Kako državna politika pri nas že leta kadruje in se vpleta v podjetja

En sam telefonski klic lahko nazorno razkrije kadrovske prakse, o katerih se veliko govori, jasnih dokazov pa ni.
Fotografija: Pametno bi bilo, če bi politika poskušala več strateško razmišljati, kam naj Slovenija gre, in se manj ukvarjala z mikromenedžmentom v podjetjih
Odpri galerijo
Pametno bi bilo, če bi politika poskušala več strateško razmišljati, kam naj Slovenija gre, in se manj ukvarjala z mikromenedžmentom v podjetjih

Ko je pozneje odstopljeni generalni sekretar največje vladajoče stranke lani avgusta poklical predsednico nadzornega sveta Uradnega lista in ji nazorno sporočil ime človeka, ki da je najbolj primeren za direktorski položaj, je javnost dobila vzorčen primer, kako državna politika pri nas že leta kadruje in se vpleta v podjetja s svojih vplivnih območij.

V polpretekli zgodovini imamo v Sloveniji z vpletanjem države in politike v gospodarstvo več slabih izkušenj. Analize ekonomistov kažejo, da se država ni izkazala kot lastnica in nadzornica podjetij, ki so (bila) v njeni lasti. Po izračunih GZS iz leta 2015 so do tedaj negativni ekonomski vplivi vpetosti države v gospodarstvo znašali 13 milijard evrov, tretjino tedanjega BDP. Kako negativne vplive vpletanja in odločitev politike na slovensko gospodarstvo (TEŠ 6, banke, Mercator, Telekom itd.) vidi stroka?


Politične povezave krnijo produktivnost


Raziskava Politične povezave, vladanje podjetjem in produktivnost podjetij, ki so jo opravili na ljubljanski ekonomski fakulteti, je na vzorcu 384 podjetij (izločili so banke in zavarovalnice) za obdobje 2000–2010 ugotovila, da je večji delež »političnih« nadzornikov praviloma vodil do nižje produktivnosti podjetij, ki so jih nadzorovali. Izračunali so približno 100 milijonov evrov izgube produktivnosti na leto. Podjetja z večjim deležem politično povezanih nadzornikov so izkazovala do 2,78 odstotka nižje stopnje dodane vrednosti.



»Razmišljamo, da bi raz­iskavo ponovili, saj je pomembno, kdo je v vodstvu podjetij in kakšno je korporativno upravljanje. Na podlagi podatkov SDH vidimo, da drugo leto zapored dosegajo ciljani kapitalski donos, vedno pa je vprašanje, ali bi bil lahko višji. Veliko ljudi prihaja k meni s predlogi, da bi bilo to študijo dobro ponoviti,« pojasnjuje njena avtorica, profesorica Polona Domadenik z Ekonomske fakultete UL, ki je s sodelavci proučevala sestavo nadzornih svetov v velikih in srednje velikih slovenskih podjetjih.

Sama politična aktivnost nadzornikov po njenem ni problematična, »problem je le, če politična opredeljenost pri imenovanju za člana nadzornega sveta prevlada nad kompetencami posameznika. Če je upravljanje državnih podjetij učinkovito, sistem transparenten in so za nadzornike imenovani kompetentni ljudje, potem ne bo razlik v produktivnosti med podjetji v zasebni in državni lasti.«

A po drugi strani še vedno nepojasnjena zamenjava vodstva Petrola, uspešne družbe, v kateri je pomembna delničarka država, nakazuje, da se vzorci politično motiviranega vpletanja v gospodarstvo nadaljujejo. »Težko bi rekli, da je to sistemsko in da so bili že izmerjeni učinki, a posledice te odločitve se bodo pokazale. Petrol je pod vodstvom razrešene uprave deloval zelo dobro. Učinki te zamenjave na poslovanje se bodo pokazali šele s časovnim odlogom. Podobno velja za Telekom,« pravi sogovornica.



