Dr. Rasto Ovin: Trg, kdo bo tebe ljubil?

Pri iskanju optimalne velikosti podjetja se po Williamsonu v gospodarskih družbah odločajo med instrumenti trga in instrumenti hierarhij. Z merilom tako imenovanih transakcijskih stroškov preverjajo, ali je bolje neko dejavnost imeti znotraj podjetja ali pa naj jo raje zagotavlja trg. Tipičen primer iz vsakdanje prakse je tako imenovani outsourcing določenih dejavnosti, ki smo jih prej opravljali znotraj podjetja.
Fotografija: Pexels
Odpri galerijo
Pexels

V tem procesu podjetje ukine določene operacije, oddelek se zmanjša ter ponudnika za te storitve poišče na trgu. S tem hierarhijo na področju zagotavljanja te storitve nadomesti trg. Razlogi za to so največkrat stroški, učinkovitost in seveda pritisk konkurence. Podjetje, ki bo vključevalo v primerjavi s konkurenti neracionalno veliko področij zunaj svojega core posla, bo veliko, imelo bo višje stroške, slabši pregled nad številnimi tehnologijami in bo posledično nekonkurenčno. Moralo se bo zmanjšati. Seveda morajo trgi delovati, sicer nima smisla seliti dejavnosti izpod nadzora (hierarhij) na nedelujoči trg. Če poleg tega ni tudi pritiska konkurence, dobimo velika (slovenska) podjetja pred osamosvojitvijo, ki so se od odpiranju države morala zmanjšati na današnjo velikost (npr. Zlatarna Celje, Gorenje, Elan itd.).

Prave ljudi na prava mesta? Seveda, a to najpravičneje naredi trg. Trgov ne naredi nobena oblast. Trgi se naredijo sami in so povsod ...

Parafrazirajmo zdaj razmerje med hierarhijami (popoln nadzor) in trgom (svobodno iskanje najboljšega ponudnika ali kupca) na raven države oziroma ekonomske politike. Kar nekaj slovenskih ekonomistov svetovalcev se je ves čas po osamosvojitvi osredotočalo na slabe strani trga in na nujnost, da država nadzoruje (z lastništvom ali z intervencijami) gospodarske tokove. Postopne institucionalne prilagoditve so poskrbele, da je bilo zmeraj dovolj razlogov za državno lastništvo – torej nadzor, ki ga izvaja politika. Tukaj Slovenija še zmeraj za tretjino presega evropsko povprečje (nekaj nad 20 odstotkov). Politika se je doslej z odlašanjem privatizacije torej odločala za hierarhije, ostajanje podjetij pod tem dežnikom pa je bilo doslej možno le s pomočjo velikega prispevka davkoplačevalcev in prek raznih davčnih obremenitev zasebnega gospodarstva. Da ne govorimo o tem, da se v takšnih razmerah ekonomska politika izogiba ukrepov in reform, ki bi lahko prizadele njen nadzor nad tako pomembnim (državnim) sektorjem gospodarstva.
Prave ljudi na prava mesta? Seveda, a to najpravičneje naredi spet trg. Težko je spregledati kopico primerov v Sloveniji, ki kažejo, kakšne so posledice tega, ko nosilce funkcij 'postavlja' hierarhija. Pozablja se, da trgov ne naredi nobena oblast. Trgi se naredijo sami in so povsod – vsaj od takrat, ko je človek lahko proizvajal nekaj iznad svojih potreb. Rast Evrope je naredila največje korake v obdobju renesanse, ko so se čedalje bolj osipavale hierarhije cerkve in vladarjev ter so se uveljavljali trgi. Umna ekonomska politika jih bo želela imeti čim več, in to dobro delujočih, saj to neposredno zmanjša njene stroške in politična tveganja. Seveda bodo zmeraj nastajali neželeni trgi s proizvodi in storitvami s škodljivimi velikimi zunanjimi učinki, kot so eksplozivi, prevozi beguncev ali pa trde droge. Te bomo morali znati omejevati oziroma preprečevati. Na tako rekoč vseh gospodarskih področjih pa trgi prinašajo večjo dostopnost dobrin in na strani proizvodnje prinašajo nova delovna mesta. Ker tudi trgi ne delujejo idealno, so ponekod potrebne regulacije, katerih namen pa ne sme škoditi trgu, temveč racionalno zaščiti proklamirane cilje.


POLITIKA IN POSLOVANJE: Izgovori, da ljudi ni, so laž. Ljudje so, a ne na pravih mestih!



