Etika in integriteta na preizkušnji

Ugotovitev, ki nam vsekakor da misliti in ki bi se je morali zavedati vsi, ves čas. Ugotovitev, ki nas opozarja na to, da s svojimi dejanji, besedami in ravnanji zavedno ali nezavedno vplivamo na ljudi okrog nas, na njihova življenja, občutke in sprožamo najrazličnejše odzive.
 
To je velika odgovornost, ki se eksponentno povečuje s pomembnostjo in izpostavljenostjo položaja, ki ga zasedamo v vsakodnevnem življenju, v organizaciji in širši družbi. Višje kot smo v organizacijski strukturi ali na družbeni lestvici, večja sta naš vpliv in odgovornost in pomembnejši je naš odnos do moralnih in etičnih načel.
 
Če se pri tem posebej omejimo na področje menedžmenta, velja prisluhniti mislim Vojka Čoka, prejemnika lanskoletnega priznanja za posebne zasluge za razvoj menedžerke stroke in menedžerke organizacije v Sloveniji, ki pravi:


Menedžerji so vzorniki. Sodelavci, poslovni partnerji, vsi deležniki nenehno opazujejo njihovo vedenje in ravnanja, njihov sistem vrednot in načel ter predvsem, ali te vrednote in načela  tudi v resnici živijo. Oziroma, kot pojasnjuje francoski pisatelj Eric Vuillard »Spoštovati načela, pomeni uresničevati načela«.
 
V kolikor sta etika in integriteta v središču delovanja menedžerjev, se bodo tako ravnali tudi zaposleni in vsi ostali. In obratno. Ljudje smo namreč zelo prilagodljivi. Ko vidimo, da nekatera neetična ali manj etična ravnanja v našem okolju postajajo običajna praksa, hitro znižamo svoja pričakovanja glede tega. Enako velja za prepozno sprejemanje odločitev s strani menedžerjev ali celo izogibanje sprejemanju odločitev, kar sčasoma prav tako postane sprejemljivo. Saj vsi poznamo znameniti stavek »tako pač delamo od nekdaj« ali »tako se pač dela pri nas«.
 

Kaj pa sploh je etika in kaj je integriteta?

 
Po osnovni definiciji je etika zunanji sistem pravil in zakonov, integriteta pa naš notranji sistem načel, ki določajo naše obnašanje. Etika in integriteta morata biti v središču vsega kar počnemo in pri vseh odločitvah, ki jih sprejemamo.
 
Etika predstavlja moralna načela, ki določajo človekovo vedenje ali ravnanje. Zajema široko področje morale, pomaga ločevati med tem kaj je prav in kaj narobe. V najširšem smislu pomeni odnos človeka do drugih in do narave. Najrazličnejše organizacije, podjetja, združenja, interesne skupine, ne nazadnje poklici, imajo etične kodekse, ki so zavezujoči za njihove člane.
 
Etični kodeksi določajo ravnanja, ki so in tista, ki niso sprejemljiva za skupino oziroma organizacijo, na katero se etični kodeks nanaša. Med seboj se razlikujejo, vsem pa je skupno to, da določajo standarde glede tega, kaj se in kaj se ne šteje za moralno vedenje in ravnanje konkretnih skupin. Etični kodeksi tudi pomagajo razumeti vizijo, namen in način poslovanja podjetij, organizacij, združenj itd. zunanjim deležnikom in širšemu okolju v katerem delujejo.


Etični kodeks ne smemo zamenjevati s kodeksom ravnanja, ki naslavlja zaposlene v podjetjih in organizacijah oziroma člane združenj in interesnih skupin in v katerih so običajno zapisana pravila obnašanja, morebitne omejitve ipd. Seveda pa etična načela in etični kodeksi ne pomenijo nič, če se ne izvajajo. Kljub temu se še vedno marsikje in marsikdaj o etiki bolj govori, kot pa se jo dejansko živi.
 
Integriteta pomeni biti pošten in dosledno in brezkompromisno spoštovati močna moralna in etična načela ter vrednote. »Integrity is doing the right thing even when no one is watching«(CS Lewis). Integriteta se osredotoča na osebne značilnosti posameznika. Zato je integriteta prej izbira kot obveza.
 
