Balkanski Avstrijci: Slovenci »ostajajo Avstrijci« le dokler pišejo zakone, ko jih enkrat sprejmejo, postanejo Balkanci

Kot »insider« iz tega področja lahko z gotovostjo trdim, da so Slovenci v odnosu do pravnih norm shizofreni. Po eni strani bi želeli normirati tako rekoč vse – tudi to, koliko parov ključev mora imeti hišnik za odpiranje kurilnice, ali pa koliko identifikatorjev mora vsebovati pooblastilo žene možu, da lahko ta registrira (njeno) vozilo (predstavljajte si ubogo ženo, ki bi ji mož brez njenega vedenja plačal nekaj sto evrov za podaljšanje registracije njenega jeklenega konjička – od njegove dobrohotne predrznosti si še nekaj mesecev ne bi opomogla), po drugi strani pa takoj, ko zakonodajalec sprejme zakon, začnejo iskati »krivine«, ki bi jim omogočile njegovo neizvrševanje. Ko sem malo razmišljal o tem pojavu, si nisem mogel kaj, da ne bi te butalske lastnosti pripisal neposrečenemu mešanju avstrijskih in balkanskih genov.  

Ob pomanjkanju pravniške inteligence in zdrave (kmečke) pameti se pri povprečnemu Slovencu najprej aktivira avstrijski gen – radikalno želi normirati vsako, še tako malo verjetno dejansko stanje, to pa zaradi strahu, da se ne bi ujel v past nepredvidljivih pravnih praznin, v katerih bi moral začeti razmišljati kreativno, bognedaj celo z zdravo pametjo.

Nobena skrivnosti ni, da Avstrijci vsaj v pravu ne marajo širine, večpomenskih razlag in ustvarjalnosti, kar je verjetno tudi posledica vplivov njihovega najeminentnejšega pravnika Hansa Kelsna, ki se je zavzemal za to, da naj bodo pravne norme očiščene vsakršne ideologije in torej kar se le da enoznačne.


No, Slovenci pa »ostajajo Avstrijci« le dokler pišejo zakone. Ko jih enkrat sprejmejo, postanejo Balkanci. Balkanski Avstrijci. Ne samo, da kar naenkrat ne vedo več kaj bi z njimi početi (samo v gospodarskem pravu je pravnih norm, ki so povsem neživljenjske, v praksi neizvedljive, neskončno veliko – še posebej na področju stečajnega in izvršilnega prava), ampak začnejo dejavno iskati njihove luknje, pomanjkljivosti in dvoumnosti. Z namenom, da bi jih obrnili sebi v korist, najamejo najbolj kreativne odvetnike, katerih pravne akrobacije bi Kelsna tako osupnile, da bi se začel obračati v grobu.

In sebični neoliberalizem je vse skupaj le še poslabšal.     

To je postalo še posebej očitno ob pojavu zdravstvene krize zaradi epidemije bolezni covid-19. Navkljub neštetim argumentom največjih svetovnih imen s področja znanosti, ki so vedno znova dokazovala pomen nošenja zaščitnih mask, razkuževanja in socialnega distanciranja v boju proti epidemiji, navkljub razumnim in večinoma dobro pretehtanim ukrepom stroke in politike, ki so državljanom zapovedovali previdnost pri medsebojnih stikih, druženju in zabavah, navkljub očitnim dokazom, da je zdravstveni sistem tik pred kolapsom, navkljub pozivom po nujno potrebnem minimalnem in začasnem odrekanju naših pravic zaradi zaščite naših najljubših, še vedno obstaja določen odstotek neodgovornih, razpuščenih in skrajno sebičnih posameznikov, ki iz nekega perverznega razloga mislijo, da je njihova državljanska nepokorščina (izraz je še predober), ki jo izvajajo v obliki lažnih novic, prikrojevanja dejstev, teorij zarote, manipuliranja z nevedno in neizobraženo javnostjo – v ozadju katere stojijo predvsem njihovi influencerski, ali pa »rad bi bil pomemben« interesi – v danih trenutkih utemeljena in zakonita.

Pa ni. Niti moralno, niti pravno. Njihovo obnašanje lahko namreč izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni. V skladu s 177. členom Kazenskega zakonika se namreč tisti, ki se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Če ima zgoraj opisano dejanje za posledico smrt ene ali več oseb, pa se lahko storilec kaznuje celo z zaporom do osmih let.


Sedanje ponovno zapiranje države je skoraj izključno posledica neodgovornega ravnanja zgoraj omenjenih državljanskih nepokornežev in njihovih sledilcev. Zaradi, recimo 5 odstotkov neodgovornežev, se nas mora ostalih 95 odstotkov znova pripravljati na lockdown, čeprav smo se razumno in vestno držali sprejetih ukrepov.

​Zaposleni v številnih dejavnostih, denimo gostinci, bodo pahnjeni v hudo eksistenčno krizo. Po čigavi zaslugi? Očitno je, da nekdo iz vseh nas brije norca in temu se moramo odločno upreti. Če naši apeli glede zdravorazumskega, moralnega in solidarnega obnašanja ne bodo padli na plodna tla (in dvomim, da bodo, saj taki ljudje razumejo zgolj argument prisile), je čas, da država pokaže zobe.

Recimo z drakonskimi kaznimi zaradi prekrškov. Vsako ekscesno druženje naj se kaznuje z globo, recimo v višini 40.000 evrov, ne pa z brezzobimi 400 evri. Policija naj striktno razišče, koliko kaznivih dejanj širjenja nalezljivih bolezni je bilo storjenih. In ta kazniva dejanja naj tudi preganja.

Pa, da vidimo, koliko državljansko nepokornih jajc jim bo potem še ostalo.