O kakšni demokraciji danes lahko govorimo, ko človeku ni dovoljeno niti svobodno vdihovati svežega zraka, osnovne fiziološke potrebe. Naša civilizacija je pripeljala svet do zablod, saj je demokracijo zamenjalo nasilje: obveznega testiranja, cepljenja in izobraževanja mladega rodu v nezdravih pogojih, ki jih zaznamuje za nadaljnje življenje. Nobeno nasilje ne prinaša vitalnosti, ki jo človek za zdravo življenje še kako potrebuje.
 
Videti je, da človeštvo in tudi naša Slovenija, drvi v prepad zablod, ki človeku prinaša grobo nasilje, kot še nikoli prej v naši zgodovini. Koliko časa se bo še vztrajalo v prevladi zablod, na katere je opozoril že veliki vodja nenasilja Mahatma Gandhi?
 
Resnice ne bomo našli v zunanjem svetu, ne v nakupovalnih središčih ali tehnologiji – osvobajajočo resnico in mir lahko najdemo le znotraj sebe, nam je s samozgledom dokazal veliki Gandhi. Naše kvalitativne študije kažejo, da človek dobe 4.0 in še bolj 5.0, izgublja dve prvinski vrlini: čustvovanje in razmišljanje. Gandhi je že v svojem času opozarjal, da se bo človeštvo razvijalo v smeri napredka, ko bo začelo uporabljati kvaliteto in ne kvantiteto.
 
A globalni kapital je neusmiljen – ni mu mar niti za človeka, niti za naravo. Človek je bolj ali manj priklenjen v avtomatiziranih organizacijah, ki so v večini naravnane po meri profita, in ne človeka. Kot živa bitja izgubljamo svojo avtonomnost, življenjsko energijo, svobodo razmišljanja in delovanja – in seveda zdravje. Vse to pod krinko napredka!


 
Leta 1947 je Gandhi na majhen listič papirja zapisal sedem zablod sveta in ga izročil svojemu vnuku ob slovesu. Na njem je bilo zapisano:

• Bogastvo brez dela;
• Užitek brez vesti;
• Znanje brez značaja;
• Trgovina brez morale;
• Znanost brez humanosti;
• Čaščenje brez žrtvovanja;
• Politika brez principov.

  Temu zapisu je Gandhijev vnuk Arun Gandhi dodal še štiri:

• Tehnologija brez usmeritve;
• Komuniciranje brez/mimo družbene skupnosti;
• Poučevanje brez veselja;
• Učenje brez upanja.

Ne samo, da vse te zablode lahko vidimo v današnjem svetu, še huje, globoko so zakoreninjene v naši Sloveniji in zaenkrat še ni videti, da bi se jih trudili sistematično prepoznavati kot zmotne.
 
V tem času je 'moderno' pridobivati bogastvo brez dela, kar v očeh mladega človeka mnogokrat postane edini fokus, ki pa je pogosto povezan z nemoralnostjo, brez da bi prepoznal za kakšno zablodo gre. Pri človeku, ki uživa brez vesti, gre za vprašanje zavesti oziroma za brezvestno delovanje, ki siromaši in vpliva tako na osebno zdravje in ustvarja pogubno disharmonijo v naravi.
 

Kljub vsakdanjemu 'bombandiranju' informacij se postavlja vprašanje, koliko znanja za značaj človek ima, da si okrepi svojo voljo do življenja. Namesto ljubezni je prisoten strah pred smrtjo, in človeka rešuje 'odrešilno' cepivo. Trgovina brez morale – roko na srce, za koliko nepotrebnih stvari brezglavo izgubljamo svoj prislužen denar? Globalne trgovske mreže človeka demoralizirajo, čeprav je videti trenutno zadovoljen, je že v naslednjem trenutku lahko prazen in že popolnoma izgubljen.
 
Znanost je čedalje bolj nehumana in okostenela, namesto da bi bila po meri človeka in bi poskrbela za rešitev resničnih problemov v družbi. Gandhi je v svoji praksi z življenjskimi eksperimenti deloval s samozgledom, prav takšno delovanje ga je navdajalo z največjo radostjo. Čaščenje brez žrtvovanja je mnogokrat zaznati kot dobrodelnost, a danes se v luči dobrodelnosti kažejo največji zločini nad človeštvom. Kakšno veselje bi bilo živeti v Sloveniji, če bi v slovensko politiko vnašali politike principov in tako upravljali politiko svobodno mislečega ljudstva.
 


Štiri zablode, ki jih je dodal Gandhijev vnuk, pa samo še poglobijo prvih sedem in se še bolj dotaknejo današnjega, v tehnologijo zagledanega časa.
 
V slovenskem prostoru žal še niso podane tehnološke usmeritve v smislu krovnih strategij in nadzorovanja vse bolj kompleksnih in človeku nevarnih tehnologij. V širši družbeni skupnosti, v komunikacijskih kanalih odločanja, se 'tiho' ali pa celo z medijsko podporo uvajajo tehnologije brez vloženega zadostnega znanja interdisciplinarnih timov in zdrave presoje, ki bi kompetentno odločale o vključevanju človeku prijazni tehnologiji.
 
Zaradi ne vključevanja pravega znanja, so naši sistemi čedalje bolj tvegani. S tem je tudi učitelj vedno bolj zlorabljen in ne deluje s svojo notranjo naravo, motivacijo in poučuje brez veselja. Posledica tega pa je, da se danes soočamo z učenjem brez upanja. Kaj za konec in novi začetek spregovori veliki Gandhi?
 


* Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.