Država kot lastnica

Državno lastništvo gospodarskih družb že desetletja deli mnenja glede na to, kaj ljudje mislimo, da je oziroma bi morala biti vloga države v gospodarstvu. Na eni strani so zagovorniki t. i. majhne države, ki verjamejo, da mora država na področju gospodarstva zagotoviti zgolj pravno varnost, predvidljivost in konkurenčno okolje. Za drugo bodo poskrbeli ljudje sami, ki bodo s pomočjo »nevidne roke trga« pri ustvarjanju in upravljanju konkurenčnih podjetij veliko bolj učinkoviti.

Država naj nastopa kot regulator, pri čemer naj bo zmerna, ne pa tudi kot lastnica družb. Ljudi s tem prepričanjem se (pogosto tudi v medijih) opsuje z »neoliberalci« in se jim očita hlapčevstvo kapitalu. Na drugi strani so zagovorniki močne države. Ti verjamejo, da je državni vpliv v gospodarskih družbah nujno orodje za sledenje legitimnim nacionalnim interesom. Zagotavljal naj bi več kot le ustrezne javne gospodarske službe (npr. varna energetska preskrba, komunala, javni potniški prevozi …) in bil tudi pomembno orodje pri doseganju drugih t. i. strateških ciljev (npr. razvoj in vzdrževanje infrastrukture, socialni in razvojni cilji, tehnološki razvoj, decentralizacija …).



Verjamejo, da država kot lastnica te cilje lahko in mora zagotavljati tudi z uresničevanjem upravljalskih pravic in neposrednim vplivom na poslovne odločitve družb. Ljudi s tem prepričanjem se opsuje s komunisti ali vsaj reveži, ki preprosto ne razumejo, kako deluje globalno gospodarstvo, in so neposredno krivi za padanje konkurenčnosti Slovenije. Sam sem bil že v obeh taborih, zdaj pa mislim, da je resnica nekje vmes.

Ideja, da bi odprodaja vsega državnega premoženja rešila vse izzive, je naivna. Urejanje javnih gospodarskih služb zgolj s koncesijskimi in podobnimi instituti je zapleteno in tvegano. To se pogosto sprevrže v lovljenje dobičkov tudi za ceno nižjega standarda storitev, ki jih vsi potrebujemo in jih razvita država mora zagotavljati. Ne verjamem več, da je ideja pretežno zasebnega zagotavljanja vode, komunalnih storitev, proizvodnje elektrike, javnih prevozov ali celo zdrav­stva, šolstva in zaporov dobra. Nepravičnih in celo tragičnih posledic tega smo v tujini zadnja desetletja videli preveč.



Po drugi strani pa ni res, da ni smotrno prodati čisto ničesar. In naivna je tudi ideja, da je neposredno poseganje države v poslovne odločitve družb kadar koli dobro. Ko sem deloval v nadzornem svetu NLB, sem imel zanimiv pogovor z osebo na pomembnem političnem položaju. Menila je, da banka mora ostati slovenska. Ker naj bi bilo nujno, da imamo Slovenci vsaj eno sistemsko banko. Na moje vprašanje, zakaj, je bil odgovor, da je to edini način, da se zagotovi financiranje projektov, ključnih za državo.

Torej naj bi država, kar pomeni politiki, svoj vpliv uporabila za to, da banka posoja denar za projekte, ki so v nacionalnem interesu, in ne le za tiste, ki so glede na strokovno presojo dovolj varni in donosni. Verjamem, da bo to vedno pripeljalo do nastajanja škode. Tudi če je posamezni zastopnik države dobronameren in ima čiste motive, je škodljiv za vse nas. Ne moreš namreč odpreti možnosti enega takega vpliva in preprečiti koruptivnih vplivov vseh mogočih omrežij, povezanih z državo. Ker so iz zornega kota banke (ali katere koli družbe) vsi videti enako. Ko dopustiš enega, si odprl pot za vse.

To preprosto dejstvo se je potrdilo znova in znova. Dobri državniki so postali slabi podjetniki. Gradnja slovenskega razreda poslovnežev in kapitalistov je postala plenjenje, v katero so bili vpleteni prijatelji in politično ali interesno povezani ljudje. In to bi moral biti razlog, da smo se odločili, da bomo upravljanje družb v državni lasti posebej normirali in uredili.

