Domov Mnenja 20. Julij 2018.

Dr. Rasto Ovin: Ljudi ni!

evropski parlament politika
© Reuters
V ospredju prevečkrat srečamo ljudi, ki nas predstavljajo, iz njihovega ravnanja pa se vidi, da so za funkcijo, s katero nastopajo, komaj poklicani ali pa sploh ne,« mi je pred kratkim zaupal kolega.

Seveda tudi tukaj ne moremo posploševati: podatki o mednarodno odmevnih uspehih Slovencev ne le v športu, ampak tudi v znanosti in poslovnem svetu, nas morajo prepričati, da ne zaostajamo za drugimi narodi – prej nasprotno. Vendar je veliko tudi dejstev, ki dajejo prav kolegu iz prvega odstavka. Na to kažejo že statistike o razlikah med uspešnostjo poslovanja domačih in podjetij v tuji lasti. Najbolj relevantne so seveda številke, ki pokažejo jasno primerjavo med šibkim poslovanjem podjetja, preden ga prevzame tuja gospodarska družba, in dobrimi rezultati po prevzemu. Zanimivo je, kako se to pozablja pri jari kači zgodb o nacionalnem interesu (ki ga hrani tudi vera v to, da so davkoplačevalski žepi brez dna). Torej bi lahko razlike med obdobjem pred prevzemom in po njem pojasnjevali z znanjem in kakovostjo vodilnih. Poleg tega se prenizke dosežene cene pri prodaji kupcem uporabljajo kot opozorilo, češ, glejte, koliko izgubljamo, ker prodajamo tujcem. Udeleženci v teh poslih bodo seveda molčali.
Tisti, ki pride v stik z upravljavci mednarodnih skladov, pa lahko sliši še eno zgodbo. To je, da so tuji kupci včasih presenečeni, za kako nizko ceno so postali lastniki neke gospodarske družbe. Ta svoj uspeh in naš neuspeh soglasno pripisujejo slabemu znanju pogajalcev na naši strani. Takšne razmere potem lahko pojasnjujejo stiske domačih pogajalcev, ki se v pomanjkanju znanja in izkušenj v procesu prodaje zvijajo in gledajo proti politiki, kaj storiti. Ta se je doslej na koncu večinoma (na škodo slovenske verodostojnosti) izvila iz klobčiča tako, da je preprosto rekla ne.

Na koncu ne smemo mimo dejstva, ki je precej objektivno: kot mikro država z dvema milijonoma prebivalcev moramo pokriti vsa mesta, ki jih zahtevajo posamezni resorji, vendar imamo na primer v primerjavi z Nemčijo 40-krat manjši izbor.

Poskusimo se premakniti naprej od kritiziranja in opozarjanja na tuje napake in poglejmo, kaj bi lahko bil vzrok za takšne razmere. Pred leti sem v prostorih uprave obiskal predsednika velike finančne gospodarske družbe. Zanimalo me je, kako je videti v gospodarstvu praksa, ki jo na univerzah že dolgo poznamo kot pogoj za rednega profesorja – idealno je, da pred dosegom tega naziva kolega opravi vsaj en semester kot gostujoči profesor (s svojim predmetom, urnikom in vpisom v program predavanj) na tuji priznani univerzi. Na banki bi to, denimo, pomenilo, da mlade kadre, ki gradijo kariero v smeri nadstropja, kjer je uprava, napotijo za nekaj let v banko v državi z razvitim finančnim trgom in s sodobno mednarodno finančno prakso. Odgovor je bil, da trenutno v tujini nimajo nikogar, da pa bi bilo dobro imeti na zalogi nekaj takšnih kadrov. Na moje vprašanje, zakaj je tako, se je pokazalo, da mladi ljudje visoko cenijo kakovost življenja v Sloveniji (prosti čas, visoko kotiranje ekstremnih športov itd.). Kariera je torej na drugem mestu. To je v pogledu uravnoteženega bivanja gotovo koristno, ne more pa veljati za tiste, ki se resno pripravljajo na to, da bodo kmalu upravljali velika sredstva in določali uspešnost velikih (mednarodnih) transakcij. Občutek, ki se mu ne morem izogniti, je, da je premalo ljudi prišlo v svet financ gradit resnično kariero, temveč so jih nekaj pritegnili dokaj dobre delovne razmere, ki jih pač ponuja domače okolje, in še kakšen privilegij. Smrtni udarec pričakovanju, da bi lahko bilo drugače, pa seveda zadaja zakon o plačah vodilnih, ki pridno pomaga polniti tuje finančne družbe z najboljšimi slovenskimi kadri.

