Prejšnji teden smo izvedeli odlično novico, da sta cepivi, ki sta ju razvili ameriško farmacevtsko podjetje Pfizer v sodelovanju z nemškim biotehnološkim podjetjem BioNTech ter ameriško farmacevtsko podjetje Moderna, izjemno obetavni, saj sta skoraj 95 odstotkov učinkoviti zoper virus SARS- CoV-2.

Dobrih novic pa še kar ni bilo konec. Kmalu zatem smo izvedeli tudi to, da sta družbeni omrežji Facebook in Twitter nepovratno ukinili uporabniške račune razvpitega ustanovitelja ene od največjih spletnih skupnosti Larrya Cooka – gre za človeka, ki je stal za masovnim širjenjem lažnih novic in dezinformacij o cepivih in sodobni medicini nasploh, tudi glede uporabe cepiva proti virusu SARS- CoV-2.

Različnih Larry Cook-ov nikakor ne smemo podcenjevati. Družbeni vpliv tovrstnih škodljivcev  ni majhen. Zavedati se moramo namreč, da večina ljudi ni izobražena, ni ozaveščena, ter ni sposobna postaviti jasnih mej med verodostojnimi in lažnimi informacijami (fake news). Taki ljudje številne pomembne življenjske odločitve ne sprejemajo mirno, racionalno, na osnovi tehtanja argumentov pro in contra, ampak na temelju čustvenih viharjev, v katerih prevladujeta strah in paranoja.  
 
Zato ne preseneča, da je nedavna javnomnenjska raziskava razkrila, da se več kot polovica Slovencev ne namerava cepiti proti novemu koronavirusu, pa četudi naj bi bilo cepivo (cepiva) odobreno na osnovi izjemno strogih in selektivnih kriterijev Evropske agencije za zdravila (EMA).

Pomenljivo je, da smo se Slovenci tudi po kriteriju nezaupanja državljanov v cepivo zoper bolezen covid-19 znašli na samem svetovnem vrhu. Če primerjamo zgoraj omenjeno javnomnenjsko raziskavo s podatki mednarodne organizacije Svetovni gospodarski forum (WEF) iz oktobra letos, ugotovimo, da bi se bilo proti bolezni covid-19 pripravljeno cepiti 83 odstotkov Južnokorejcev, 79 odstotkov Avstralcev in Britancev, 67 odstotkov Nemcev, 65 odstotkov Italijanov in 64 odstotkov Američanov.

Stopnja zaupanja v cepivo pa je pri Slovencih celo nižja, kot pri tradicionalno nezaupljivih državljanih držav Višegrajske skupine (na Poljskem in Madžarskem bi se bilo pripravljenih cepiti 56 odstotkov državljanov) in celo nižja kot pri Rusih (54-odstotna pripravljenost za cepljenje).

Bi nas moralo zaradi teh podatkov skrbeti, da bomo ob prihodu cepiv doživeli masovni državljanski revolt, ki bo povzročil, da se ne bomo mogli precepiti in posledično premagati epidemije?


No, pravih razlogov za zaskrbljenost ni. Predvsem je treba javnomnenjske raziskave vselej jemati s kančkom rezerve, še posebej upoštevajoč dejstvo, da so bile te opravljene v obdobju, ko cepivo še ni uradno odobreno s strani regulatornih organov. Človeška psiha namreč pogosto deluje tako, da se ustraši novega, nepoznanega. Ko bo o novem cepivu (cepivih) več znanega, ko bo znano tudi to, da je to varno in učinkovito, se bo zmanjšalo tudi število nejevernih Tomažev.

A tudi v primeru, če bi se izkazalo, da bodo Slovenci še naprej masovno zavračali (prostovoljno) cepljenje in s tem ogrožali konec uničujoče epidemije (kar pa se, upajmo, vendarle ne bo zgodilo), je treba vedeti, da v našem pravnem sistemu obstajajo tudi rezerve za uzakonitev obveznega cepljenja.

Čeprav trenutno veljavni Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) ne vsebuje določb o obveznem cepljenju zoper covid-19, pa Ustavno sodišče RS tako cepljenje načelno odobrava.

V odločbi U-I-127/01-27 je namreč že leta 2004 izreklo, da je vsak posameznik dolžan skrbeti za svoje lastno zdravje, kar vključuje tudi dolžnost sodelovanja pri preventivnih ukrepih, ki so določeni tako v korist posameznika, kot v splošno korist. Ustavno sodišče je jasno izreklo tudi to, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov tega ukrepa, kot tudi, da je za posameznika tveganje, da bo utrpel okvaro zaradi cepljenja, bistveno manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen, ki bi lahko povzročila hujše posledice kot cepljenje.

Ustavno sodišče se je torej ob testu sorazmernosti jasno postavilo na stran zaščite javnega (in posameznikovega) zdravja v odnosu do morebitne škode, ki bi lahko posamezniku nastala zaradi stranskih učinkov cepljenja, to pa predstavlja ustrezno pravno podlago tudi za eventualno spremembo zakona o nalezljivih boleznih, ki bi (čeprav le v skrajnem primeru) lahko v bodoče uzakonil tudi obvezno cepljenje.

Do tedaj pa upajmo, da bo zmagal zdrav razum, ter predvsem zaupanje v strokovnjake in v znanost. Kolikor prej bomo to naredili, toliko hitreje bomo lahko razglasili končno zmago nad miniaturnim sovragom, ki je letos tako zelo vplival na ves svet.   

* Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.