Dr. Jože Damijan: Kako nevaren je protekcionizem skozi zadnja vrata

Res je, da smo že pred desetletjem opazili, da se, denimo, realna povprečna plača v ZDA po letu 1975 kljub hitri rasti produktivnosti ni premaknila navzgor niti za ped in da se je neenakost tudi zaradi izgube delovnih mest zaradi proste trgovine s Kitajsko in Mehiko močno povečala. Toda odgovor nas ekonomistov na te trende je bil karakteristično ekonomističen. Rekli smo, da je treba pogledati tudi drugo plat.

Tako je moj prijatelj John Romalis s kolegom Christianom Brodo, oba z univerze v Chicagu, leta 2008 naredil raziskavo, ki je pokazala, da so se v desetletju med 1994 in 2005 zaradi liberalizacije trgovine s Kitajsko cene relativno bolj znižale za posameznike v nižjih decilih dohodkovne porazdelitve kot za tiste v zgornjih. Ali drugače rečeno, res je, da se je z globalizacijo povečala tudi dohodkovna neenakost, toda revnejšim so cene bolj padle kot bogatim, ker lahko kupujejo poceni kitajske izdelke v Walmartu in ker to počnejo v večji meri kot bogati. Torej je Kitajska koristna za revne.

Cinizem? Hja, takrat se to ni zdelo. Britanski The Economist je takrat Romalisovo raziskavo navajal kot ključni argument za prosto trgovino v času pospešene globalizacije in naraščanja neenakosti.

Če trošite za izdelke domačega porekla in za hrano domače pridelave, je vaše zadovoljstvo (korist) večje, kot če trošite za tuje, čeprav cenejše izdelke.

Vmes se je zgodila velika finančna kriza v zahodnih razvitih državah, globalizacija s Kitajsko je odnesla tretjino ameriških industrijskih delovnih mest in petino v Evropi, neenakost se je še bolj povečala in javnost se je močno obrnila proti populističnim voditeljem, ki so obljubljali, da bodo naredili konec izvažanju delovnih mest in uvažanju cenenih izdelkov. Trgovinska pogajanja v okviru kroga pogajanj WTO v Dohi so zamrznila, države so potihem začele uvajati protekcionistične ukrepe proti uvozu tujega blaga s pospešenim uvajanjem novih tehničnih in fitosanitarnih trgovinskih ovir ter s tožbami pred WTO glede nedovoljenih subvencij in dampinških cen, vlade pa so na javnih razpisih začele favorizirati izdelke domačega porekla.

Po podatkih WTO so leta 2007 njegove članice sprožile 157 protidampinških ukrepov, leta 2016 pa že 287. Med letoma 2007 in 2016 se je število fitosanitarnih trgovinskih ovir med članicami povečalo z 240 na 329, število tehničnih ovir pa s 27 na 451. Število na novo sproženih tehničnih ovir se je do leta 2016 povečalo na več kot 1400, pri čemer pa niso vse pobude tudi uspešne. Po letu 2008 je bilo uveljavljenih 343 novih zahtev na javnih razpisih po lokalnem poreklu izdelkov.

Časi so se spremenili. Po velikem navdušenju nad globalizacijo, dostopnostjo novih izdelkov in nizkimi cenami smo začeli opažati tudi negativne plati globalizacije. Logična reakcija je trend zapiranja v nacionalne okvire in preferiranja lokalnih izdelkov. Nizke cene niso več dovolj, potrošniki smo začeli gledati tudi na poreklo blaga. Vlade so začele kupovati več lokalnih izdelkov, da bi podpirale domačo proizvodnjo. Pobuda evropskega poslanca Igorja Šoltesa, da bi v šolah ponujali predvsem lokalno pridelano hrano namesto »plastične« zelenjave iz nizozemskih rastlinjakov, je bila tudi pri nas sprejeta z velikim odobravanjem. Pa je tak trend lokalnih nabav tudi ekonomsko smiseln?

Leon Vidic

Če pogledate ekonomske teorije, vam bodo skorajda soglasno potrdile, da je tak trend trgovinskega protekcionizma ekonomsko neučinkovit. Prosta trgovina naj bi omogočala, da se vsaka država specializira v proizvodnji izdelkov, kjer ima primerjalne prednosti, s čimer lahko dobi določene izdelke ceneje, kot če bi jih sama proizvajala, hkrati se s tem poveča učinkovitost alokacije domačega dela in kapitala. Tudi če država nima primerjalne prednosti v neki panogi ali proizvodni skupini, se še vedno splača prosta trgovina z drugo državo, saj lahko tako pridobimo nove različice, ki jih doma ne proizvajamo, povrhu pa konkurenca še zniža cene. Če države uvedejo carine in različne necarinske oblike zaščite, gre to prek manjše izbire in višjih cen predvsem na škodo potrošnikov.