Na škodljive posledice vpletanja politike, zlasti v podjetja, v katerih kot solastnica in nadzornica nastopa država, opozarja tudi ekonomist Anže Burger s Fakultete za družbene vede: »V normalnih podjet­jih z zasebnimi lastniki ti nosijo tveganje izgub na svojih ramenih, zato je v njihovem v interesu, da podjetje posluje donosno. Tvegajo lastno kožo. Tega mehanizma nadzora v državnih podjetjih ni.

Politiki in interesne skupine, ki obvladujejo poslovanje teh podjetij, so deležni zasebnih koristi, izgube pa pokrijemo davkoplačevalci. Ker so to največkrat velika podjetja, svoje neučinkovito poslovanje prenašajo po celotni verigi vrednosti navzgor in navzdol in zavirajo rast celotnega gospodarstva. S svojimi oglaševalskimi proračuni imajo močno negativen vpliv tudi na medije, tako da ne obvladujejo le ekonomske, ampak tudi civilno sfero. Klientelizem in negativna selekcija v teh podjetjih zapirata vrata sposobnemu kadru, zato ta množično beži iz Slovenije.«


Slovenija negativni šampion po deležu državne lastnine


Sloveniji je po Burgerjevem prepričanju škodovalo tudi počasno in neučinkovito lastninjenje, še sploh v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami (Češka, Slovaška itd.), ki nas razvojno dohitevajo ali prehitevajo. »Slovenija ima vrsto let enega najnižjih deležev vhodnih tujih neposrednih naložb med tranzicijskimi gospodarstvi in tudi enega največjih deležev države v lastništvu podjetij, saj ni v celoti izpeljala privatizacije. Posledice so slabše korporativno upravljanje, nizka dobičkonosnost podjetij, manjša vključenost v globalne verige vrednosti in nižja raven konkurence na trgu. Na dolgi rok se to pozna pri nižji rasti dohodkov, tako da so nas nekatere države, ki so imele precej slabši izhodiščni položaj, že prehitele po razvitosti in kupni moči.«

Visok delež državne lastnine in zaposlenih v podjetjih v državni lasti potrjujejo tudi podatki OECD. Slovenija ima med primerljivo razvitimi državami glede na število prebivalcev daleč največji delež zaposlenih v podjetjih v državni lasti. Izstopa tudi po skupni vrednosti podjetij, kar dokazuje, da država obvladuje pomembne igralce v gospodarstvu.



Analiza pokaže, da je bilo konec leta 2017 v dvomilijonski Sloveniji v podjetjih v državni lasti dobrih 47 tisoč zaposlenih, podjetja pa so bila vredna 12,5 milijarde dolarjev. Na Češkem s petkrat toliko prebivalci ali v skoraj dvajsetkrat večji Poljski je bilo v državnih podjetjih zaposlenih manj kot trikrat toliko ljudi kot pri nas (v absolutnih številkah je to 133 oziroma 128 tisoč zaposlenih).

Kje smo torej v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami? »Vsi imamo podobne težave, tudi drugi se še ukvarjajo s tem, kako omejiti vpliv države v gospodarstvu. Kar zadeva mikrokorupcijo pri javnih naročilih, delimo precej podobne zgodbe s Čehi, Poljaki in drugimi. Tega je verjetno v državnih podjetjih in državni upravi nekaj več kot drugje. Tudi empirične študije iz drugih držav ugotavljajo, da so podjetja v državni lasti manj učinkovita. Kljub vsemu traja kakšno generacijo ali dve, da se slabe prakse zamenjajo z dobrimi. Imamo pa občutno višji delež državnega premoženja v primerjavi z drugimi državami,« pravi Polona Domadenik.

