Boris Johnson je leto 2020 pozdravil z drzno obljubo: da jih čaka »fantastično leto«, ko »bo Velika Britanija izkoristila svoj potencial in si povrnila zaupanje ljudi ter podjetij.« Njegova »ljudska vlada« naj bi Unijo naredila močnejšo, okolje čistejše, ulice varnejše. Izboljšala naj bi nacionalno infrastrukturo, okrepila zdravstveni sistem, obnovila šole in podprla svoje znanstvenike. »Pred našo državo je neverjetna prihodnost,« je takrat izjavil novoizvoljeni premier.
 
No, napovedi se niso uresničile. Niti ena. Johnsonova »Globalna Britanija« leto končuje kot evropski bolnik, politično, diplomatsko in zdaj tudi logistično odrezana od ostale celine. Epidemija covid-19, s katero so se Britanci borili v zadnjih devetih mesecih, je ušla izpod nadzora. Tamkajšnje gospodarstvo je na kolenih. Nabrali so si grozljiv dolg. Država je izčrpana, demoralizirana, državljani pa prestrašeni in siti vsega.
 
Lepo bi bilo pomisliti, da je najhujšega konec, vendar ni. Na Otoku se zdaj združujeta dve nevihti leta 2020 – covid-19 in brexit – in ustvarjata vihar, pravo nočno moro pred božičem, najmočnejšo sredino zime. Ravno v trenutku, ko se Britanija sooča z vnovično epidemijo, se umika iz Evropske unije, v najboljšem primeru s konturnim trgovinskim sporazumom ali, v najslabšem primeru, z nobenim.
 
Epidemija očitno ni bila Johnsonova krivda, vendar je bil njegov odgovor nanjo obžalovanja vreden. Patološko nenaklonjen sprejemanju težkih ali nepriljubljenih odločitev in ker mu njegovi vojščaki ne morejo ali nočejo vsiliti discipline, nepremišljeni kavalirski premier že od vsega začetka igra po svojih pravilih.
 
Prvi ukrep je uvedel daleč prepozno marca in se posmehoval »bizarni avtarkični retoriki« tistih, ki pozivajo k ostrim ukrepom proti grozeči pandemiji. V poletnem zatišju se ni uspel pripraviti na drugi val, zato je državljane pozval, naj jedo v restavracijah in se vrnejo v pisarne. Preziral je poziv k dodatnim ukrepom, da bi oktobra preprečil drugi val, rekoč, da bi bila to »katastrofa«. A si je kasneje premislil. Vmes je minilo štirinajst dni.


Zdaj je Johnson neverjetno, a vendar spet storil popolnoma isto. 16. decembra je izjavil, da bi bilo odpovedovanje božiča »nečloveško«. Trgovinam je dopustil, da so si ustvarile zaloge za praznične razprodaje, gostilne in restavracije so veselo sprejele rezervacije, družine so načrtovale praznična srečanja, milijoni državljanov pa so kupili letalske karte ali plačali počitnice za kratek oddih.
 
Nato je v soboto (19. decembra) izvedel preobrat, zatrl upanje za nekajdnevni oddih od bede in sprožil množični »izgon« iz prestolnice, ki bo posledično najverjetneje prenesel covid-19 do najbolj oddaljenih koncev države. »Kot premier sem dolžan sprejemati težke odločitve in narediti tisto, kar je prav, da zaščitim prebivalce te države,« je izjavil brez kakršnega koli priznanja, da tega prej ni storil. Čeprav je bila odpoved božiča prava stvar, je težko razumeti, kako bi Johnson odločitev lahko obravnaval slabše. Tudi Daily Telegraph, njegov »ustnik«, je dejanje premierja označil  za »hud udarec, strašen čas, recept za kaos«.
 
Za razliko od covida-19 je za brexit odločno kriv Johnson. Brez njegovega karizmatičnega vodstva v kampanji Leave, Velika Britanija nikoli ne bi glasovala o izstopu iz EU leta 2016. Brez njegovega grozljivega vpliva, se Britanija ne bi nikoli odločila za najtežji brexit. In prav premier, ki ga je podtaknil Dominic Cummings, je zavrnil ponudbo EU, da podaljša prehodno obdobje do junija 2021.
 
Poleg tega je Johnson tisti, ki se še zdaj upira kompromisom, potrebnim za sklenitev trgovinskega sporazuma, ki ga ta država nujno potrebuje. Da to počne, je še en primer tega, da je težko odločitev preložil na zadnji možni trenutek, ne glede na tesnobo iz obleganih britanskih podjetij. Gre za znak slabosti, ne moči.
 
Kaj bo Johnson povedal v letošnjem novoletnem nagovoru? Če bi imel kanček spoštovanja do državljanov, bi se opravičil za hude napake svoje vlade v letu 2020. Če bi imel kanček poštenosti, bi priznal, da je Britanija v šokantnem stanju: zlomljena, razburjena, uničena zaradi bolezni, ekonomsko opustošena, obremenjena z dolgovi, urejena z drakonskimi predpisi in izolirana v vseh pogledih. Če bi bil pravi vodja, bi skušal državljane pripraviti na »zimo nezadovoljstva«, ki bi bila verjetno tako slaba kot v letih 1978-79 – propadajoča podjetja, naraščajoča brezposelnost, kaos v pristaniščih, vnovični škotski nacionalizem in še več.
 
Johnson seveda ne bo rekel ničesar takega. Človek, ki je državljanom obljubil ne samo normalnega, celo boljše življenje do velike noči, do poletja, do božiča in zagotavljal, da so možnosti za brexit brez dogovora »milijon proti ena«, se bo najverjetneje skliceval na še eno fantastično vizijo »Globalne Britanije«. Samo norci bi mu še verjeli.