Brisanje razlik med generacijami

Mlajši zaposleni bi se morali znati učiti iz izkušenj in modrosti starejših sodelavcev, ti pa se morajo naučiti biti odprti za sveže ideje mlajših kolegov.
Fotografija: Kjuč uspeha je v učinkovitem naslavljanju in izkoriščanju prednosti, ki jih prinaša vsaka od generacij. FOTO: Markus Spiske / Unsplash
Odpri galerijo
Kjuč uspeha je v učinkovitem naslavljanju in izkoriščanju prednosti, ki jih prinaša vsaka od generacij. FOTO: Markus Spiske / Unsplash



Covid-19 nam je, vsaj za nekaj časa, prinesel zapoved oziroma priporočilo za vzdrževanje fizične distance, ki pa lahko v posameznih primerih, v določenih okoliščinah, vodi tudi v socialno distanco (razliko nam je lepo pojasnil Ali Žerdin v sobotni prilogi časopisa Delo 13.06.2020). Vendar pa je ta isti virus deloval tudi zbliževalno. Zmanjševati ali celo brisati so se začele nekatere razlike med generacijami. Ne v smislu, da ne bi bilo več tistih žlahtnih razlik, ki so gibalo razvoja in ki so povzete v zgornjih citatih, temveč razlik, ki otežujejo sodelovanje in komunikacijo med generacijami.

Preden si to pogledamo od bliže, na hitro osvežimo spomin na to, da se danes v delovnem okolju srečujemo štiri generacije medtem, ko v vsakdanjem življenju sobivamo še s kakšno generacijo več. Predstavniki posameznih generacij imamo različne vrednote, delovne navade, različno komuniciramo. Na delovnem mestu se razlike kažejo predvsem v tem, kaj pripadnike posamezne generacije motivira, katere delovne vrednote so za njih pomembne, kako poteka prenos in deljenje znanja med sodelavci različnih generacij, kakšni so medosebni odnosi in v pogostosti, načinu in obliki komuniciranja.


Časovni razponi generacij se od vira do vira razlikujejo (v Sloveniji so npr. meje posameznih generacij postavljene nekaj let pozneje kot v ZDA), prav tako ti razponi lahko vodijo v preveliko posploševanje značilnosti posameznih generacij. Še posebej je nevarno posamezne karakterne značilnosti kot so nezrelost, lenoba, neprilagodljivost, neodgovornost, nespoštovanje drugih ipd. pripisovati zgolj posamezni generaciji oziroma jih zamenjevati z generacijskimi posebnostmi. Zato  je dobro poznati čas, okoliščine, v katerih so posamezne generacije odraščale in s tem njihove osnovne značilnosti, saj se tako managerji lažje spoprijemajo z izzivi, ki jih pogojujejo te razlike. Če se omejimo samo na generacije, ki se sedaj srečujemo v delovnem okolju, jih lahko opišemo takole:
FOTO: Austin Distel / Unsplash
FOTO: Austin Distel / Unsplash

Generacijo baby-boom zaznamujejo tradicionalne vrednote, kot so družina, pripadnost, lojalnost in potreba po statusnih simbolih.To so otroci blaginje, njihov čas sta med drugim zaznamovala hladna vojna in pristanek na luni. So odgovorni, prepričani, da morajo zaposleni vedno izpolnjevati svoje obveznosti. Priznanje svojemu delu najraje vidijo v »javni pohvali« za doseganje ali celo preseganje ciljev. Še vedno so se pripravljeni učiti, pri čemer imajo radi bolj statične metode, kot so power point prezentacije, pisni priročniki ipd. Najraje komunicirajo po telefonu ali osebno.

Generacija X je odraščala z manj nadzora, radi imajo izzive, so neodvisni.To je prva generacija, ki je začela iskati ravnotežje med delom, družino in zabavo. V času njihovega odraščanja se je razmahnila televizija, pojavili so se walkmani, osebni računalniki, od tod verjetno tudi vzdevek MTV generacija. Končala se je vietamska vojna, padel je berlinski zid, Slovenija se je osamosvojila. Ne marajo izgubljati časa na nepomembih sestankih, radi vidijo, če je njihov prispevek opažen in se istočasno zavedajo, da si varnost lahko zagotovi vsak sam, s stalnim strokovnim in osebnim razvojem.