Anomalije v korporativnem upravljanju, v katero je vključena država, se pogosteje dogajajo v nemenjalnem sektorju. Politično vpletanje v podjetja in gospodarstvo se vse bolj seli z državne na lokalno raven, še izpostavlja Domadenikova. »V družbah, ki jih upravljajo lokalne skupnosti (lokalne gospodarske službe, ki opravljajo oskrbo s pitno vodo, zbiranje komunalnih odpadkov, odvajanje odpadne vode, vzdrževanje občinskih cest), je takega kadrovanja več kot v preteklosti.

Te družbe so lokalni monopolisti, cene jim potrjujejo občinski sveti. Če imamo v teh družbah vodstvo, ki je nekompetentno in imenovano na podlagi političnih zaslug in strankarske delitve položajev v organih upravljanja, ljudje in podjetja plačujejo višjo ceno za storitve. Naša podjetja, predvsem tista, ki delujejo v zahtevnem globalnem okolju, zato postajajo manj konkurenčna,« na škodljive posledice opozarja sogovornica in dodaja: »Potrebni so kompetentni nadzorniki, ki imenujejo kompetentno upravo. Državna podjetja ne smejo biti poligon za črpanje rent vladajoči politiki ali tistim nadzornikom, ki si po mnenju političnega establišmenta te dobro plačane položaje 'zaslužijo' zaradi političnega delovanja v preteklosti.«


Ali država in zasebni sektor lahko sodelujeta?


Lahko država in gospodarstvo bolje delujeta z roko v roki? Recimo pri najbolj zahtevnih projektih, kakor predpostavlja Mariane Mazzucato, avtorica knjige Podjetniška država (The Entrepreneurial State)? Imamo za tako sodelovanje kake zglede, pri najbolj zahtevnih projektih, recimo gradnji državne infrastrukture? »Mislim, da lahko sodelujeta, in ne samo pri teh, ampak tudi pri vlaganjih v okoljske tehnologije in tehnologije, ki so ključne za prihodnji razvoj in odgovarjajo na največje izzive časa. Tudi visokotehnološko podjetje Tesla, pionir na trgu električne mobilnosti, je v zadnjih 15 letih pridobilo občutne subvencije tako posredno (subvencije kupcem električnih vozil) kot neposredno v obliki ugodnih posojil ameriške vlade.

Elon Musk je za projekte, ki jih izvaja v okviru podjetij Tesla, SolarCity in SpaceX, posredno ali neposredno pridobil več kot pet milijard dolarjev javnih sredstev v obliki subvencij, posojil, garancij in podobno. Nekatere radikalne inovacije, brez katerih si ne predstavljamo življenja (internet, GPS, zasloni na dotik), so se razvile v državnem sektorju, specializiranih agencijah ali bile financirane z javnimi sredstvi. Ker so družbeni učinki (predvsem radikalnih) inovacij bistveno večji kot zasebni, tveganje neuspeha pa nadpovprečno visoko, je to argument, da država v teh primerih podpre zasebno podjetje, tudi s subvencijami,« poudari Domadenikova.

Tipično področje so raziskave in razvoj, ki imajo največji učinek na rast produktivnosti. Kjer bi lahko bil strateški cilj vlade, da poveča izdatke za raziskave in razvoj z dveh na tri odstotke BDP. Sogovornica vidi možnosti za sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem tudi pri razvoju tehnologij, ki bodo krojile gospodarski razvoj v prihodnje (digitalizacija, robotizacija, industrija 4. 0, tehnologija 5G itd.). »Tu je manevrski prostor za javno-zasebna partnerstva, za povezavo med akademsko in raziskovalno sfero ter zasebnim sektorjem. Pomembne so bazične raziskave. Vsekakor je smiselno razmišljati o takih partnerstvih in strategija pametne specializacije je korak v pravo smer.«



Anže Burger je glede projektnega sodelovanja države in gospodarstva zadržan. Po njegovem je »v teoriji to lahko. A kakor pravi Nassim Taleb: v akademski sferi ni razlike med akademijo in realnostjo, v realnosti pa ta razlika obstaja. Če je razviti kapitalistični svet pozabil na katastrofe centralnoplanskih sistemov, bi morala biti Slovenija tu bolj modra in se kaj koristnega naučiti iz razpleta jugoslovanskega eksperimenta in še bolj nedavnega tovarišijskega kapitalizma pozne tranzicije.