Okvir integritete predstavljajo posameznikove vrednote in načela, integriteta pa pomeni skladno delovanje znotraj tega okvirja. Ko npr. pri drugih zaznamo, da delujejo v skladu z vrednotami, prepričanji in načeli, za katere trdijo, da jih vodijo v življenju običajno pravimo, da gre za ljudi z integriteto. Integriteto razumemo tudi kot dosledno ravnanje v skladu z izbranim svetovnim nazorom. Obstaja vrsta znakov, ki nakazujejo, da imamo opraviti z ljudmi z integriteto, kot so: odprtost za povratne informacije, sprejemanje osebne odgovornosti, uravnavanje lastnih potreb s potrebami drugih, izkazovanje razumevanja in sočutja, iskanje nasvetov, spoštovanje drugačnih pogledov, spoštovanje dogovorov in še mnogo drugih. 

Gornji opis je najosnovnejša razlaga teh dveh osnovnih gradnikov razvoja družbe v dobro vseh, ki sestavljamo naš ekosistem. Etiko in integriteto je treba stalno negovati in razvijati ter biti nenehno pozoren na to, da nas nobena situacija, nikakršne še tako zahtevne ali pa mamljive okoliščine ne zapeljejo v to, da bi ravnali neetično in da bi ogrozili svojo integriteto.


Etika vključuje tudi opozarjanje na določena neetična ravnanja drugih. Hitro se namreč razširi apatija ali premajhna občutljivost na posamezna tovrstna ravnanja češ »saj vsi in povsod« ali pa »saj drugje tudi tako« delajo. To je za družbo zelo slabo, ker na ta način neetična praksa postaja vsakdanja in sprejemljiva in je vedno manj tistih, ki bi nanjo opozarjali. Morda se samo spomnimo besed, ki jih je izrekel Martin Luther King » our lives begin to end the day we become silent about things that matter«, ki jih mirno lahko uporabimo tudi v našem kontekstu. Zato se v marsikaterih sredinah intenzivno ukvarjajo s tem, kako bi ljudje o tem spregovorili, preden tudi sami postanejo neobčutljivi na tovrstne odklone. Ponekod v tujini (predvsem na področju zdravstva) so že uvedli »etične mentorje«, ki nudijo »uho podpore« tistim, ki zaznavajo neprimerna ravnanja ali so v etičnih dilemah, da lahko o tem spregovorijo, ne da bi sami sebe izpostavljali ali si celo povzročili škodo.
 
Če na etiko in integriteto pogledamo malo širše in v daljšem časovnem obdobju ugotovimo, da z vse večjim medsebojnim povezovanjem in soodvisnostjo narašča potreba po etičnih normah. Globalizacija in specializacija povečujeta soodvisnost in s tem tudi obseg in težo posledic, če kdo v teh odnosih ne ravna etično. Ne gre več za odnos med dvema, temveč so posledice mnogo širše. In večja kot je specializacija, večja je soodvisnost in hujše so posledice, če posamezen člen v tej verigi ne ravna etično.
 
Prav tako sedanji čas nenehnih sprememb pomeni, da ni mogoče vnaprej predvideti vseh situacij, s katerimi se soočamo. Okolje se nenehno spreminja, podjetja in organizacije se  prilagajajo in spreminjajo, spreminjajo se obnašanje in pričakovanja zaposlenih, spreminjajo se uporabniki itd. In tu ponovno nastopi etika kot zagotovilo, da se bomo tudi v času nenehnih sprememb in negotovosti odločali pravilno in predvsem v dobro vseh.
 
In če smo še pred nedavnim pod etiko razumeli izključno naš odnos do drugih, moramo sedaj upoštevati tudi odnos do okolja. Segrevanje planeta in vse spremembe, ki smo jim priča, lahko razumemo kot odgovor narave na naše ravnanje, pri čemer posledice tega čutijo vsi, tudi tisti, ki ves čas ravnajo etično. Zato etično ravnanje pomeni tudi opozarjanje tistih, ki se do narave in do okolja nasploh obnašajo neetično.
 

In kakšno je razmišljanje pri nas?

 
Pred nekaj več kot letom dni sem imela priložnost in privilegij kot mentoriranka sodelovati v skupinskem mentorstvu Združenja Manager na temo »Poslovna etika in uspešno vodenje« z že omenjenim Vojkom Čokom v vlogi mentorja. V okviru mentorskega procesa smo udeleženci izmenjali obilico pogledov, dobrih in slabih praks v zvezi z etiko in integriteto na področju managementa, pa tudi širše.
 