Generaciji Y oziroma milenijcem mnogi pravijo generacija JAZ. Obdobje njihovega odraščanja je zaznamovala tehnološka eksplozija interneta, družbenih omrežij in mobilne telefonije, pri čemer pa so določen čas sobivali tudi z analogno tehnologijo, kar jim daje dodatno širino. V njihovem času se je zgodil tudi 11. september. Bolj kot imetje in statusne simbole cenijo izkušnje in zanimiv življenski slog. Cenijo teamsko delo, povratne informacije in tehnologijo. So ambiciozni in imajo radi zadolžitve, ki presegajo njihov osnovni delovni okvir. So proti rigidnim menedžerskim strukturam, naklonjeni so odprtemu sodelovanju, kjer vsi lahko prispevajo h končnim odločitvam. Priznanje dobremu delu vidijo v povečani odgovornosti (opolnomočenju) in priložnostih za izpopolnjevanje. To je tudi generacija, ki pričakuje, da se ji drugi prilagajajo in je verjetno do sedaj najbolj izobražena in ozaveščena.

Generacija Z je že v celoti odraščala z mobilnimi telefoni, razvojem in razmahom družbenih omrežij, uporabo vseh najsodobnejših orodij, zato se je rad drži vzdevek net ali e-generacija. Najraje komunicirajo preko e-mailov, sms-ov ipd. Veliko pozornosti namenjajo študiju in karieri, zanima jih podjetništvo in so ekološko ozaveščeni.To je t.i. »multi task« generacija s 4-D razmišljanjem, zelo se zavedajo svoje okolice, tehnologija pa jim je enako pomembna kot voda in zrak. Njihov čas je zaznamovala svetovna finančna kriza, sedaj pa tudi pandemija covid-19.

Opisana pestrost generacij, ki se srečujejo na delovnih mestih in ki jih bomo v nadaljevanju tega zapisa združili v generaciji priseljencev in domorodcev je, kot že ugotovljeno, svojevrsten izziv za menedžerje. Kjuč uspeha je v učinkovitem naslavljanju in izkoriščanju prednosti, ki jih prinaša vsaka od njih, za kar se morajo menedžerji ustrezno usposobiti. Zelo učinkovito je mentorstvo, ki spodbuja medgeneracijsko interakcijo.
FOTO: Benjamin Ranger / Unsplash
FOTO: Benjamin Ranger / Unsplash

Mlajši zaposleni bi se morali znati učiti iz izkušenj in modrosti starejših sodelavcev, ti pa se morajo naučiti biti odprti za sveže ideje mlajših kolegov. Zelo učinkovita je tudi možnost koriščenja različnih oblik in načinov dela, zato naj se menedžerji bolj osredotočajo na rezultate kot pa na to, kako so zaposleni do njih prišli.To zaposlenim daje določeno fleksibilnost pri delu in jih na nek način postavi na enako izhodišče pri merjenju rezultatov. Kot pravi Claudia Brind-Woody »Inclusivity means not just we are allowed to be here, but we are valued. I have always said: smart teams will do amazig things, but truly diverse teams will do impossible things«.

