ko je bil primoran za dokončanje del ali odpravo napak angažirati tudi druge gradbene izvajalce, praviloma na koncu takšne investicije izrazito preplačal.
Glede na zahtevnost glavnih gradbenih del pri gradnji drugega tira bi se naročnik merilu najnižje cene pri pripravi razpisne dokumentacije za izbor najugodnejšega ponudnika za izvedbo glavnih gradbenih del nedvomno moral izogniti v širokem loku ter kot merilo določiti tudi druge parametre, ki so pri tako zahtevni gradnji, kot bo drugi tir, ključnega pomena.
Zakon nam omogoča, da kot merilo za izbor najugodnejšega ponudnika določimo tudi merila na primer na podlagi cene ali stroškov, z uporabo pristopa stroškovne učinkovitosti, z izračunom stroškov v življenjski dobi, merilo lahko zajema najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi parametrov, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila, tehnične prednosti, funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti, organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo; tehnično pomoč in pogoje gradnje, kot so datum dokončanja del, postopek njihove izvedbe in trajanje.
Pogosta napaka, ki se ji naročniki ne znajo izogniti pri pripravi razpisnih dokumentacij za izbor izvajalca za izvedbo gradbenih del, je tudi to, da so razpisne dokumentacije in njihovi pogoji pripravljeni izrazito neuravnoteženo in v korist naročnika, kar praviloma ne pripelje do uspešnega dokončanja projekta. Tudi s pogodbo o oddaji javnega naročila med strankama namreč nastane civilnopravno obligacijsko razmerje, zato brez objektivno utemeljenih razlogov naročnikovi pogoji ne smejo pretirano (nesorazmerno) posegati v siceršnjo enakopravnost obeh pogodbenih strank, kar je eno temeljnih načel obligacijskega prava. V primeru sodnega spora se bo sodišče namreč vselej postavilo na stran šibkejške pogodbene stranke, ki ni imela vpliva na pripravo pogojev pogodbe, to pa je v postopkih javnih naročil vselej izvajalec in nikoli naročnik.
Upamo lahko, da naročnik tako zahtevne gradbene investicije ne bo izvajal z gradbenim izvajalcem, ki mu bo ponudil dampinško ceno, temveč s kakovostnim izvajalcem z ustreznimi referencami, ki bo v okviru dane cene tudi v resnici sposoben kakovostno končati projekt, hkrati pa bo naročnik že pogoje razpisne dokumentacije določil tako, da bo tudi med izvajanjem pogodbe dosledno zagotovljena enakopravnost med izvajalcem in naročnikom.

Drugi tir, izjemnega pomena za slovensko gospodarstvo in razvoj Slovenije, ki naj bi sicer kmalu prešel v aktivnejše faze, čaka še ena ovira. Vrhovno sodišče bo moralo presoditi o zakonitosti referenduma o drugem tiru, na katerem smo volivci odločali o vprašanju: Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 8. maja 2017? Kakršnakoli že bo odločitev vrhovnega sodišča, za izvedbo drugega tira to nikakor ne bi smelo biti usodno. Projekt je izvedljiv, vsa, sicer kompleksna vprašanja, povezana s to investicijo, so rešljiva na različne načine. Slovenija in slovensko gospodarstvo ta projekt izjemno potrebujeta, veliko začetnih korakov je že bilo narejenih in kakršnega koli zastoja ali umika si država pri tej investiciji ne more privoščiti.
Projekt drugega tira je sicer že vse od svojih povojev pospremljen z različnimi vprašanji, kot so: način financiranja, v kakšnem obsegu je investicija smotrna (enotirna ali dvotirna proga), vprašanje skladnosti projekta s pravili državnih pomoči, kako in pod kakšnimi pogoji Madžarski dovoliti udeležbo pri vlaganju, hkrati pa je projekt izrazito zahteven tudi z vidika pravilne uporabe evropskih direktiv in slovenskih predpisov, ki urejajo področje koncesij in javnega naročanja. Meddržavni dogovor o vključitvi Madžarske vanj bo tako moral biti sestavljen izredno pazljivo, upoštevajoč naše nacionalne predpise, evropsko pravo (zakonodajo in sodno prakso Sodišča EU), priporočila evropske komisije in mednarodno pravo. Upoštevanje nacionalnega interesa pri mednarodnih sporazumih je izrazito pomembno, prav tako pa mora biti na drugi strani prisotna močna volja do uresničitve sporazuma, saj lahko mednarodni spori, povezani z izpolnitvijo tovrstnih pogodb, trajajo desetletja, sami stroški postopkov in odškodnine pa so lahko zelo visoki. Zato je razumljivo, da pogajanja o tovrstnih sporazumih vselej potekajo skrito očem javnosti, hkrati pa je treba razumeti, da imajo takšni sporazumi lahko zelo resne posledice za finančno stanje države pa tudi z vidika potencialne zaostritve odnosov z državo, s katero se sporazum sklepa. Meddržavni dogovor z Madžarsko mora do potankosti upoštevati slovenske in evropske predpise ter pravno prakso s tega področja, saj bi bilo v primeru mednarodnega spora potencialno lahko ogroženo tudi slovensko gospodarstvo. Vsekakor pa so prednosti takšnega sporazuma, če bo dosledno pripravljen v skladu z vsemi predpisi, evropskimi direktivami in sodno prakso, lahko večje od morebitnih tveganj.
Drugi tir je nujen, potrebujemo ga tako zaradi napredka in razvoja naše logistične industrije kot tudi zaradi slovenske gradbene operative. Vsa vprašanja so rešljiva, treba je le brez zastojev slediti predvideni časovni dinamiki projekta in se proaktivno ter strokovno odzivati na vse morebitne zaplete. In zato ne bo odveč skleniti z besedami Winstona Churchilla: »Pesimist vidi težavo v vsaki priložnosti, optimist vidi priložnost v vsaki težavi« – in se seveda ravnati po zadnjem.