Pavšalnega obtoževanja ne maram. Kadarkoli se postavim v vlogo kritika, intimno vselej premislim, kako bi sam ravnal na mestu kritiziranega. To se mi namreč zdi elementarno pravilo fair playa in kvalitetne komunikacije nasploh. Abstraktno pljuvanje po vsem, kar nam ni všeč je sebično, nezrelo in infantilno.    
 
Enako sem ravnal tudi nedavno, ko sem premišljeval o novembrskih vladnih ukrepih za zajezitev epidemije, ki so številna podjetja, podjetnike in obrtnike postavile v verjetno najhujšo eksistenčno krizo, odkar pomnijo. Tretjina obrtnikov razmišlja, da bi zaprla svojo dejavnost, še posebej so prizadeti gostinci, frizerji in avtoprevozniki – vključno s tistimi, ki jim je pred krizo šlo preklemano dobro.


Resnično ni hec, če ti vlada zapove, da moraš ob vseh fiksnih stroških - najemninah, položnicah, plačah, kreditnih anuitetah in kar jih je še, enostavno zapreti štacuno, ne glede na to, da ti država za to obljubi finančno pomoč. Gre namreč za kompleksen poslovni šok, ki se ga ne da ozdraviti z minimalno državno miloščino.
 
Je bilo vladi vsega tega res treba? Dejstvo je, da v pogojih epidemije ni preprosto krmariti med javnim zdravjem in materialno eksistenco številnih državljanov. To razume tudi velika večina vseh podjetnikov, ki so morali zapreti svoje dejavnosti. Razumejo, da rešujejo starejše in šibkejše, razumejo tudi, da rešujejo zdravstveni sistem pred kolapsom, zato se pač morajo odpovedati nekaterim doslej samoumevnim pravicam. V humani družbi si ne smemo dovoliti, da bi darvinizem prevladal nad solidarnostjo. 
 
A kot je to običajno, se vrag skriva v podrobnostih. Vladna matematika tehtanja med interesi zdravstva na eni in gospodarstva na drugi strani se je namreč vnovič izkazala za nedodelano in površno – težko se je namreč znebiti občutka, da se vlada znova obnaša kot slon v trgovini s porcelanom.
 
Predvsem pogrešam konkretne izračune, ali pa vsaj strokovne argumente, s katerimi bi vlada dokazala, da se virus SARS CoV-2 resnično prekomerno širi v nekaterih podjetjih – denimo v gostinskih lokalih in v frizerskih salonih – kjer vladajo strogi zaščitni ukrepi in kjer morajo zaposleni delati s kirurško masko ali celo z vizirjem. Po mojem vedenju taki izračuni ne obstajajo, posledično so tudi vladni argumenti za zaprtje teh dejavnosti šibki.
 
Druga stvar, ki moti, pa je neprimerna vladna retorika oziroma kar pomanjkanje kakršnekoli retorike do gospodarsko najbolj prizadetih posameznikov.
 
Če se številni obrtniki in podjetniki, ki se že v normalnih pogojih (za razliko od zaposlenih v javni upravi) soočajo s kruto bitko za obstoj na trgu, ponovno žrtvujejo, zato da rešujejo starejše in manj zdrave, je najmanj, kar lahko pričakujejo od vlade (in stroke), da jim nameni vsaj kakšno toplo, spodbudno besedo.
 
Bi denimo vladnemu govorcu Jelku Kacinu padla krona z glave, če bi kdaj izrekel nekaj v smislu: »Vemo, da vam ni lahko, zdržite še malo, resnično smo vam hvaležni za vašo potrpežljivost, odrekanje in solidarnost?«.
 
Preprosto, a tako pomembno dejanje empatije, sočutja in človečnosti.
 
A o tej empatiji ni ne duha ne sluha. Gospe in gospodje iz vlade in stroke, ki za svoje delo prejemajo redne (in dokaj visoke) dohodke očitno nočejo, ali pa ne znajo stopiti v kožo številnih obrtnikov, podjetnikov in drugih, ki jim grozijo izgube zaposlitev, stečaji, bančne ali davčne izvršbe, deložacije, ter s tem povezane hude materialne in psihološke stiske.
 
Da je temu tako, ne dokazuje zgolj njihova čustvena hladnost (pomanjkanje empatične retorike), ampak tudi dejstvo, da doslej niso storili tako rekoč nič zato, da bi vsi tisti, ki v teh časih krvavo potrebujejo finančno pomoč, do te prišli v kolikor toliko doglednem času.
 
Če v sosednji Avstriji prisilno zaprta podjetja na finančno pomoč v povprečju čakajo 8 dni od popolno predložene vloge za pridobitev te pomoči, je ta rok v Sloveniji več mesecev – obdobje, v katerem marsikatero podjetje izčrpa svoje finančne rezerve in posledično dokončno zapre svoja vrata.

In naj ob tem jasno poudarim – neprepričljivo in nedopustno je, da država to birokratsko mencanje opravičuje s tem, da ne želi, da bi pri izplačilih prihajalo do napak, saj bi bile te podvržene sankcijam Računskega sodišča.


Kot prvo, je tako opravičevanje nekoliko neokusno, upoštevajoč dejstvo, da gre za postopke, ki dobesedno rešujejo preživetje ljudi, kot drugo pa tudi ne gre za neke posebej »usodne« sankcije: med hujšimi je recimo predpisana sankcija obvestila Državnemu zboru, če Računsko sodišče ugotovi hujšo kršitev obveznosti dobrega poslovanja na strani proračunskega uporabnika. Predpisana je sicer tudi sankcija razrešitve odgovorne osebe takega uporabnika, ki pa je pravno zahtevna in v praksi težko izvedljiva.    

Predpisane sankcije Računskega sodišča torej niso noben bav bav, predvsem pa ne posegajo v osebno odgovornost javnih uslužbencev (beri: za storjene napake ti ne bodo plačali iz lastnega žepa), medtem, ko bo za marsikaterega podjetnika prepozno prispela finančna pomoč botrovala njegovemu bridkemu poslovnemu koncu. Ta razlika pa je ogromna – zato so izgovori države, s katerimi opravičuje počasnost, oziroma neučinkovitost pri izplačevanju finančnih nadomestil nedelujočim podjetjem neprepričljivi in patetični.        

* Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.