Vedno aktualna tema, še posebej v izjemnih razmerah, kakršne so tudi te, povezane s covidom-19 in vsemi spremembami in negotovostjo , ki jih ta prinaša. In katere so bile naše poglavitne ugotovitve, razmišljanja, priporočila oziroma pričakovanja  glede etike in integritete na področju managementa in nasploh?

• Menedžerji se morajo zavedati, da v družbi zavzemajo odgovorno mesto, ki je pod stalno kritično presojo javnosti. Zato morajo z ravnanjem in besedami nenehno krepiti ozaveščenost o pomenu etike.
   
• Poglavitna naloga menedžerjev je sprejemanje odločitev. Prave odločitve pa lahko sprejemajo samo, če poslušajo. Višje kot so na hierarhični lestvici oziroma na lestvici prevzemanja odgovornosti, bolje in več morajo poslušati. In se ob tem nenehno zavedati, da s tem ko odločajo, vplivajo na položaj drugih. Zato svoj del odgovornosti prevzemajo tudi tisti, ki postavljajo oziroma imenujejo menedžerje.
   
• Zavedati se morajo, da status ne izhaja iz njihove pozicije, temveč iz njihovih ravnanj. Osnovni stebri, na katerih naj bi gradili svoja ravnanja so:
  
  - zdrav razum oziroma pragmatizem,
  - osebna odgovornost za besede in dejanja,
  - spoštovanje človekovega dostojanstva.
  
  

  FOTO: Ivelin Radkov / Shutterstock
  
   
• Pri delovanju nas usmerjajo vrednote, interesi in cilji. Uspešnost razumemo kot doseganje ciljev. Z vidika etike je pomembno, kakšne cilje si postavimo. Pri tem se lahko soočimo z zelo različnimi situacijami oziroma vprašanji. Ali so cilji lahko etični, dosegamo pa jih na neetični ali manj etični način? Ali so cilji lahko neetični, dosežemo pa jih na etični način? Ali bolj etično ravnanje vodi k boljšim rezultatom ali k boljšim  rezultatom vodi manj etično ravnanje? Možne so situacije, ko so cilji, gledano kratkoročno, pozitivni, etični (npr. projekti, ki povečujejo zaposlenost in s tem materialno varnost in zadovoljstvo ljudi), dolgoročno gledano pa so isti cilji lahko neetični (ker uničujejo okolje, ne upoštevajo ekonomskih in geopolitičnih sprememb).
   
• Vprašanje etike se lahko pojavi tudi ob prepričanju, da je stalna rast edina pot nadaljnjega razvoja ne da bi se vprašali, ali je to sploh dolgoročno vzdržno, ali se ne bi bilo smiselno kdaj pred naslednjim korakom ali skokom ustaviti, kakšnemu projektu reči ne. Spomnimo se samo zadnje finančne krize. Tak razmislek bi lahko bilo etično in odgovorno ravnanje, zgodi pa se redkokdaj ali vsaj premalokrat, saj preveč razmišljamo o tem, kako bi se na take odločitve odzvala okolica oziroma različni deležniki.
   
• Glede na že omenjeno medsebojno prepletenost in soodvisnost v vseh okoljih je aktualno tudi vprašanje, ali lahko oziroma ali sme posameznik (npr. menedžer, vodja) slediti izključno svojim vrednotam, ne da bi pri tem upošteval morebitne negativne posledice takega ravnanja za tiste, na katere imajo njegove odločitve neposreden ali posreden vpliv. V tovrstnih primerih je odgovorno, če smo dovolj fleksibilni, da katero od svojih vrednot ustrezno prilagodimo.
   
• Zavedati se moramo moči svobode izražanja. Potrebno je prevzeti odgovornost tako za ravnanja kot tudi za besede.
   
• Pri poslovanju in delu z ljudmi se moramo več ukvarjati z vzroki in ne samo z odpravljanjem posledic. Tudi, če pri delu nekdo naredi napako, je potrebno ugotoviti okoliščine v katerih je do nje prišlo, da dobimo celovit pogled in se iz tega nekaj naučimo.
   
• Več moramo govoriti o pozitivnih primerih, dobrih praksah in manj o prepovedih.