The Economist se je prejšnji teden lotil izpodbijanja naraščajočega trenda zahtev po lokalnem poreklu izdelkov na javnih razpisih. Pri tem se sklicuje na različne študije, ki kažejo, da je zaradi tega svetovna trgovina na leto nižja za 93 milijard dolarjev, da to ne povečuje domače inovativnosti in upočasnjuje uvajanje boljših zdravil in aparatov v zdravstvu. Naprej, članek navaja, da zahteve po jeklu domačega porekla ameriško vlado na leto stanejo 5,7 milijarde dolarjev več, da sta kanadski provinci Ontario in Quebec zaradi tovrstne zahteve za turbine plačali 500 milijonov dolarjev več, kot če bi kupili ameriške. Navaja, da preferenca domačim izdelkom sicer v ZDA ustvari nekaj sto tisoč dodatnih delovnih mest, da pa bi bile agregatne koristi bistveno večje, če bi vlada raje kupovala cenejše tuje izdelke in bi s prihranki zmanjšala davke.

Takšna je teorija in na njeni podlagi je mogoče tudi okvantificirati neracionalnosti in izgube z narodnogospodarskega vidika, če se država odloči za zaščito domačih proizvajalcev in za forsiranje domačih izdelkov. Toda te teorije imajo luknje oziroma imajo zelo ozek fokus na merljive parametre, kot so stroški, cene in količine. Pri čemer pa uporabljajo povsem neživljenjske predpostavke, kot so bodisi homogeni izdelki bodisi diferencirani izdelki enake kakovosti. Ne upošteva pa preference izdelkom in storitvam, ki so nam bolj domačni, ne upošteva učinkov na okolico, v kateri živimo, in na okolje. Ne upošteva naše blaginje, da živimo v urejeni okolici, z majhno brezposelnostjo, nizko stopnjo kriminalitete in bolj zadovoljnimi sosedi. To je zunaj dometa teoretskih ali empiričnih modelov, saj teh stvari ni mogoče izmeriti.

Če sta racionalnost pri nabavi dobrin in zasledovanje nizkih cen z namenom maksimiranja naše blaginje tako pomembna, zakaj potem vsi potrošniki ne kupujejo raje, denimo, cenenih romunskih dacij namesto petkrat dražjih bmw-jev ali desetinvečkrat dražjih porschejev? Mikroekonomska teorija je tukaj jasna – ker pač dejstvo, da posedujete (status!) in vozite bmw ali porsche, bolj poveča vašo skupno percipirano korist kot v primeru romunske dacije ali francoskega renaulta. No, in prav tukaj to teorijo zunanje trgovine, ki pravi, da zavzemanje za nakup izdelkov domačega porekla pomeni večjo narodnogospodarsko neučinkovitost zaradi višjih cen in višjih stroškov proizvodnje domačih proizvajalcev, stisnemo v kot. Teorija v primeru zunanje trgovine namreč ostane zgolj na ravni merljivih indikatorjev (večja izbira in nižje cene), ne upošteva pa koristi, ki jih mikroekonomska teorija sicer splošno priznava. Namreč to, da dejstvo, da trošite izdelke domačega porekla in jeste hrano domače pridelave, bistveno bolj poveča vaše zadovoljstvo (korist), kakor pa če trošite tuje, čeprav cenejše izdelke.

Nato pa k temu prištejte še to, da preferiranje izdelkov domačega porekla povečuje proizvodnjo in ustvarja delovna mesta v okolici okrog vas. Da to pomeni večjo kupno moč, večje zadovoljstvo zaposlenih. Da lokalna podjetja več denarja namenijo za sponzoriranje lokalnega športa, kulture, gasilskih društev, vrtcev itd. Da je zaradi tega lokalna krajina poseljena, bolj urejena in bolj kultivirana. Da je bolj varna, ker je neenakost manjša. Vse to povečuje blaginjo, zaradi tega se bolje počutite v okolju, v katerem živite. Toda teh posrednih koristi ne najdete v ekonomskih modelih zunanje trgovine. Tam je prostora zgolj za merljive parametre, kot so stroški, cene in količine. Naša kakovost bivanja pa bistveno presega te tehnicistične parametre.

Zato sem danes, drugače kot pred 20 leti, ko sem pisal doktorat na temo koristi od zunanje trgovine, bistveno manj prepričan, da so ekonomski modeli, ki smo jih takrat in pred tem razvijali, ter dvodimenzionalni grafi parcialnega ali splošnega ravnotežja primerno sredstvo za razumevanje popolnosti koristi od zunanje trgovine. Ob vseh tujih izdelkih, ki jih kupujem v veliki večini, pa moram priznati, da raje jem hrano domače pridelave in da ob primerljivih cenah in kakovosti raje kupim Gorenjev aparat ali kak drug izdelek domačega porekla. In nič nimam proti, če država na razpisih – ob primerljivih cenah in kakovosti – forsira izdelke domačega porekla in domače dobavitelje izdelkov in storitev. In lahko znanstveno dokažem, če želite, da s tem država povečuje, ne pa zmanjšuje, agregatne koristi domačega gospodarstva in prebivalstva.