Mogoče je imeti državno lastništvo in hkrati preprečiti škodljiv vpliv najrazličnejših omrežij. Mnogim evropskim državam to uspeva bistveno bolje kot nam. V praksi pa je šlo leta 2008, ko smo se začeli ukvarjati s tem, bolj za pritisk OECD, ki nas drugače ni hotel spustiti med člane. Nekdo nas je moral prisiliti, da (z malce stisnjenimi zobmi) naredimo, kar je dobro za nas.



Dobili smo ureditev, ki nalaga državi, da določi in razkrije vsem državljanom svoje cilje kot lastnica. Parlament sprejme strategijo in enkrat na leto javno preveri, kako se ti cilji dosegajo. Operativno upravljanje pa naj bi izvajalo strokovno telo, ki ima en sam namen. Da prepreči poseganje kogar koli v avtonomno poslovanje državnih družb. Imenovalo naj bi neodvisne in strokovne člane organov družb. Ti so z vsem svojim premoženjem odgovorni za svoje ravnanje in poslovanje družb skladno s cilji. Oni se odločajo o posameznih poslih, če gre kaj narobe, pa naj bi jih ne le zamenjali, temveč tudi tožili.

A to, da se sami v resnici nikoli nismo zavedeli nujnosti, da se neposredno poseganje vsakokratnih oblastnikov v poslovanje državnih družb konča, ima posledice. Ne govorim le o nejavnem in javnem godrnjanju oblastnikov in »strokovnjakov« o pretirani servilnosti tujcem in »izgubi suverenosti«. Govorim o tem, da se sistem nikoli ni dosledno implementiral.

Od leta 2008 smo zamenjali tri sisteme upravljanja družb v državni lasti. Nobenega pa se nismo držali. Predsedniku vlade se še danes zareče delitev na naše in nenaše. Strankarske kvote so javna skrivnost. Pogo­sto so bili in so še imenovani člani organov družb po političnih in drugih ključih. Kar seveda pomeni, da so poslušni. Kar odpre okno za vplive in neizogibno tudi škodo in korupcijo, ki temu sledi.

Poslušni člani organov niso toženi za škodo, ki jo s svojo poslušnostjo povzročijo. Niti niso zamenjani, dokler se ne zamenja oblast in je treba narediti prostor za vojake novih gospodarjev. AUKN, SOD, SDH ali kateri koli drug upravljavec ne more delovati, če ga ne nadzirajo in ne vodijo strokovni in neodvisni ljudje. Sistem lahko spremenimo še desetkrat, vendar ne bo nikoli deloval, če se ga ne bomo držali.

Ni pa vse črno in brezupno. Verjamem, da imamo v vse več državnih družbah strokovne in neodvisne nadzornike in člane uprav. Slabe prakse iz preteklosti so vse bolj tvegane. Nekateri, ki so jih poskušali izvajati, so za to prevzeli tudi posledice. Mediji in javnost so bolj pozorni in občutljivi na ekscese. To pa je moteče za marsikoga in je po mojem mnenju razlog, da nekateri nostalgično vzdihujejo po starem sistemu. Slišimo, da je sistem preveč neroden. In da legitimni oblastniki ne morejo suvereno vladati, če nimajo »svojih ljudi« na ključnih položajih tudi v gospodarstvu.

To trdijo predvsem tisti, ki tako kot jaz verjamejo, da je določeno državno lastništvo nujno. Če ne bomo vztrajali, da se sistem dosledno izvaja, ali celo dopu­stili njegovo razgradnjo, se bomo vrnili v čase javnega političnega vpliva izpred petnajstih let. In to bo vsakič znova pripeljalo do enakih ekscesov in škod. Dokler ne bo mandata dobil nekdo, ki bo ugotovil, da nikoli ne bomo sposobni učinkovito upravljati državnih družb. In bo resnično vse prodal. Zato državnemu lastništvu trenutno najbolj škodijo ravno tisti, ki najbolj verjamejo vanj.

*Avtor je pravnik, specializiran za korporacijsko pravo in korporativno upravljanje. Predsednik strokovnega sveta Združenja nadzornikov Slovenije.