Profesorica Mazzucato vidi rešitev v ključni vlogi države pri usmerjanju inovacij in reševanju velikih družbenih problemov, sam sem glede takšnih pobud skeptičen. Zgodovinsko gledano je bila velika večina inovacij in izboljšav plod podjetnikov in zasebnih inovatorjev. Že von Mises in Hayek sta pisala o problemu ekonomske kalkulacije. Njune napovedi so se v praksi izkazale za pravilne: birokraciji nikjer ni uspelo nadomestiti trga.«


Priporočila državi in političnim odločevalcem


Kakšna naj bodo priporočila državi in političnim odločevalcem, kaj naj storijo, da bo upravljanje gospodarskih družb, v katerih je država lastnica ali solastnica, bolj učinkovito in pregledno? »Politiki naj se namesto z upravljanjem podjetij ukvarjajo s ključnimi vlogami države. Te so vzpostavitev pravne države in učinkovite administracije, odprava birokratskih ovir, racionalizacija javnega sektorja, znižanje davkov ter izvedba strukturnih reform v zdravstvu, pokojninskem sistemu, pri nepremičninah in na trgu dela,« je jasen Burger. Podjetja »ne potrebujejo subvencij in državnega lastništva, ampak urejeno poslovno okolje. Deleže v gospodarskih družbah naj država začne prodajati, v vmesnem času naj poskrbi, da so na vodilne položaje v upravah in nadzornih svetih imenovani neodvisni in kvalificirani kadri.«

Za Domadenikovo je ključna jasnost postopkov in da akterji prevzamejo tudi politično odgovornost ob primerih, kot se je zgodil v Petrolu. Zdi se ji izjemno nesprejemljivo, da predsednica NS kandidira za redno mesto predsednice uprave. »V urejenih sistemih upravljanja podjetij bi se to težko zgodilo. V nadzornih svetih največjih podjetij, recimo v nemških fundacijah, ki upravljajo multinacionalke, so ljudje, 'modreci', ki so bili leta na vodilnih položajih v svojih podjet­jih, zdaj pa so upokojeni, a zelo dobro poznajo panogo. Uživajo zaupanje lastnikov in so imenovani zaradi kompetenc, znanja in dosežkov. Pri nas pa v nadzornih svetih nekaterih največjih podjetij najdete ljudi, ki so profesionalni nadzorniki in jim nadzorništvo predstavlja edini vir prihodkov, kar jih (vsaj v primeru podjetij v (ne)posredni državni lasti) dela ranljive in bolj poslušne za 'nasvete' politike. Članstvo v nadzornem svetu bi moralo biti častna funkcija (ne trdim, da brezplačna), za katero bi izbrali ljudi, ki so se prej izkazali v poklicu, seveda pa morajo imeti pravno in ekonomsko znanje.«

Pametno bi bilo, če bi politika poskušala več strateško razmišljati, kam naj Slovenija gre, in se manj ukvarjala z mikromenedžmentom v podjetjih, še pravi sogovornica: »Mogoče bi bilo bolje, da bi politika podjetja v državni lasti nekaj časa pustila pri miru, da bi lahko delala bolje. Številne empirične študije kažejo, da pogoste menjave vodstva slabo vplivajo na inovativnost (in dodano vrednost – produktivnost). Tudi državljani bi morali zahtevati, da se politika neha vmešavati v podjetja, vsako vmešavanje, ki se morda zgodi, pa ostro obsoditi.«

Kot dober zgled navaja norveški državni sklad, ki neposredno ne posega v upravljanje podjetij, je pa zavezan, da zagotavlja ustrezno donosnost. Še boljši zgled so nam lahko države, ki so delile podobno tranzicijsko usodo kot Slovenija, recimo Estonija ali Litva. Estonija je odločno šla v digitalizacijo storitev javne uprave, za to so namenili izjemna finančna sredstva in posodobili storitve javne uprave za podjetja. Tako so močno povečali učinkovitost in produktivnost ne le državne uprave, ampak celotnega gospodarstva. Podobno je storila Litva.


