Družinsko podjetje: Nasledniki, težave in konflikti

Dejstvo je, da prenos družinskega posla na naslednike preživi zgolj tretjina podjetij. Razlogi za to so različni. Nekateri podjetniki nimajo potomcev, spet drugi niso zainteresirani za nadaljevanja posla svojih staršev, ker imajo drugačen interes oziroma službo. Ključen razlog za to dejstvo pa se pojavi ravno pri tistih družinskih podjetjih, kjer imajo več naslednikov, ki želijo posel prevzeti in starše, ki ga težko predajo naprej. 
 
Starši običajno »pozabijo«, da se je potrebno tudi zares upokojiti. Razmišljajo, da se bodo upokojili formalno. Obenem želijo še naprej kontrolirati podjetje in s tem tudi svoje odrasle otroke. Na vsak način želijo ohraniti kontrolo. V marsikaterem podjetju, s katerim smo sodelovali, se je to pokazalo kot največja težava in povod za konflikt. 
 
Konflikti se pojavijo na različnih nivojih, najpogosteje med starši in potomci. Kadar starši predolgo vztrajajo in kar nočejo spustiti vajeti iz svojih rok, lahko postanejo nasledniki nestrpni. Pri našem svetovanju se pogosto srečujemo s takšnimi scenariji … Veliko tovrstnih zgodb lahko preberete v knjigi Kako družinskemu podjetju zagotoviti uspešno prihodnost. 
 
Zelo je pomembno, da se člani družine, sploh lastniki podjetja in prevzemniki med seboj poslušajo. V veliki meri je komunikacija zelo šibka. 
 
Prvi korak, ki ga je potrebno narediti - slišati želje in cilje vseh družinskih članov. Pomembno je, da se pravočasno dogovorimo ključne stvari:

• Kdo je dejansko motiviran za nadaljevanje poslovanja.
• Kaj pričakujejo potomci, ki niso zainteresirani za prevzem posla.
• Kdaj bodo starši predali »štafetno palico« - odgovornost prevzemnikom.
• Kaj bodo imeli starši po upokojitvi. Si želijo mesečno rento? Kako se bo izplačevala.
• Kako bo potekal prenos odgovornosti – nujno je narediti vsebinski in časovni načrt.
• Potrebno je uskladiti način vodenja podjetja. To je še posebej pomembno, kadar več potomcev prevzema družinski posel.
• Dogovor glede lastništva podjetja in tudi ostalega premoženja. Kaj starši zadržijo zase? 

 
Naj vam opišem eno takih zgodb. Kovinsko-predelovalno dejavnost je ustanovil oče. Žena se mu je pridružila nekaj let kasneje, ko je podjetje začelo rasti. Prevzela je računovodstvo in administracijo. Starejši sin ni imel tovrstnega interesa in se je odločil za drugo področje…
 
Z mlajšim sinom je bila zgodba ravno obratna. Najprej je opravil strojno tehnično šolo, kasneje diplomiral in naknadno opravil še magisterij iz ekonomije. Že v srednji šoli je ves čas opravljal počitniško prakso. Velikokrat je delal med vikendi in sproti naučeno teorijo prenašal v prakso. Podjetje je bilo takrat že ravno prav veliko, da je imel dober poligon za sprotno učenje. 
 
Mlajši sin je tako že v času študija strojništva, začel prevzemati celoten razvoj izdelkov in tehnologije. Ker je med tednom prebival v študentskem domu, to še zdaleč ni bilo enostavno. Med tednom je poleg študija razvijal izdelke ter iskal nove rešitve in ideje, med vikendom pa je vse to realiziral. Običajno je ob sobotah iskal rešitve, jih do nedelje dodatno preizkusil in končno varianto predstavil tik pred odhodom na študij v Ljubljano. 
 
Zakaj sem vse to podrobno opisala? Da bo lažje razumeti, kako je živel vse od svojega 15. leta. Privatnega življenja praktično ni imel, kar v veliki meri velja še danes, ko je praktično nenadomestljiv. Kljub tem dejstvom, mu oče še vedno ne zaupa in mu na vsakem koraku gleda »pod prste«.  Oče je upokojen že sedem let in seveda prokurist. 
 
Še vedno je v celoti lastnik podjetja in tudi vseh nepremičnin. Prepričan je, da podjetje brez njega nima nobenih možnosti za preživetje. Resnica je precej drugačna. Pred dvema letoma je bil oče zaradi bolezni pol leta odsoten. V tem času je podjetje zabeležilo skoraj 100 odstotno rast prihodkov. 
 
V tem času so bile jasno potrjene kompetence naslednika:

1. Sposobnosti sina, da je bistveno boljši vodja kakor si je oče predstavljal. 
2. Oče je očitno ne samo cokla, pač pa že kar barikada razvoju podjetja. 
3. Sin je podjetje sposoben voditi popolnoma sam in v tem uživa.

Kje je še vedno evidentna ovira za polno uresničitev zadnje, tretje točke?

Ustanovitelj, oče se nenehno vtika v vse odločitve in tudi pri zaposlenih povzroča vsakodnevni nemir. Od njegove vrnitve po bolezni so odšli trije vodilni, ključni kadri in še nekaj drugih zaposlenih. Promet je zopet na ravni, kot pred njegovo boleznijo. 
 
Več kot dovolj dokazov je sinu v prid, ki pa očeta ne prepričajo, da bi mu vodenje končno prepustil.  Družina je že popolnoma obupana. Žena zaradi vseh sporov na dnevni ravni razmišlja o ločitvi, sin o odhodu. Očetu oziroma možu tudi tovrstne grožnje ne pridejo do živega in enostavno razmišlja v smeri: »Dokler bom živ, bom tu in nadziral poslovanje, ne glede na posledice…!« 

Vprašati se moramo, ali je vredno tvegati uspešen prenos ali dobre odnose v družini?

Obstaja kar nekaj načinov, kako uspešno prenesti podjetje in obveznosti na naslednike a hkrati obdržati zdrave, ljubeče in močne odnose v družini. Za to sta seveda potrebni predanost in želja. Ni potrebe, da so vsi primeri tragični in se zaključijo z nerazumevanjem in bolečino. V našem poslu se velikokrat na dnevni bazi srečujemo z družinskimi zgodbami, in vsaka je nekoliko bolj pisana kakor prejšnja. A vsem je nekaj skupno in v veliki meri enako. Kar je najbolj izraženo je potreba po ljubezni in ohranjanju pozitivnega družinskega duha. V naslednjih člankih bom obrazložila, kako smo na konkretnih primerih stvari v praksi tudi razrešili.