pisarna delo zaposleni | Author: Thinkstock Thinkstock

Ljudje so, a na nepravih mestih

Ker poteka napredovanje velikokrat predvsem glede na leta zaposlitve v gospodarski družbi (še posebej v družbah v državni lasti), nastane dvojna škoda. Prvič se na formalno odgovornih mestih nagnete veliko ljudi, ki so tja prišli po merilih, ki za panogo pač ne veljajo. Drugič pa lahko ti kadri, kadar se odloča o dejanskih transakcijah in jim nasproti stojijo visoko usposobljeni in v mednarodnem prostoru preverjeni kadri, le kapitulirajo.
Vsaj na področju ekonomije, poslovanja in financ se moramo zavedati, da muzika igra v tujini, in to večinoma na angleško govorečem območju. Zato bi morala biti sestavni del kadrovske politike strategija, da se brez ustrezne prakse ali študija v tujini pretendenti za napredovanje upravi lahko približajo na največ dve nadstropji. Tam se mora njihova pot končati. Naj uživajo v zdravem in uravnovešenem življenju. In prosim, naj se nikdar ne pojavijo pri pomembnih finančnih transakcijah.
Če pogledamo tudi nekatera druga relevantna področja za rast naše družbe, bi našli še precej primanjkljajev, o katerih je govor. Ne moremo se izogniti tudi politiki.
Ker so volitve mimo, le to, da zadnja vlada ni bila edina, kjer je bilo že na zunaj videti, da so sindikalnim starim mačkom, ki so vendarle odlični politiki in pogajalci, nasproti stali politični amaterji. Seveda ne vsi po vrsti, a bilo jih je dovolj, da je bila tema prerazdeljevanja bruto domačega proizvoda na mizi tako rekoč isti teden, ko so bili objavljeni podatki o visoki gospodarski rasti. Tako je tudi čutiti kronično pomanjkanje branilcev fiskalne trdnosti, ki ji še kar naprej grozi luknja zaradi zadolževanja v obdobju nedavne finančne in gospodarske krize.
Bralci gotovo tudi sami poznajo dovolj primerov, da bi se verjetno lahko strinjali z ugotovitvijo, da ljudi preprosto ni. Je to res? Glede na področja, na katerih dosegamo ali presegamo mednarodne standarde, bi takšno ugotovitev težko branili. Torej očitno so, a ne na pravih mestih. Menim, da sta kriva dva trga. Prvi je trg na področju poslovanja – ne zato, ker ne deluje, ampak zato, ker mu marsikje ne pustimo do izraza. To se ne more zgoditi tam, kjer deluje organizacija v nenormalnih razmerah, to pomeni, da nanjo ne vpliva trg, temveč politika. Seveda to velja za podjetja z lastniškim deležem države, tukaj pa so še že omenjene omejitve plač. Drugi trg je politični. Je takšen, kot je, nerazvit in kaže na izkušnjo ljudi, da se v politiko ni zdravo mešati. Zato pri kandidiranju na volitvah doma, v stroki in drugod ostane pomembno veliko število ljudi z znanjem, ki imajo za seboj doma in v tujini velike projekte, enakopravno komunicirajo s tujino na svojem področju in se torej znajdejo na tujem parketu. Ker mora država pač delovati, jih nato nadomestijo razpoložljivi, a ne zmeraj poklicani. Na koncu ne smemo mimo dejstva, ki je precej objektivno: kot mikro država z dvema milijonoma prebivalcev moramo pokriti vsa mesta, ki jih zahtevajo posamezni resorji, in imamo na primer v primerjavi z Nemčijo 40-krat manjši izbor. Tako nismo preveč samokritični, če ponovimo trditev v naslovu, da ljudi ni. Mogoče pa je zgoraj vseeno napisano, kaj bi se dalo postoriti.
*Avtor je dolgoletni profesor Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, katere dekan je bil med letoma 2003 in 2007. Kot gostujoči profesor je predaval tudi na številnih tujih univerzah, med drugim na dveh ameriških: Virginia Tech in Texas Tech, ter na univerzi v Marburgu v Nemčiji. Svoje znanje o gospodarstvu je dokazoval tudi zunaj akademskega področja, opravljal je funkcijo člana strateškega sveta več slovenskih vlad, namestnika predsednika fiskalnega sveta in namestnika predsednika nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke. Od oktobra 2014 je dekan fakultete Doba, kjer je nosilec predmetov področja makroekonomije.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.