Dolžniško suženjstvo

Boštjan J. Turk
Foto Unsplash

Sodobni sužnji niso v verigah, ampak v dolgovih, zapiše anonimni avtor.

Ko govorimo o suženjstvu, si predstav­ljamo ladje, polne v verige vklenjenih sužnjev, ki so plule iz Afrike proti različnim delom ameriške celine, in naivno pomislimo, da je to temačno obdobje zgodovine za vselej za nami.

A to nikakor ni res. Po podatkih britanskega Guardiana je zdaj po svetu več sužnjev kot v kateremkoli obdobju zgodovine. Strokovnjaki so ugotovili, da je bilo v obdobju od 15. do 19. stoletja, v obdobju transatlantske trgovine s sužnji, zasužnjenih okoli 13 milijonov ljudi. Danes po podatkih OZN v različnih oblikah modernega suženjstva živi okrog 40 milijonov ljudi, od tega 71 odstotkov žensk.

Ena najbolj razširjenih oblik modernega suženjstva je dolžniško suženjstvo (debt bondage). Ljudje, pahnjeni v dolžniško suženjstvo, so prisiljeni delati brezplačno ali za nižjo plačo od minimalne, da lahko odplačajo posojila, ki so jih dobili od delodajalcev (ta so dobili zato, da so si sploh lahko zagotovili eksistenčni minimum), pri čemer pa vrednost njihovega dela občutno presega višino njihovega dolga. Poleg tega so pogosto žrtev različnih oblik zlorab, denimo celodnevnega dela, fizičnega in psihičnega nasilja, izsiljevanja in podobno.


Kaj boljšega za delodajalca kot zaposliti delavca s stanovanjskim kreditom v vrednosti 100.000 evrov, ki ga bo odplačeval 30 let.


Tovrstno dolžniško suženjstvo, ki je najbolj razširjeno v Indiji in Pakistanu, je sicer le njegova najbolj ekstremna oblika. V precej bolj potuhnjeni obliki se s »svetlobno hitrostjo«, in to povsem legalno, širi tudi po bogatem zahodu, saj marsikomu zagotavlja sila dobičkonosen posel.

Da tak posel deluje, pa se mora vzpostaviti »master-servant« interesni trikotnik, ki ga oblikujejo delodajalec, banka in delavec (kreditojemalec).

Kaj boljšega za delodajalca kot zaposliti delavca s stanovanjskim kreditom v vrednosti 100.000 evrov, ki ga bo odplačeval 30 let. Ta bo namreč v strahu pred izgubo službe, ki mu omogoča odplačevanje dolga, tri desetletja ponižno plesal po njegovih taktih. In kaj boljšega za banko, ki bo svoj bogato obrestovani korenček v obliki posojila za stanovanje zavarovala s palico v obliki stalne grožnje z izvršbo na to isto stanovanje?

image
Foto Pexels


Mimogrede – v ZDA je precej razširjena praksa delodajalcev, da štipendije manj premožnim študentom pogojujejo s tem, da bodo najprej pridno študirali, nato pa, ko bodo že izobraženi strokovnjaki, še desetletja zvesto služili svojemu štipendijskemu gospodarju in mu pomagali ustvarjati dobičke, ki občutno presegajo vrednost dane štipendije. Čeprav štipenditorji na prvi pogled delujejo kot prijazni »božički«, ki bodo finančno šibkejšemu posamezniku omogočili lepšo prihodnost, je v ozadju posla dobro premišljen ekonomski račun, ki je seveda v korist delodajalca. Sam bi to poimenoval štipendijsko suženjstvo.

Da pa lahko delodajalec in banka uživata v kar se le da slastni pojedini, ki jima jo več desetletij omogočajo delavčeve storitve in obresti, jo morata začiniti še družba in država, in sicer s propagiranjem potrošniškega načina življenja.

Bodočega najemnika tridesetlet­nega kredita za stanovanje je treba prepričati, da lahko postane član »uglednega« kluba lastnikov nepremičnin le, če obljubi, da bo najmanj tretjino življenja preživel v dolžniških verigah. In pridno služil delodajalskemu gospodarju.



V tej luči deluje nedavni zloglasni ukrep Banke Slovenije, ki je številnim posameznikom z nižjimi dohodki omejil dostop do kreditov (o katerem nikakor nimam dobrega mnenja, saj se je z njim Banka Slovenije postavila v vlogo arbitra, ki želi sicer popolnoma opravilno sposobne državljane učiti, kdaj jim njihove finance še dopuščajo nakup pralnega stroja), celo pozitivno, saj bo vendarle preprečil nekatera ekscesna zadolževanja in s tem vsaj malo omilil dolžniško zasužnjevanje.
Marsikdo bo sicer ugovarjal, da mu glede na osebno eksistenčno situacijo kaj drugega kot vstop v klub »dolžniških sužnjev« sploh ne preostane.

Pa je res tako? Poglejmo širše. Velik problem današnje potrošniške družbe so predvsem prevelike oči. Marsikdo namreč občutno precen­juje svoje potrebe. Naj se osredotočim kar na lastniška stanovanja – manija za njimi je v Sloveniji evidentna, čeprav je ekonomsko pogosto iracionalna.

Lastniška nepremičnina namreč predstavlja kapital in vir dohodka predvsem tistim, ki jo lahko oddajajo. Pa še ta posel ni tako preprost, kot se marsikomu zdi. Če bi željo po lastniški nepremičnini še lahko razumeli pri tistih, ki si jo lahko privoščijo s svojimi dohodki ali prihranki oziroma z najemom ne tako obremenjujočega kredita, pa za tiste, ki zanjo plačujejo kredit 25 ali 30 let in ob tem komaj živijo, to pač ne velja.


image
Foto Pixabay


Medtem ko imajo prvi lahko upravičen občutek, da živijo na svojem, je pri drugih ta občutek navadna fatamorgana. Kakšen lastniški občutek pa je to, če ima banka moč, da te kadarkoli v četrt stoletja deložira in tako postaneš brezdomec? To pa se ti lahko zgodi čez noč. Denimo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Gre za dolžniško suženjstvo par excellence.

Sodobna potrošniška družba je poskrbela še za en zanimiv pojav, ki je seveda voda na mlin dolžniškemu zasužnjevanju – namreč za idiotsko potrošniško tekmovalnost. Ker si je sosed Jože kupil ogromen LCD-televizor za 1200 evrov, si ga mora tudi sosed Vinko. Ker ima sosed Štefan novega VW passata, ga mora imeti tudi sosed Franci, ker je šla sodelavka Jana letos namesto v »dolgočasni« Poreč na malo bolj fensi Ibizo, bodo vse sodelavke vzele potrošniški kredit in odšle celo na – Mallorco. Butec in Butec?

Vse tem nebulozam žal ni videti konca, verjetno bodo v prihodnosti postajale še bolj komične, pač premo sorazmerno človekovi skromni mentalni prostornini in odvisnosti od črednega nagona.

A tistim, ki si bodo priznali, da obstaja še kakšna druga pot, kot da se usedejo na usodni, pogosto dosmrtni vlak dolžniškega zasužnjevanja, se bodo obzorja razjasnila.

Njihovo srce pa se bo odprlo neskončni skriti lepoti, ki ga obdaja.
Več iz rubrike