Cilj mora biti vtetoviran ... magari na rit

»Razumevajoči se prilagajajo svetu, nerazumevajoči pa poskušajo svet prilagoditi sebi, zato je napredek odvisen od nerazumevajočih ljudi.« Tako je nekoč dejal George Bernard Shaw, in če je imel prav, potem morajo biti menedžerji že po inerciji mrtvo hladni, včasih brezobzirni, morda celo nekoliko brutalni.
Fotografija: Dandanes je uspešen upornik. Anarhist. Tisti, ki čuti ultimativno moč, se požvižga na ustaljene norme, dvomljivce in skeptike ter nasvete. Unsplash
Odpri galerijo
Dandanes je uspešen upornik. Anarhist. Tisti, ki čuti ultimativno moč, se požvižga na ustaljene norme, dvomljivce in skeptike ter nasvete. Unsplash

Gnojilo za rast in razvoj pač ne morejo biti kompromis, razumevanje, umikanje in omika, ampak vztrajnost, odločnost, trma, pogum, strast. Povedano drugače: omahljivci, ki na deževni poti zmedeno buljijo v brisalce (beri: moteče ovire), ki na vetrobranskih steklih švigajo levo in desno, namesto da bi jasno gledali na cesto, to je na cilj, pač ne morejo biti uspešni.

Dandanes je uspešen upornik. Anarhist. Tisti, ki čuti ultimativno moč, se požvižga na ustaljene norme, dvomljivce in skeptike ter nasvete. In tisti, ki ima jasno začrtano pot. Cilji so največja čarovnija posla. Eden zelo uspešnih angleških pivovarjev je nekoč dejal, da si mora vsakdo, ki želi uspeti, cilje »vtetovirati na rit«. A meje kljub temu so. Obstajajo. Morajo biti. In sicer na točki, kjer trčita svet vodilnih in vodenih. Menedžerjev in zaposlenih. Zdi se, da je to menedžerska srenja nekoč povsem ignorirala, saj se šele v zadnjih letih ugled podjetništva in podjetnikov v Sloveniji v javnosti izboljšuje in izgublja pavšalne etikete »pokvarjene elite«.

Menedžerji so pač spoznali, da jim nonšalanten odnos dolgoročno ne prinaša koristi. In so sami začeli proces učenja. Del tega smo, recimo, nazadnje poslušali minulo sredo na 30. obletnici Združenja manager v Cankarjevem domu. Doma in v tujini priznani in uveljavljeni profesor psihologije, dr. Janek Musek je zbrani menedžerski srenji dejal, da je »skupni imenovalec vseh tegob človeštva razhajanje med vrednotami in dejanskim vedenjem«. Z njim se globoko strinjam. Vse preveč je »na jeziku«, kot rečemo po domače, bistveno manj v dejanjih. In zato drži, da se zaradi odsotnosti plemenitih dejanj pojavljajo nasilje, izkoriščanje, korupcija, kriminal, revščina, lakota, terorizem …; v poslovnem svetu pa po Muskovih besedah nizka motivacija, nizka produktivnost, slabi medosebni odnosi, absentizem, nezaupanje, neangažiranost, neodgovornost, izgorelost ter posledično nizka poslovna uspešnost.

A kdo je kriv?

Kdo je tisti, ki ne prehaja od besed k dejanjem?

Hm ... nehvaležno je iskati dežurnega krivca. Nevljudno je kazati s prstom.

A bom tvegala. Z jasnim ciljem, to je: da se slovenskemu menedžmentu nalepi etiketa spoštovane srenje, kakršno nosi ves zahodni podjetniški svet, si bom drznila izreči. Odgovorni so menedžerji. To utemeljujem s prepričanjem, da tako kot so otroci odsev staršev ter tako kot so učenci ogledalo razrednika in šole, tako je tudi ozračje v podjetju posledica dobrega ali slabega menedžmenta. Torej, spoštovani menedžerji, v imenu redakcije Sveta kapitala, vam čestitamo ob jubileju, in vam v roke kot darilo polagamo vajeti podjetniškega sveta. Prepričani smo, da jih boste znali uporabiti tako, da bo podjetniški svet privlačen, prijeten ali vsaj znosen ... za vse.

Srečno!

Več iz rubrike

Komentarji: