Humorno podhranjeni slovenci

Naredite test. Recimo, da bo imel lepega dne vaš šef slab dan. Začinil ga bo z dvajset minut trajajočim koleričnim napadom, v katerem bodo iz njega kot strupene puščice švigale za več mesecev nabrane frustracije. Pustite ga, da njegova vznemirjena duša prosto kroži po prostoru. Ko konča, počakajte še pol minute, da se prepričate, ali se je njegov razjarjeni monolog zares končal. Poskusite uživati v kratki, napeti tišini.
 

Nato bruhnite v smeh

In počakajte na šefovo reakcijo. Po statistiki je več kot 90% možnost, da se vam lahko zgodi ena od dveh opcij: ali bo še bolj znorel, ali pa bo še sam bruhnil v glasen krohot in poskrbel za to, da bo temperamentna epizoda prerasla v prijeten, sproščujoč konec.

V tem slednjem primeru ste lahko pomirjeni, da imate to srečo, da ste za šefa dobili normalno, pozitivno osebo z zdravim smislom za humor. Bolj vas lahko skrbi v prvem primeru, saj obstaja večja možnost, da si boste morali službene urice deliti z zamorjenim in konfliktnim človekom, ki ne obvlada niti sebe, kaj šele ekipe, ki jo vodi.


Podatki kažejo, da v Sloveniji žal prevladuje prvi šefovski tip, kar nakazuje na to, da so Slovenci humorno podhranjen narod. Če se želite prepričati, ali to res drži, naredite še en test: Medtem, ko se sprehajate po enem izmed trgovskih centrov, se mimoidočemu ali mimoidoči lepo nasmehnite v znak preprostega veselja do življenja in čakajte na njegovo (njeno) reakcijo: v veliki večini primerov boste zaradi te predrznosti deležni čemernega ali celo zabodenega pogleda v stilu: »A se ti mogoče zajebavaš iz mene«?

V Veliki Britaniji imam številne znance in prijatelje. Ko sem se enkrat srečal z enim izmed njih (gre za škotskega univerzitetnega profesorjem s sicer odlično kariero), se mi je zazdelo  neznansko simpatično, ko mi je ob začetku druženja v enem izmed londonskih pubov že uvodoma zdrdral svojo prvo pomanjkljivost: »Hello, Boštjan, oh so sorry for my delay, this is just me, I am always late, because things always overtake me« (»Živijo, Boštjan, oprosti za zamudo, to sem tipični jaz. Vedno zamujam, ker me stvari vedno prehitevajo).

Sledile so še številne druge samokritike – pripovedoval mi je o tem, da si nikoli ne zna pravilno zavezati kravate, o tem, kako je »zamočil« na enem izmed randijev z neko punco, ker ji je eno uro pripovedoval o neki drugi punci, pa o tem, da vselej, ko pride na poslovni sestanek iz Glasgowa v London vsakemu domačinu plača zapitek, še preden natakar sploh prinese pijačo, to pa zato, da ga ne bi že uvodoma označil za neperspektivnega za kakršenkoli posel, ker je pač skopuški Škot.

Si predstavljate povprečnega »Slovenceljna«, da bi celo uro pogovora porabil za to, da se šali na svoj račun? Ma kaki! Tipičen Slovencelj je vendarle popoln -  neprekosljiv dedec, neprekosljiv voznik, neprekosljiv obrtnik, neprekosljiv poslovnež in seveda neprekosljiv borec za sosedsko ograjo in za taščino dediščino.

In vsak hec, ki bi si ga privoščil na lasten račun, bi lahko v hipu porušil to zlagano hišico iz kart in ga pahnil v dolgotrajno objokovanje svoje neuspešnosti in neperspektivnosti.

Znašel bi se v slepi ulici, iz katere ne bi našel izhoda.

Že nasploh velja, da so posamezniki, ki slovijo po dobrem, originalnem smislu za humor, v ogromni prednosti pred ostalimi in to v multiplikativnem smislu. Prehitevajo jih tako v ekonomskem, kot tudi v političnem, psihološkem in komunikacijskem smislu.

Zdrava doza samoironije izvrstno razoroži sogovornika. Če se je posameznik pripravljen pohecati na svoj račun, v trenutku sprosti ozračje, sprosti sogovornika in ustvari vzdušje za lažje sklepanje prijateljstev in poslovnih dogovorov. Sogovornik namreč dobi občutek, da pred njim sedi človek iz mesa in krvi in ne sumljivi molčečnež s prevarantskimi ali celo demonskimi nameni. 

Trik je v sproščanju endorfinov in v odpiranju čaker - v takem biološkem stanju se namreč med sogovorniki rapidno poveča stopnja zaupanja, strah začne izginjati, nadomešča ga naklonjenost, pozitivni »outlook« in tista dobra energija, ki vedno dela čudeže. 

S samoironijo človek pridobi tudi občutno psihološko prednost pred sogovornikom. S tem, ko se ponorčuje na svoj račun, da namreč drugi osebi vedeti, da je pomirjen s samim seboj, da ima »podstrešje pospravljeno« in predvsem to, da samoironija prav v ničemer ne vpliva na njegovo samozavest ter, da zaradi nje ne bo utrpel nobenih duševnih kratkih stikov.   


S samoironijo nenazadnje zelo koristimo tudi samim sebi. Če na sebe gledamo iz simpatičnega, humornega vidika, se enostavno počutimo bolje in srečnejše. To še zdaleč ne pomeni, da nismo resni ljudje - le humorju dopuščamo, da odigra svojo zasluženo vlogo v svetu, ki je v resnici pogosto zelo smešen.

Pa se bo kaj takega kdaj prijelo tudi med »Slovenceljni«?