Kot rečeno na začetku tega zapisa je, pri obvladovanju razlik med generacijami, menedžerjem na pomoč priskočil tudi novi koronavirus. Zagotovo je to najbolj vidno na področju digitalne preobrazbe, kjer predstavniki srednjih in mlajših generacij (del generacije X ter generaciji Y in Z) veljajo za digitalne domorodce, predstavniki generacije baby-boom in delno X pa za digitalne priseljence. Ta delitev sloni na percepciji, da so starejši manj vešči uporabe sodobnih orodij, se upirajo spremembam ali jih težje osvojijo. Da to ni čisto tako, smo slišali tudi na webinarju »S CoVid še vedno Zavzeti« v začetku aprila. Kot nas je spomnil Andraž Banfi, ne smemo pozabiti, da je ravno generacija priseljencev prva preskočila z dela s fizičnimi dokumenti na delo z računalniki, tablicami. Dejansko so doživeli in soustvarjali več sprememb kot mlajša generacija, ki se je v svet teh orodij že rodila. In zakaj se ne bi še naprej učili, se naučili še česa novega? Morda jim je potrebno kakšno stvar samo pokazati in malo bolj zaupati v njihovo sposobnost opazovanja, čudenja, sposobnost na stvari pogledati malo drugače in sposobnost hitrega apliciranja novo pridobljenih znanj v prakso.


In v času epidemije se je pokazala edinstvena priložnost za kaj takega. Epidemija nas je namreč zbližala, postali smo bolj prijazni, solidarni, zavedajoč se, da naša dejanja in besede močno vplivajo na druge. Naenkrat smo se zavedli, da vsi hodimo po neprehojeni poti, nihče ni imel pravih odgovorov na to, kaj se dejansko dogaja.

Ugotovili smo, da smo vsi enako ranljivi, bolj smo se poslušali in počasi odmetavali vnaprešnje kvalifikacije, ocenjevanje »na počez«. In zavedli smo se, da moramo vsi postati še bolj kreativni. In imeli smo kaj videti.
  • Na zoom-u (in podobnih platformah) so se priseljenci pojavili praktično istočasno kot domorodci, čeprav večina za to platformo pred tem sploh ni vedela. Ampak zanimivo je, da je tudi veliko domorodcev prostodušno priznalo, da  je to orodje spoznalo šele sedaj. In so imeli popolnoma enake težave kot ostali, včasih še celo večje, saj so se priseljenci na to online obliko veliko bolje pripravili. Morda so zato spustili kakšen dogodek ali dva na začetku tega obdobja, ker je pač v njihovem DNK, da neradi eksperimentirajo vsem na očeh.
     
  • Online izobraževanja so postala dostopna tako z vidika stroškov (velika večina jih je bila brezplačnih) kot z vidika časa in na njih so enakovredno sodelovali predstavniki obeh naših generacij. Še posebej priseljenci, ne samo, da so bili prisotni, odlično so izkoristili chat in druge oblike odzivanja na dogajanje, saj se ni bilo potrebno neposredno izpostavljati. Celo kamere so imeli večkrat vključene kot predstavniki mlajših generacij. Pač znak stare šole, ko si nekje prisoten, bodi prisoten 100 odstotno (izvzeti tisti, ki video izključijo zaradi zares nujnih stvari). In bili so tudi urejeni, kot da so na dogodku v živo.
     
  • Profili na družbenih omrežjih, predvsem Linkedinu, so se precej izboljšali in s tem postali pomemben element grajenja osebne blagovne znamke. Izboljšala se je kvaliteta, vsebina objav, pa tudi njihova vizualna podoba. V to je bilo potrebno vložiti kar nekaj časa, prebrati priporočila in navodila tistih, ki se s tem bolj kot ne profesionalno ukvarjajo in vaditi, preizkušati, kreirati, se dobesedno igrati. Priseljenci bi lahko za pomoč zaprosili domorodce, ampak včasih si je treba privoščiti tudi zadovoljstvo ob tem, ko se skozi kakšno novost pregrizeš čisto sam. Je pa tudi res, da domorodci niti niso imeli vseh odgovorov in so se marsikdaj oni pustili podučiti starejšim kolegom.
     
  • Na polno so se začele uporabljati tudi preostale funkcije pametnih telefonov. Veliko priseljencev je ravno v tem času odkrilo veselje, nekateri pa celo talent, za fotografiranje, snemanje videov itd. in pošiljanje in objavljanje teh na ustreznih platformah. Še malo prej so se temu na veliko izogibali z izgovarjanjem na slabo kamero, pomanjkanje občutka za fotografiranje ipd. , sedaj pa so velikokrat že oni zaprošeni, da ovekovečijo kakšen dogodek.
     
