Dr. Rasto Ovin: Tretja pot

Na začetku se spomnimo koraka s t. i. tretje poti, s katero so želeli socialdemokratski voditelji Clinton, Blaire in Schröder ob koncu prejšnjega stoletja med sabo pomiriti socialno državo in tržno gospodarstvo. V t. i. beli knjigi Blaire-Schröder je bil na enem mestu jasno zapisan način, s katerim naj poskuša ta politična opcija povečati volilno bazo.
Fotografija: AP
Odpri galerijo
AP

Priporoča se povečanje dostopa do sredstev proračuna za srednji dohodkovni razred. S tem bi del prebivalstva, ki je pomemben nosilec varčevanja, laže privolil v ekonomijo prerazdelitve. Naravnost povedano, bi to pomenilo, da naj t. i. srednji dohodkovni razred plača to, da bodo socialdemokrati lahko ostali na oblasti.
V ekonomskem pogledu to za srednji dohodkovni razred seveda pomeni večje obdavčenje in manj varčevanja. Gre za spremembo razmerja med javnimi in zasebnimi naložbami v korist prvih, in s tem za čisto politiko. Zato že ta primer kaže, da je ekonomija nujno tudi politična. Tudi ekonomska politika v nasprotju od razširjenega mnenja ni strokovno ekonomsko vprašanje, temveč predvsem vprašanje političnega ukrepanja na področju gospodarstva. Mandatarju, ki sestavlja vlado in ki se s tem prej še ni srečal, morajo to njegovi svetovalci jasno povedati. Zatorej naj ne bi promoviral, da bo v vlado vključeval strokovnjake. To je sicer dobra lastnost kandidatov, vendar bo svoje cilje vlada dosegla s spretno politiko, ki pa zahteva osebe z izkušnjami v velikih projektih, kjer je kandidat(ka) dokazal(a), da zna za svoje cilje prepričati pomembno število sodelavcev in izvajalcev. Za razliko od ekonomije, ki v osnovi razrešuje vprašanje optimalnega, se ekonomska politika ukvarja z vprašanjem možnega. To spoznanje bi lahko olajšalo spanje marsikomu, ki se jezi nad potezami vlad.

Gre za spremembo razmerja med javnimi in zasebnimi naložbami v korist prvih in s tem za čisto politiko. Zato ta primer kaže, da je ekonomija nujno tudi politična.


V nadaljevanju bomo spet uporabili izraz tretja pot, le da tokrat ne bo šlo za socialdemokratsko krilatico, temveč bomo poskusili iskati še eno pot poleg obeh po volitvah izpostavljenih rešitev za sestavo koalicije. Kot se spodobi za tak zapis, ima pogled napako, ki je v tem, da ni uporaben v sedanjem trenutku. Gotovo pa je drugače, če gledamo na naslednje redne volitve.
Najprej pa to, da je očitno, da je prišlo do predlogov in nato tudi do rešitev, ki so na nek način zunaj tega, kar so odločili volivci. To je pravno torej možno, a lepo pa ni in ne koristi pričakovanju prebivalstva, da bo na volitvah lahko odločalo o svoji usodi. Vlada, ki se želi izogniti spotikanju ob pomembnih ukrepih, nad katerimi vsi niso navdušeni, naj le ima legitimnost večinske podpore na volitvah. Te razmere bodo še posebej ovirale sodelovanje strank, ki so bile članice prejšnje koalicije, katerih zastopanost v parlamentu se je bistveno zmanjšala ali katerih predsedniki niso prišli skozi volilno sito.

AP
AP


Prva pot bi torej bila, ko bi Janševi SDS, ki je dobila zadnje volitve, uspelo sestaviti koalicijo. Kakorkoli je komu všeč rezoniranje frontmena stranke ali ne, je splošno mnenje, da njegov način polarizira. Torej je zanj volil pol, ki se strinja z njegovim načinom in pogledi ter jih podpira. Zato ne vidim razloga za predloge, naj bi se po tem, ko je jasno, da je del volivcev glasoval tudi za tak način, reinterpretiralo volitve in se delalo projekcije koalicije z vlado pod vodstvom SDS, a z drugim mandatarjem.
Druga pot je koalicija, kot jo lahko vidimo sedaj. Je nekako zakrpana, a so razlike med udeleženimi strankami v koaliciji in v njeni podpori prevelike, da bi lahko že vnaprej pričakovali uspešno reševanje zastojev pri privatizaciji, drugem tiru, plačah javnega sektorja, vlogi Slovenije v mednarodnem prostoru itd. Pri usklajevanju med tolikimi strankami, ki naj bi segale od sredine do skrajne levice, bodo lahko ob izvajanju sedaj poznane koalicijske pogodbe upravičeno razočarani volivci vseh vključenih in podporne stranke. Tudi še takšno usklajevanje med strankami tega ne more preprečiti. Zatorej je realno tveganje, da bo t. i. druga pot prinesla razmeroma velike politične (nasprotovanja in usklajevanja) in gospodarske (prerazdelitvena ekonomija) stroške, s tem pa tudi nestabilnost.


Dr. Rasto Ovin: Trg, kdo bo tebe ljubil?



Upoštevajmo mnenje tistih političnih analitikov, ki menijo, da nove volitve ne bi pripeljale do bistveno drugačnih rezultatov ter da bi se politični cirkus lahko le ponovil. Zato tega ne bomo upoštevali kot tretjo pot. Verjamemo, da ta temelji na zgodbi, ki bi na volitvah zedinila del volivcev, ki so sicer volili posamezne stranke, a so kritični do dosedanje politike do gospodarstva in uveljavljanja Slovenije v tujini, in del tistih, ki se zaradi tega tudi ne udeležujejo volitev.


V sedanjih razmerah bomo na podlagi zgoraj povedanega sedaj potrebovali presenečenje in srečo. To bi pomenilo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Seveda pa sreča ne more biti nenehno na naši strani. Tisti, ki nam je mar gospodarstvo in slovenska nacionalna identiteta v EU in širše, bomo mogoče morali sprejeti kakšno nalogo več. Po svojih močeh smo dolžni krepiti vlogo tistega dela političnega trga, ki mu je mar za to, da se ob mednarodnih gospodarskih nestabilnostih in v kontekstu mednarodnih odnosov nehamo pojavljati kot problem. Tukaj niso dovolj posamezni nastopi še tako uglednih gospodarstvenikov. Mimogrede se njihova skrb o nevarnostih, ki bi jih prineslo izvajanje koalicijskih obljub, izvzame iz konteksta in jim pisanja vajeno pero med vrsticami sporoči, naj bodo raje tiho. Ob tem, da se za gospodarstvo večkrat zavzamejo gospodarska zbornica in združenja, je to vseeno premalo. Ponavadi se stališča pojavijo, ko je problem že tukaj in je dobro poznan v javnosti.


Dr. Rasto Ovin: Ljudi ni!


Ta je polarizirana in tako pride do tega, da sicer velikokrat utemeljena stališča naletijo le na ušesa enako mislečih. S tem je vsaj prepolovljen njihov učinek, izostane pa črta stalnica, na podlagi katere bi se lahko oblikoval del političnega trga oz. volilnega telesa, ki bo pritegnil zagovornike gospodarstva in mednarodnega ugleda Slovenije. S tem pridemo do vloge ekonomistov in izobražencev. Tukaj seveda ne bi tvegal in karkoli svetoval kolegom, želim pa spomniti na to, da se enkrat izrečena še tako pametna misel kmalu nujno izgubi v poplavi neštetih informacij. Zato je treba takšna spoznanja enostavno znova in znova osmišljati.


Vztrajno ponavljanje na stroki temelječih spoznanj, kaj je dobro za Slovenijo in kaj ni, bo prej ali slej vplivalo na javno mnenje. Če bo zaradi tega prišlo do rezoniranja volilnega telesa v korist trga in meritornosti, bodo politiki to seveda spoznali in ustrezno prilagodili svoje programe v smeri socialne družbe (ne države), ki bo znala izkoriščati tržne in druge razmere za krepitev tudi ekonomske varnosti svojih državljanov.

 

Več iz rubrike

Komentarji: