Dokler ne postanemo budni, ostaja resnica zamegljena

V tem trenutku so naša življenja in predvsem izkušanje zunanjih okoliščin vezanih na covid- 19 na veliki preizkušnji. Lahko bi rekli, da je na preizkušnji predvsem dejstvo, kje smo ljudje kot posamezniki v razvoju samospoznavanja, v smislu dojemanja sebe v odnosu do zunanjega sveta.

Kadar smo ljudje zelo neposredno soočeni z takšnim izzivom, ki mu ne moremo pobegniti, se mu izmakniti ali ga kako drugače negirati, ki nas na nek način sili, da se z njim soočimo, se  ustvari prostor za spremembe. Iz porušene harmonije se ustvari energija, ki jo lahko uporabimo za razskovanje nadaljnjega osebnega razvoja.



Energija za proaktivnost in resne korake, ki nam pomagajo spremeniti ustaljeni način delovanja ali razmišljanja. In na tej točki je odločilno kakšen način dela na sebi bomo ubrali. Katerega učitelja bomo izbrali.

Poznavanje delovanja našega uma nam pri tem lahko zelo zelo koristi. Na ta način si privarčujemo ogromno časa, ki bi ga sicer porabili za učenje raznih tehnik in veščin, ki pomagajo sprostiti stres, knjig in tečajev, ki učijo na način recepta; naredi to, to in to in ti bo lažje, v resnici pa se ne dotaknejo izvora, kako ljudje sploh prihajamo do izkušnje in doživljanja sveta. Delujejo bolj kot obliž na rano, ne pa pravo celjenje le-te.

Ko enkrat spoznamo logiko v ozadju, kako sistem deluje, nas to spoznanje začne voditi. Kot na primer; mi ne prakticiramo gravitacije, vemo pa, da predmet pade navzdol in ne navzgor in se v življenju zanašamo na to dejstvo brez kakršnegakoli dvoma.

Torej obstajajo tudi zaključki, ki jih lahko potegnemo glede tega, kako deluje naš um. Z drugimi besedami: določene posledice postanejo očitne, ko spoznaš pravi mehanizem kako sistem deluje.

Ko je človeštvo spoznalo, da je zemlja okrogla, skrb, da bomo padli z roba ni bila več relevantna. Ko uvidimo pravo naravo naše izkušnje, od znotraj navzven, začenja veliko nelogičnega razmišljanja - okoli vprašanja od kje prihaja naša izkušnja in iz kje pridejo misli -odpadati.

In obratno. Obstajajo tudi posledice, ki jih občutimo, če mislimo, da sistem deluje od zunaj navznoter, kar pomeni, da neka zunanja okoliščina, človek, itd. neposredno (brez naše vmesne interpretacije) deluje na nas stresno, tesnobno ali slabo.
 
Spodnja tabela prikazuje zelo slikovito različnosti med obema možnima pogledoma.


 
Inteligenca, ki deluje v ozadju miselnega (intelektualnega) procesa je nam nevidna. Imenujemo jo um. In dejstvo, da je nevidna (kot prej naveden primer gravitacije) pripomore k temu, da je ne zaznamo in se zato nanjo tudi ne zanašamo bolj pogosto.

Seveda imamo v življenju ogromno primerov, ko to naredimo zelo spontano in naravno, ker je v resnici že vgrajena v naš sistem, da jo uporabljamo. Vendar, da jo res začnemo v svojem življenju izkušati in se ji prepuščati, pa je potrebna dolečena stopnja budnosti, samorefleksije in vere. In seveda utišan (osebni) um. Zato tudi večina duhovnih naukov uči; poslušaj tišino. V njej se skrivajo pravi odgovori, resnica.

Iz življenjskih okoliščin spodaj navajam dva primera kako sistem/inteligenca deluje in kako hitro lahko to postane za nas nevidno in smo zopet prepuščeni ustaljeni (ki temelji na navadah) mentalni aktivnosti, ki prinaša več naprezanja in kot posledico tudi emocionalnega trpljenja:

1. Kar na lepem dobimo novo idejo kako se o neki kočljivi temi pogovoriti s sodelavcem ali partnerjem. Navdušeni smo nad svojo novo mislijo, uvidom, prav tako tudi nad rezultatom, ki ga je prinesel. In lahko si celo mislimo; »to si moram zapomniti in od zdaj naprej narediti na tak način«. Ne ustavimo se in ne naredimo refleksije in se tako tudi ne zavemo kako brilijantno kapaciteto imamo vgrajeno že v sistemu (umu), da vidimo življenje drugače samo zaradi nove misli. Namesto, da bi zaupali, da bomo imeli še več novih, svežih uvidov kako komunicirati v prihodnje, si raje zamislimo pravilo kako bomo komunicirali. 

2. Preveč delamo in posledično postajamo zmeraj bolj napeti. Ko se sprostimo, se pričnemo počutiti bolje, napetost popusti. Um se nam umiri in zbistri, odpre se perspektiva, ne počutimo se več ujete, občutimo toplejše in prijetnejše občutke do ljudi okoli nas. Namesto, da bi se počutili hvaležne za ta vgrajeni sistem in videli kako močno vlogo pri našem notranjem počutju odigrajo v resnici misli, se začnemo spraševati kaj je pretehtalo, da se počutimo bolje. Odločimo se, da je bilo to kosilo, ki smo ga imeli ravnokar v novi restavraciji. In še preden se zavemo, že so kosila v tej lepi novi restavraciji na našem rednem sporedu.

Z zgoraj navedenima primeroma je nazorno prikazano na kakšen način nam je sama narava vgrajenega sistema slabo vidna in ga kljub temu, da zmeraj dela v ozadju lahko zamenjamo za nekaj, kar je bolj vidno, kot na primer strategija/pravilo komuniciranja, ki jo kopiramo od prejšnjega uspelega primera ali obiski nove restavracije, kot je opisano v drugem primeru.

Bistvo ostaja nevidno, dokler se ne prebudimo in bolj in bolj odmikamo tančico iluzije, ki nam je zakrivala rešitev, ki se skriva v spoznanju moči misli na naše doživljanje in videnje resničnosti.