Za organizacije vzpostavitev lastnih etičnih standardov in njihovo upoštevanje lahko predstavlja velik izziv. Tudi ko so etična ravnanja opredeljena v kodeksih, zaposleni na vseh  ravneh pogosto doživljajo pritiske, da ravnajo v nasprotju z etičnimi standardi in s svojo integriteto. Za ustrezen odziv v takih primerih sta potrebna samozavedanje in pogum odločiti se za izbiro, ki je v skladu z etiko organizacije in lastno integriteto. In narediti pravo stvar v takih primerih ne pomeni vedno narediti najlažjo stvar. Spomnimo se samo besed, s katerimi je Al Pacino (podpolkovnik Frank Slade v filmu Vonj po ženski, 1992, ko brani Charlija Simmsa) nagovoril disciplinsko komisijo Baird High School in ki velja za enega najvzemirljivejših in sporočilnih govorov v filmski industriji:
 

Dodatno pozornost je vprašanju etike in integritete potrebno nameniti v zahtevnejših razmerah kot so tudi sedanje, povezane s covidom-19. Neetično je vsako ravnanje vodij in menedžerjev, ki take okoliščine izkoriščajo za neutemeljeno uvajanje sprememb, ki negativno vplivajo na položaj zaposlenih, na njihovo psihološko varnost, dajejo videz ali v resnici povzročajo neenakost med zaposlenimi, ali jih celo postavljajo v položaj, ki smo ga delno že opisali, ko se morajo zaposleni odločati med pričakovanji nadrejenih in ravnanjem v skladu s kodeksom in lastno integriteto. V preteklih mesecih so se dogajale prakse, ki bi jih težko razumeli kot etične, ne glede na izjemno zahtevnost razmer oziroma neugoden položaj, v kakršnem so se znašla mnoga podjetja. Primeri takih praks so npr.:

• zniževanje prejemkov zaposlenih brez predhodne tehtne obrazložitve in na način, ki ne daje ustrezne pravne zaščite;
• nestalna, netransparentna komunikacija ali celo občasna odsotnost komunikacije;
• neenakomerna obremenitev zaposlenih ali obremenjevanje z zadolžitvami z nejasnim namenom;
• premalo skrben odnos do tistih, ki, objektivno gledano, v času epidemije niso mogli, ali vsaj ne v celoti, dela opravljati od doma. Torej so bili v primerjavi z drugimi izpostavljeni večji nevarnosti;
• vzbujanje občutka pri zaposlenih, da vodstvo z njimi ne deli nastalih težav in oteženih razmer za delo (delitev usode pri morebiti potrebnem zniževanju osebnih prejemkov in drugih stroškov, povezanih z delom; v primeru povečanega obsega dela bi lahko »na pomoč« priskočiti tudi vodje sami; vodje bi morali v času epidemije vsaj občasno preveriti počutje in pogoje dela tistih, ki niso mogli delati od doma ipd.);
• pričakovanje vodij, da bodo zaposleni izvedli dejanja, ki so v nasprotju s stroko in dobrimi običaji, ki bi negativno vpivala na zunanje deležnike in morda tudi na dobro ime organizacije, zaradi npr. kratkoročnega izboljšanja rezultata;
• odpuščanje zaposlenih brez utemeljenih poslovnih ali drugih razlogov.

To so okoliščine, ko sta etika in integriteta še posebej na preizkušnji. Da bi tudi v takih razmerah ravnali kot je najbolj prav, si je priporočljivo zastaviti enostavna vprašanja:

• Ali sem prepričan, da je to pravi odziv na razmere, pravi ukrep?
• Bi od drugih pričakoval enako ukrepanje?
• Je za tako ukrepanje pravi čas, kraj, namen in način?
• Lahko storim karkoli, da bi ta ukrep preprečil ali vsaj ublažil škodo?
• Kako se bom kasneje počutil?

Rekli smo že, da nas morata pri našem delovanju in sprejemanju odločitev voditi etika in integriteta, ki sta tudi med najpomembnejšimi pogoji oziroma vrednotami sodobnega voditeljstva. Vsem uspešnim menedžerjem je skupna najmanj ena lastnost – integriteta. Udejanjajo jo s tem, da vedno stojijo za tem, kar govorijo in delajo, ne glede na okoliščine. Imeti integriteto pomeni tudi, da pozabijo na osebne interese in se osredotočajo na dobro organizacije, zaposlenih in vseh deležnikov, ki jim služijo.
 