Kako do slovenskega samoroga?

Slovenija nima t. i. samorogov, novonastalih podjetij, na trgu vrednih več kot milijardo evrov. Estonija in Litva (obe po številu prebivalcev primerljivi s Slovenijo) pa taki podjetji imata. V Estoniji je to Bolt, njihov Uber, v Litvi Vinted, ki se ukvarja z e-prodajo in izmenjavo rabljenih oblačil. Kako to, da nima Slovenija samoroga?

»Zato, ker je naš sistem še preveč rigiden. Tu ne gre za vprašanje državne lastnine, temveč birokracije nasploh, pravne regulative in spodbud, ki izhajajo iz poslovnega okolja. Naša raziskava inovativnosti v podjetjih je pokazala, da je ključna ovira za več inovativnosti v malih in srednje velikih podjetjih dostop do virov financiranja. Velika podjetja tega problema nimajo. Potrebujemo boljši sistem upravljanja inovativnosti predvsem na ravni države, ki bo povezal ključne deležnike in odpravil ovire v poslovnem okolju,« poudarja Polona Domadenik.

Imamo pa pri nas dobro usposobljeno delovno silo. »Na fakulteto prihajajo vodilni iz svetovnih multinacionalk, ki jih zanimajo naši študentje. Priznavajo, da imamo izredno dobro izobražene ljudi, pridne, kompetentne in z znanjem. Vse več naših najboljših študentov odhaja v tujino,« pravi profesorica, ki poučuje perspektivne mlade ekonomiste. V čem je torej problem? Zakaj naša podjetja zaostajajo v produktivnosti? »Očitno nekaj ni v redu v našem poslovnem okolju.



Ob tem se svet razvija s svetlobno hitrostjo. V razvitih državah se ukvarjajo z izzivi robotizacije, digitalizacije, staranja prebivalstva in okoljskimi problemi. Pojavljajo se študije, ki ocen­jujejo vpliv robotizacije na trg dela in dvig produktivnosti, na primer. Izvoljeni predstavniki ljudstva naj se ukvarjajo s tem, kako oblikovati ukrepe politike, ki bodo odgovorili na te izzive. Pri nas pa je ključna tema pogovorov nosilcev ekonomske politike lastništvo podjetij.

Naj politika opusti vmešavanje v največja podjetja. Naj postavi cilj glede donosa na kapital in dividend ter načina njihove uporabe. Z vidika medgeneracijske solidarnosti in bremena, ki jih pokojninski sistem 'nalaga' prihodnjim generacijam, bi bilo te smiselno usmerjati v pokojninski sklad. Po drugi strani se moramo strateško usmeriti v prihodnost. Kaj imamo, kaj znamo in na katerih področjih lahko prosperiramo. Po eni strani smo omogočili olajšave za raziskave in razvoj, po drugi pa 'uvedli' inšpekcijski nadzor nad tovrstnimi izdatki, ki podjetja ne stimulira k večjim vlaganjem v razvoj. Na neki način nihče nikomur ne zaupa. Hkrati pa naš volilni sistem 'ustvarja' nestabilne vlade, ki nimajo dolgoročnega motiva.«
Potrebujemo torej miselni zasuk v glavah naših odločevalcev. Tako, da se bodo namesto s tem, kako bi črpali rente iz državnih podjetij, raje zgle­dovali po dobrih tujih primerih in vzpostavili konkurenčno poslovno okolje, ki bo zniževalo stroške podjetjem in jih spodbujalo k razvojnim naložbam.

@ miha.jenko@delo.si

Več iz rubrike