  • Tega, da so v mesecih epidemije še zadnji zamudniki oziroma omahljivci preskočili na elektronsko banko, spletno trgovino itd. pa niti ni več omembe vredno.
     
  • Priseljenci so ugotovili, kako zelo udobna je za njih vsa ta tehnologija. Skoraj nikamor jim ni treba iti, pa vendar so lahko prisotni povsod, kjer želijo (kilometrina in modrost namreč prineseta tudi večjo selektivnost glede tega kam, kdaj in zakaj je  smiselno nekam iti; nepoučeni bi temu sicer rekli, da so se malce polenili in se jim več ne ljubi od doma).
     
  • Priseljenci so osvojili skoraj vse nove načine in oblike komunikacije, domorodci, ki prej niso mogli brez tega, pa so začeli pogrešati žive stike.
Sedaj pa smo ponovno skupaj, pa četudi nekateri še vedno pretežno delajo od doma, kar pa ni več stvar prisile oziroma edine možnosti, ampak vedno bolj stvar izbire. In kako lepo se je sedaj srečati v živo, si izmenjevati izkušnje iz časa karantene, se pogovarjati o tem, katere od teh izkušenj obdržati še naprej in zakaj. Ti razgovori so veliko bolj spoštljivi, saj smo vsi spoznali, česa vse smo sposobni, kaj lahko drug pri drugem najdemo in za to tudi zaprosimo. Ker sedaj tudi vemo, da to ni znak slabosti, šibkosti, manjvrednosti, temveč prej znak poguma.

Sedaj eni in drugi vemo, da ne gre za to, ali smo se sposobni ali ne česa naučiti temveč za to, ali se radi ali manj radi učimo. Morda nas je v času epidemije zares najprej zbližal strah pred neznanim vendar smo iz vsega, kar se je dogajalo po tem, zagotovo spoznali, da smo vsi skupaj najboljši takrat, ko sodelujemo,se drug od drugega učimo, se podpiramo in imamo možnost na plano privleči vse svoje potenciale. Konec koncev imamo, kot pravi Alenka Bračič Lalič, že v svojem DNK zapisano sodelovanje, ne pa egocentričnost in tekmovanje.


Upajmo, da bodo, oziroma so že, tudi delodajalci opazili opisane spremembe in jih izkoristili tako, da bodo dali glas vsem zaposlenim, ne glede na leta oziroma pripadnost določeni generaciji, s čimer bodo lahko vsi soustvarjali podjetja, organizacije. S predlogi, idejami in veliko interakcije.

Pri vsem tem pa le ohranimo tiste žlahtne razlike med nami,ki jih je najlepše opisal Tone Pavček: »Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep...«
 

Več iz rubrike

mnenja

Vodja svojo veličino kaže z empatijo

Empatija je neizpodbitna sposobnost velikih voditeljev in pogoj, ki bi mu morali zadostiti vsi, ki vodijo ljudi.

mnenja

Sonja Šmuc: Verjeti šarlatanom, ki so »doktorirali« iz teorij zarot…

Nova realnost je možna s soglasjem družbe, okolja in ekonomije, pravi mag. Sonja Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).

mnenja

Balkanski Avstrijci: Slovenci »ostajajo Avstrijci« le dokler pišejo…

»I used rebellion as a way to hide out. We use criticism as a fake participation«; (»Uporništvo sem uporabljal kot način, kako se skriti. Kritiko uporabljamo kot lažno sodelovanje&l…

mnenja

Kje smo, če se neoliberalci bojijo neenakosti?

Dokler najglasnejši vladni prišepetovalci pozivajo k davčnem izogibanju, nižanju davkov za bogate, k legalizaciji prikritih delovnih razmerij in privatizaciji zdravstva, so predlagane politike svetlo…

Komentarji: