Baby boom, epidemija in delo od doma

Predstavniki prve polovice generacije Baby-Boom, ki po večinoma več kot polni delovni dobi, že nekaj časa delamo od doma smo še vedno zelo aktivni predstavniki te generacije in se radi pohvalimo s svobodo, ki jo prinaša to obdobje, kar po navadi orišemo z besedami

• delam kar hočem
• delam kadar hočem
• delam kolikor hočem
• delam s komer hočem
• včasih tudi nič ne delam

Potem pa pride mali virus z boleznijo SARS-COVID-19 z vsemi omejitvami, ki jih kot odgovorni državljani izvajamo v največji možni meri.

In glej ga zlomka, sedaj ta velika izbira med kaj, kdaj, koliko, s kom, ni več tako zanimiva oziroma je skorajda ni. Sedaj bi delali karkoli, kadarkoli in s komerkoli.

Okna so pomita, omare so pospravljene, čeprav še ne vemo, oblačila za katero sezono nam bodo sploh prišla prav po koncu omejitev gibanja, v trgovino ni treba. Sedaj se že sprašujemo, zakaj smo sploh tolikokrat šli v trgovino in ugotavljamo, da pravzaprav potrebujemo zelo malo stvari. Na kavico tudi ne moremo, razen na »cyber coffee«.

In kaj bi sedaj dali, da bi lahko sedeli na soncu, v prijetni družbi, čakajoč na skodelico kave in bili verjetno celo veseli, če natakarja dolgo ne bi bilo blizu. Saj se nikamor ne mudi, mar ne? In se ne moremo spomniti, zakaj se je prej tako mudilo.

Televizija ni zanimiva, ker je časa za njo preveč, pa tudi glavne nastopajoče zvezde SARS-CoV-19 smo se že malce naveličali. Redni stiki s sorodniki, prijatelji in  kolegi so vzpostavljeni. Mimogrede, že dolgo se nisem tako pogosto slišala z njimi in tudi vsebina pogovorov je zelo drugačna od tistih izpred epidemije, pogovori so daljši in zares se poslušamo in si postavljamo zanimiva vprašanja, ne več tista površna in mimogrede samo za to, da smo odkljukali klic v svoji »to do« listi.

Filme je bolje gledati zvečer kot čez dan, tudi brati ne moremo neomejeno, če beremo zbrano. Okvirni hišni red je dogovorjen, časovna okna za razmigavanje, kuhanje in prehranjevanje določena, vmes pa, če odmislimo čas za spanje, vsaj 12 ur časa.

Kaj z razkošjem, ki mu rečemo čas?

Čakati, da vse to mine ob izbrani opciji »včasih tudi nič ne delam« in da bo kmalu vse tako kot je bilo, ali se aktivno pripravljati na dan po tem. Izberem seveda to  drugo. Hitro namreč ugotovim, da lahko nadaljujem z obiskom jezikovnih tečajev  na daljavo, da lahko poglabljam znanje z udeležbo na množici webinarjev, konferenc, delavnic na daljavo, da lahko pripravljam vsebine za nove poslovne izzive, prezentacije za nastope v živo ali celo na daljavo, če bo virus še dolgo z nami, da lahko pišem, skratka, da lahko delam in se vzdržujem v polni kondiciji.

Ampak, najprej je potrebno osvojiti nekatere tehnologije, ki jih do sedaj še nisem uporabljala, npr. vklop v video konference, webinarje, virtualne delavnice. Prvih nekaj tovrstnih povabil oziroma možnosti sem zavrnila z izgovorom, da »mi moja razpoložljiva infrastruktura« še ne omogoča tega. V resnici pa sem potrebovala čas, da osvojim osnovne principe takega delovanja (kaj vse potrebujem, kako se vključim, kako aktivno sodelujem itd.), uredim prostor (ne vem, kaj vse se vidi), ne nazadnje ustrezno uredim sebe (dobro je, da si vsaj približno podoben sebi na profilni fotografiji ). Vse to sem potem najprej preizkusila na jezikovnem tečaju, kjer so odlično organizirali virtualno učilnico. Po prvi uri sem imela občutek, da sem prišla od tam in sem si šla po zaključku umit roke (kar je tako ali tako vedno dobrodošlo). 