Gospodarsko zdrava logika bo zmeraj v tem, da nam bo prav gospodarska rast prinesla boljše možnosti za zadovoljevanje skupnih potreb in potreb tudi tistih članom družbe, ki bi bili iz opravičljivih razlogov izključeni iz dobrobiti gospodarskega napredka. Njihove potrebe bodo v socialni družbi visoko, kar pa ne pomeni, naj fatamorganska socialna država zaradi interesa volilnih glasov še naprej vabi k prejemanju raznih privilegijev. Mora vedeti, da bo s tem ustvarila pogoje za trg, na katerem bodo umno gospodarili špekulanti z raznimi pomočmi. Torej bo z razrednimi in ne vem še kakšnimi razlogi proti trgom povzročila vražji krog. Z omejevanjem trgov in z visokimi obdavčitvami bo slabila gospodarstvo, udeležencem na trgu podpor pa bo nudila podlago, da se še bolj krepijo in pritiskajo na nove omejitve in obdavčitve gospodarstva.

Pexels
Pexels


Seveda v Sloveniji obstaja in odlično deluje tudi politični trg. Za razliko od gospodarstva, davkoplačevalcev, varčevalcev itd., ki v Sloveniji nismo uspeli pripeljati do politične opcije, ki bi se osredotočala na naše interese, pomembno veliko zaupanje ljudi v hierarhije na političnem trgu še naprej nudi odlične možnosti za rast političnih opcij, za katere je v ospredju delitev tega, kar je nekdo ustvaril – z avtoriteto države – torej v tem smislu hierarhije. To, da se bo zgodilo točno to, na kar opozarja Rudiger Dornbusch (»vlada ima na izbiro, ali bo s trgi sodelovala ali pa bo vojno proti njim izgubila«), jih ne skrbi preveč. Računajo, da so bili volivcem od druge svetovne vojne naprej dovolj oprani možgani in sprejeta nekritična 'protitržna' predstava, da se bodo ob porazih že izgovorili na kaj drugega. Lahko se bo le nadaljeval v Sloveniji očitno sprejet družbeni diskurz o vsesplošni krivdi globalnega kapitalizma – beri tržnega gospodarstva. Ne pozabimo, da gre pri trgu za to, kar danes predstavlja zahodno civilizacijo. Pa če nam ugaja ali ne. In s še takšnim šopirjenjem o ohranjanju hierarhij njenim vojščakom ne bo uspelo doseči, da bi mi (spet) postali nosilci nekega novega drugačnega pravičnega sistema delitve. Kot doslej bo vztrajanje na hierarhijah predstavljalo dobro podstat za ohranjanje korupcije in kleptokracije. Nazaj pred Češko, kjer smo bili do pred kratkim, nas lahko pripelje le spoznanje o pomenu trga. Politika naj ga spodbuja in išče razloge, zakaj bi ga omejevali, namesto razlogov, zakaj bi ga dopuščali.
*Avtor je dolgoletni profesor Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, katere dekan je bil med letoma 2003 in 2007. Kot gostujoči profesor je predaval tudi na številnih tujih univerzah, med drugim na dveh ameriških, Virginia Tech in Texas Tech, ter na univerzi v Marburgu v Nemčiji. Svoje znanje o gospodarstvu je dokazoval tudi zunaj akademskega področja, opravljal je funkcijo člana strateškega sveta več slovenskih vlad, namestnika predsednika fiskalnega sveta in namestnika predsednika nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke. Od oktobra 2014 je dekan fakultete Doba, kjer je nosilec predmetov s področja makroekonomije.

Več iz rubrike

mnenja

Petra Kovič: Dno potrebujemo. Če ni dna, ni odriva

Oprostite. Res mi je žal. Obžalujem. A bilo bi izumetničeno, fejk, zaslepljeno, nerealno, nespametno in celo neumno, če bi povsem zamolčali tisto, kar je povsod okoli nas. In v nas. Strah.

mnenja

Moč in nemoč digitalnih poslovnih modelov

Ko z organizacijami govorim o digitalnosti, vedno znova opažam, da pravzaprav večinoma ne razumejo bistva digitalnih poslovnih modelov.

mnenja

​Vsaka kriza ima dve plati in več obrazov

Konec nečesa ni samo začetek nečesa novega, ampak je tudi dobra priložnost za razmislek, učenje in refleksijo, predvsem pa za postanek.

mnenja

Neizkoriščene možnosti kriznega odzivanja

Ekonomski položaj v svetovnem gospodarstvu kaže znake nestabilnosti, premajhne gospodarske rasti, previsoke stopnje brezposelnosti, prehitrega razdolževanja podjetij in prebivalstva ter znake velikih…

Komentarji: