Izumetničenci in iskreneži

Poznate občutek, ki ga doživite, ko se usedete v družbo kakšnih sila vljudnih ljudi, pa vas v hipu prevzame prav posebno nelagodje? V mislih imam tiste lobije, skupine, druščine - če želite -, ki vam nikoli - ampak zares nikoli - ne bodo rekli nič takega, kar se ne spodobi, nič takega, kar bi vas morda znalo užaliti, a se pod krinko tega blefa in leporečja skriva ogromna gmota slabega, privoščljivega in narcisoidnega.  

Ta slaba gmota verbalno seveda ne pride do izraza, a kaj ko ti bleferji podcenjujejo silno moč neverbalne komunikacije, za katero strokovnjaki pravijo, da predstavlja celo več kot 80 odstotkov vse sporočilnosti v komunikaciji med ljudmi. Med njene najpomembnejše vrste uvrščajo pogled, položaj telesa, kretnje, predvsem pa izžarevanje energije. Ta slednja je še posebej vznemirljiva, saj je pogosto odločujoča, če želimo sogovornika pridobiti na našo stran.  

V poslovnih okoljih so še do nekaj let nazaj pripisovali izreden pomen ne toliko neverbalni, ampak predvsem verbalni komunikaciji. Britanci, kot svetovni retorični prvaki, so se še posebej vešče urili v tej umetnosti. Nič čudnega, saj jim je ta za časa njihove svetovne imperialne prevlade prinesla ogromno koristi. Točno so namreč vedeli, da lepa beseda vselej lepo mesto najde in na ta način so uspeli brez prelivanja krvi pridobiti in tudi obdržati marsikatero kolonijo.

A življenje teče dalje in z njim tudi napredek na različnih področjih nevro znanosti, ki čedalje bolj zmanjšuje pomen verbalne komunikacije na račun neverbalne, tudi zato, ker ljudje niso več tako naivni, da bi brezpogojno padali na vse finte retoričnih gurujev.

Poznam nekaj tipov, ki so očitno imeli to smolo, da so jih atati in mame učili, da bodo z neiskrenostjo in »blaziranostjo« v življenju daleč prišli. Saj veste, to so tisti ljudje, ki so prepolni pretirano vljudnih fraz, ki imajo perfektno avtomatizirane manire, ki sogovornika hvalijo do te mere, da je to že »nagravžno« in, ki stavijo na zmagovitost izumetničenega pristopa, ki ga ne poznavalsko zamenjujejo z oliko.  

No, izkušnje me žal učijo, da se je treba bati ravno takih pretirano formalističnih in ponarejeno vljudnih ljudi. V njih je namreč običajno zelo malo duha, ali pa ga sploh ni, da o njihovi širini in globini niti ne govorim. Njihove namere običajno niso iskrene in v sebi nosijo neko skrajno antipatično, hinavsko agendo.

Veliko jih najdete med različno snobarijo, večinoma gre za »fahidiote«, napiflane posameznike, »hohštaplerje«, ki stavijo predvsem na materialno in deloma tudi na formalno izobrazbeno hierarhijo. V resnici pa so v sebi srhljivo prazni.   

Tisti posamezniki, ki imajo dobro razvito intuicijo jih prepoznajo že na kilometre daleč, saj oddajajo neko »cheap« energijo, ki jih zmoti in se jim zato začnejo instinktivno izogibati, čeprav jim niso v resnici niso izrekli ene same žal besede in jim tudi niso naredili nič slabega. No, to je dobro, saj gre v bistvu za odlično delujoči samoobrambni mehanizem.

To med drugim tudi razloži tudi to, zakaj določeni ljudje med seboj nikoli ne sklenejo posla, pa čeprav vsi matematični kazalci kažejo, da bi do posla pravzaprav moralo priti. Ujamejo se izobrazba, bonton, poslovni interesi, pa kar ne uspe in ne uspe …

V resnici pa se ne začutijo, ne prenašajo se. Njihove energije niso kompatibilne. In enako velja tudi za ljubezenska oziroma za partnerska razmerja. Marsikatera pametna ženska za kakšnega lepotca reče, saj je lep, izobražen, deluje brezhibno, a kaj ko je takšen k….n.

Pa smo spet tam, kajne? Neverbalna komunikacija je tista, ki »rula«. In še več. V resnici so energije tiste, ki delajo čudeže. Človekova notranjost, lepota duše, humor, sproščeni pristop, iskrenost, neposrednost.

No, pravzaprav naredi svoje že naravni red. Običajno se izumetničenci med seboj zavohajo. Neznansko smešno je, kakšno vzdušje vlada v njihovih krogih: neumorno hvalijo drug drugega, to hvalo potrebujejo, da si nabildajo svoj »fake« ego. Njihovi obrazi so tako ponarejeni, da spominjajo na plastelin, njihovi nasmeški pa tako umetni, da bi jih zlahka vključeval in izključeval s pritiskom na gumb.

Običajno vsi živijo v približno enako ugledni soseski in imajo celo vikende v istem naselju na morju ali na Gorenjskem. In vsi hodijo na isto eksotično destinacijo, ki velja za trenutni hit. Denimo na Zanzibar. So kot ovce brez idej, no ovce z nekaj cvenka. In še smetana na torti: zdi se, da v tej brezdušni ponarejeni igri vsi skupaj celo uživajo. Kako jim to uspe, nikakor nisem mogel razvozlati, dokler mi ni končno kapnilo:

Pa saj to je vendar njih svet. Tistega pristnega ne razumejo, mu niso kos.   

Uživajo namreč v lažeh in ponaredkih. Če ne znajo uživati v gozdnih jagodah, bodo dobre tudi tiste umetno vzgojene.

Aha, kaj pa iskreneži? Še enkrat več naj uživajo v luksuzu, da zmorejo vedno znova povedati tisto, kar prihaja iz njihove duše. In to resnično je luksuz. O tem privilegiju lahko namreč nekaj milijard ljudi na svetu le sanja.