Ego na duhovni poti

Da bi končali nenavadno tiranijo ega, začnemo slediti duhovni poti, toda ego je po domiselnosti tako rekoč nedosegljiv in na vsakem koraku postavi nogo naši želji, da bi se ga rešili, ali pa jo sprevrže. Resnica je preprosta in nauki so povsem jasni; vseeno pa vedno znova in v veliko žalost opažamo, da jih skuša ego, kakor hitro se nas dotaknejo in nas ganejo, zapletati, saj ve, da ga v temelju ogrožajo.

Zakaj meditacija?

V začetku, ko nas duhovna pot in vse njene možnosti prvič očarajo, nas utegne ego celo spodbujati in nam pravi:«To je pa res lepo. Kakor nalašč zate! Ti nauki so pravo razodetje!« In ko si rečemo, da bi se radi poskusili v meditaciji ali pa se umaknili v samoto, ego sladko zagode: »Kako imenitna zamisel! Zakaj nebi šel s teboj? Oba se lahko česa naučiva.« In ves čas »medenih tednov« našega duhovnega razvoja nam laska: »Kako čudovito je to - kakšno odkritje in navdih...«

Kakor hitro pa se to začetno obdobje duhovnih poskusov konča in nas nauki začnejo globje zadevati, se neizogibno soočimo z resnico samih sebe. Ko se ego razkrije, se pokažejo njegova boleča mesta in se začno kopičiti težave. Tako je, kakor da bi pred nas postavili ogledalo, od katerega ne moremo in ne moremo odvrniti pogleda. To zrcalo je popolnoma čisto, le v njem se kaže grd, nečist, mrk obraz -naš obraz, ki nas gleda nazaj. Začnemo se upirati, saj ne maramo gledati tega, kar vidimo; v jezi nemara celo zamahnemo proti zrcalu, a se samo razbije na stotine enakih grdih obrazov, ki še naprej strmijo v nas.

Zdaj začnemo besneti in se bridko pritoževati; in kje je naš ego?

Zvesto stoji poleg nas in nas ščuva: »Čisto prav imaš. To je grozno in neznosno. Nikar ne prenašaj tega!« In ko ga prevzeto poslušamo, ego pridno melje naprej in nam vceplja vse mogoče dvome in bebava čustva ter tako priliva olja na ogenj: »Kaj ne vidiš zdaj, da to niso pravi nauki zate? Sem ti ves čas pravil!  Ali ne vidiš, da on že ne more biti tvoj učitelj? Navsezadnje si bistroumen, sodoben, izobražen in omikan zahodnjak, eksotične reči kot so zen, sufizem, meditacija in tibetanski budizem pa pripadajo tujim, vzhodnim kulturam. Kakšno korist neki naj bi imel od nekakšne modrosti, ki je nastala na Himalaji pred tisoč leti?«

Medtem, ko ego veselo gleda, kako se zapletamo v njegovo mrežo, krivi za vse muke, osamljenost in težave, ki jih preživljamo, ko spoznavamo sami sebe, nauke in celo učitelja: »Tem gurujem je malo mar, kaj vse preživljaš. Samo izkoristili bi te radi. Besede kakor »sočutje« in »predanost« uporabljajo samo za to, da bi te imeli v pesti...«

Foto: Getty Images

Ego je tako pretkan, da lahko celo izkrivlja nauke sebi v prid; »navsezadnje lahko celo hudič navaja svete spise, če mu je to v korist.«  Egovo najmočnejše orožje je, da hinavsko uperi svoj prst v učitelja in njegove privržence in reče: »Vse kaže, da nihče od teh ne živi v skladu z resnico naukov!« Zdaj se torej postavi v vlogo pravičnega razsodnika, na najbolj pripraven položaj, s katerega lahko spodkopava našo vero in predanost duhovnemu razvoju oziroma odločenost, da se duhovno preobrazimo.

Tao te Ching

In vendar, naj se nas ego še tako trudi ustaviti na duhovni poti, če bomo vztrajali na njej in vztrajno vadili meditacijo, bomo počasi uvideli, kako zelo smo se dali zapeljati njegovim lažnim upom in strahovom. Počasi se bomo začeli zavedati, da sta tako upanje kot strah sovražnika miru našega duha; upi nas varajo in nas puščajo prazne in na cedilu, strahovi pa nas uklepajo v tesno celico naše lažne identitete. Počasi tudi sprevidimo, kako vsemogočen vpliv je imel ego nad našim umom, v prostoru svobode, ki se nam odškrne v meditaciji, v trenutku, ko smo na lepem osvobojeni vsakršnega stremljenja, pa za hip uzremo poživljajočo prostranost naše prave narave. Uvidimo, da nas ego že dolga leta kakor kak sleparski rokohitrec vleče za nos z vsemi mogočimi načrti in obljubami, ki nikdar niso bile stvarne in so nas samo notranje osiromašile. Ko vse to ugledamo v spokojnosti meditacije, ne da bi se pri tem skušali kakorkoli tolažiti ali si prikrivati, kar smo sprevideli, se vsi ti načrti izkažejo za puhle in se začno sesipati v prah.

To pa ni povsem razdiralen proces. Zakaj skupaj z izredno natančnim in včasih bolečim spoznanjem o sleparski in »hudodelski« naravi ega se v nas krepi tudi občutek notranje prostranosti, neposredno spoznanje o »brezjaznosti« in medsebojni odvisnosti vseh stvari ter o tisti živi velikodušni milini, ki je znamenje svobode.

Dihanje je življenje

Ker smo se z disciplino naučili popreprostiti svoje življenje in smo tako egu odvzeli precej priložnosti, da nas zapelje, in ker smo se urili v pozornosti meditacije ter se tako otresli primeža agresivnosti, oklepanja stvari in negativnosti, se v nas lahko počasi zasvita modrost uvida. In v njeni vse razkrivajoči sončni luči se lahko pokaže, razločno in neposredno, kako pravzaprav deluje naš um in kakšna je prava narava resničnosti.

_ Vir: Tibetanska knjiga življenja in umiranja; S. Rinpoche