Sledila je udeležba na prvem webinarju, kjer sem bila sicer malenkost prepočasna , da bi dobila bonus oziroma nagrado, ampak naslednjič bo že bolje. In sedaj sem skoraj vsak dan vsaj na enem webinarju, seveda, če so v fokusu mojega zanimanja in siceršnjega delovanja. Ne nazadnje gre pri tem za nabiranje novih in poglabljanje obstoječih znanj, seznanjane s pogledi drugih.

In koliko dela je šele potem. Ureditev misli v zvezi s slišanim, ureditev zabeležk in delitev vsega tega s tistimi, ki jih to zanima in niso bili zraven. Pa še nikamor ti ni treba iti, pravijo moji sostanovalci , ki se še niso naveličali moje nenehne prisotnosti in celo upajo, da bo tako ostalo tudi po krizi.

Sedaj v sodelovanju z mladimi strokovnjaki pripravljam svojo prvo power-point prezentacijo, pilim Linkedin-profile, pripravljam spletno stran in s tem dajem delo tudi predstavnikom mlajših generacij. Vedno in povsod je potrebno misliti tudi na druge, mar ne?

Ob vsem tem ponovno ugotavljam, kako je naša generacija pravzaprav privilegirana, če se seveda ne izključiš iz dogajanja. Živeli in delovali smo v zelo različnih političnih in ekonomskih sistemih, kar je bilo včasih bolj ali manj naporno, če se milo izrazim, nam je pa prineslo ogromno znanja in neverjetne izkušnje, ki jih sicer ne bi dobili. In tudi trenutna situacija, ki je po svoji naravi izjemen dogodek, ki nas je vse presenetil, je zopet velika priložnost za nabiranje znanja in izkušenj. In zaradi katere nekatera področja nikoli ne bodo več taka, kot so bila pred epidemijo:

• učimo se na daljavo
• delamo na daljavo
• družimo se na daljavo
• kupujemo na daljavo (če že moramo)
• na daljavo lahko sodelujemo v projektih ne glede na to, v katerem kotičku sveta se odvijajo.

Ne vemo sicer točno, kaj se dogaja, razen tega, da so stvari zelo negotove. Ne vemo, ali gre v tem trenutku za TimeOut ali za Reset, zagotovo pa se bomo od sedaj naprej bolj zavedali, da smo ranljivi, bolj se bomo zavedali, kaj je pomembno in kaj ne, čemu je smiselno posvečati naš čas in čemu ne.

In mi in jaz smo del tega negotovega časa, ki nas sili v osvajanje prej naštetih znanj in veščin, ki jih bomo uporabljali tudi po krizi. Zame, za mojo generacijo, verjetno pa tudi za večino naše družbe,  je to pravi kvantni preskok v informacijsko družbo. In kako »elegantno« smo ga izvedli, brez velikega pompa, prisile, vse mogočih  usposabljanj in priprav. Enostavno smo se prilagodili okoliščinam in se odzvali na ustrezen način. Tudi mi baby boom-ovci.

Zares smo žilavi in kot je nedavno rekel prof. dr. Žiga Turk je ravno to tisto, kar bomo potrebovali. Žilave, odporne posameznike, žilava in odporna podjetja in žilavo in odporno družbo, sicer nam nikakršni ukrepi ne bodo pomagali.

Trenutna situacija je zahtevna , seveda nas je tudi strah ampak mi znamo na taka obdobja resnično pogledati tudi z dobre plati, okrepiti sposobnost zaznavanja in se na novo učiti . Radovednost je zagotovo močnejša od strahu in s tem pričakovanje, da se bomo iz tega vsi nekaj naučili in se ne vrnili nazaj na iste vzorce delovanja in ravnanja.

Kot je rekel Sir Winston Churchill »Never let good crisis go to the waste«.