Kot večina stvari v organizacijah se tudi etika vzpostavlja od zgoraj navzdol. Etika gre skozi oči in ušesa. Zato morajo biti vodje in menedžerji vedno zgled. Pri tem je dobro, da se zavedajo pasti in dvomov, ki se vseskozi pojavljajo oziroma s katerimi se lahko soočajo. Tudi zato mora biti spoštovanje etičnih norm predvsem samozaveza (ne glede na sprejete etične kodekse ipd.), zaradi česar bo že njihova vest močno varovalo pred etičnimi zdrsi. Pomagajo pa lahko tudi naslednja enostavna priporočila:

• Držite dano besedo. Če si želite zgraditi in obdržati ugled, vedno izpolnite dane obljube.
• Izpolnite sprejete zaveze (tudi pri tako enostavnih zadevah, kot je npr. biti točen).
• Ne iščite opravičil za odločitve,ki kakorkoli ogrožajo vaše vrednote.
• Bodite osredotočeni na to kar delate, kot tudi na to kaj je prav in kaj je res. Zelo hitro vas lahko zamikajo različni moteči dejavniki in priložnosti, ki preusmerjajo vašo pozornost, čemur se morate znati izogniti oziroma upreti.
• Obdajte se z zaupanja vrednimi, poštenimi in pozitivno naravnanimi ljudmi kar vpliva na integriteto celotne organizacije.
• Prevzemite osebno odgovornost kar vključuje tudi priznavanje lastnih napak in opravičilo, če je to potrebno. Priznanju napake in opravičilu morajo vedno slediti ustrezna dejanja.
• Spoštujte vaše zaposlene, vse od prvega do zadnjega. Vsi so pomembni in če boste z njimi ravnali spoštljivo, bodo oni imeli enak odnos do vaših kupcev, poslovnih partnerjev in ostalih deležnikov.

In katere so možne pasti in dvomi s katerimi se kot menedžerji pri varovanju etike in integritete lahko soočate?

• Vedno se lahko pojavijo vprašanja interpretacije zakonov, predpisov in drugih aktov, ki nikoli ne morejo biti 100% jasni. V takih primerih je pomembno upoštevati zdrav razum in predvsem lastno zavezo etičnemu ravnanju (etična oseba lahko natančno pozna predpise oziroma veljavno zakonodajo, pa se bo v določenih primerih odločila v nasprotju z njimi ker ve, da je tako bolj prav, človeško in s tem tudi etično; možno je seveda tudi obratno).
   
• Predpisi niso vsemogočni in ne morejo predvideti vseh različnih situacij. Tudi v takih primerih je koristno, če se ravnate po zdravem razumu.
   
• Vedno se lahko pojavijo različne skušnjave, na katere bi morali biti ljudje na vidnih, izpostavljenih položajih imuni.
   
• Nevaren je občutek moči. Že Vlado Kreslin je prepeval, da se od višine rado zvrti. In kot pravi Andrijana Bergant, LLB, MBA, na višini lahko dobite kompleks boga, ki ima zase drugačno ravnilo in leče, kot za druge. Zato je pomembno, da zase, ne glede na visok položaj, nikoli ne mislite, da ste super etični. To vas lahko, paradoksalno, vodi prav v lastno neetično ravnanje.
   
• Nevarno je tudi, če vas opije uspeh. Kot pravi Adam Grant: »Tudi, če niste narcisoidni, vam uspeh in moč lahko stopita v glavo, zato je dobro imeti ob sebi ljudi, ki skrbijo, da ohranite poštenost in integriteto ter vam povedo tudi česar nočete slišati, da ostanete trdno na tleh.«

V vseh takih primerih nam lahko poleg lastne integritete in samozaveze glede spoštovanja etičnih norm pomagajo tudi etični kodeksi in kodeksi ravnanja saj vidimo, da se:

• kljub etičnosti in integriteti občasno vsak znajde v dvomih,
• s pomočjo kodeksov izognemo kakšni nerodnosti ali nenamerni napaki oziroma ravnanju in se
• upremo skušnjavam, ki se lahko vedno pojavijo.

Znana je misel da si na vrhu vedno sam. In če že nimamo okrog sebe ljudi (mentorjev, coachev, sodelavcev in kolegov,…), ki bi nam pomagali in svetovali, imejmo vsaj etični kodeks in kodeks skladnega ravnanja in ga občasno preberimo - ob tem se preprosto držimo znane japonske modrosti:

Če ni tvoje, ne vzemi.
Če ni prav, ne naredi.
Če ni res, ne izreci.
Če ne veš, umolkni.