Algoritmi proti Androritmom: entropično – sintropično ali empatično delovanje?

Še tako majhno empatično dejanje pri vsakem posamezniku krepi empatijo in altruizem; tudi na nevrobiološki ravni, s krepitvijo centra za empatijo v možganih.
Fotografija: Vsi majhni koraki za več empatije in pomnoženi z multiplikatorjem človeških sinergij, lahko pomagajo, da bo naš svet boljši, lepši in prijetnejši za bivanje in delovanje. Nenazadnje bodo tako naši androritmi lahko (bolj) sinhrono (in kot močan so-partner) delovali z algoritmi. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Vsi majhni koraki za več empatije in pomnoženi z multiplikatorjem človeških sinergij, lahko pomagajo, da bo naš svet boljši, lepši in prijetnejši za bivanje in delovanje. Nenazadnje bodo tako naši androritmi lahko (bolj) sinhrono (in kot močan so-partner) delovali z algoritmi. FOTO: Shutterstock

K pisanju tokratnega prispevka na temo empatije in njenega naraščajočega oz. kar kritičnega pomena v današnjem vedno bolj algoritemskem svetu me je spodbudilo več iztočnic.

Po eni strani katastrofične novice zadnjih nekaj tednov in mesecev (od katastrofe v Bejrutu preko vremenskih ujm, slabih gospodarskih prognoz in tudi vseh kontraverznih informacij okoli virusa), ki vejejo iz medijskih poročil in nakazujejo, da je trenutna poslovno družbeno ekološka paradigma vedno bližje svojemu koncu in da človeštvo oz. naša Gaia (op.p. planet Zemlja) kličeta po preobrazbi - mentalni, duhovni, čustveni ter seveda ekološki oz. naravovarstveni.

Po drugi strani razmišljanje okoli provokativne in navdihujoče knjige švicarskega futurista Gerda Leonarda (Tehnologija vs. Človeštvo), ki v času, kot ga sam pronicljivo poimenuje »HELLVEN« (skovanka dveh besed: hell (pekel) in heaven (nebesa)) napoveduje nezadržni trk t.i. Algoritmov in Androritmov. Kdo od njih bo prevladal? V času “Hellvena”? In tehnološko poslovnih megatrendov, kot so digitalizacija – avtomatizacija – screenizacija (op.p. ekranizacija) – iotizacija (op.p. IoT – Internet of things)– datazacija (vedno večja moč in vrednost podatkov) - mobilizacija-customizacija (op.p. prilagajanje ciljnih skupinah oz. individualnim potrebam), ipd.
 

Kam se gibljemo?


Ali se gibljemo nezadržno v digitalni svet, kjer bodo prevladovale prazne in samo binarne ničle (0) in enke (1)? Brez človeške čustvene mavrice, kot smo jo bili priča do sedaj?

V čas distopične prihodnosti, ki so jo prikazovali že ZF filmi že dobrih štirideset (40) let nazaj (v primeru, da prevlada “HELL” del skovanke)? V čas Algoritmov, ki se resda znajo (na podlagi bistveno večje in bolj raznovrstne baze podatkov) odločati kar najbolj natančno, pa vendar tako suhoparno pravilno? In kjer obstaja realna nevarnost, da se tak algoritem nekega dne odloči, da nas ne rabi več? Brez čustev, preprosto zato, ker smo mu na poti do drugega (višjega) cilja? Kot to zna narediti v bistvu tudi že človek, ko se povsem neempatično odloči, da bo uničil kolonije različnih živalskih vrst, ki mu stojijo na poti, ko npr. gradi železniške ali avtocestne povezave, v imenu višjega smotra torej?!

Ali pa prehajamo v obdobje t.i. Humanologije (če bo prevladal »nebesni / heaven« del skovanke g. Leonarda)? Kjer bo šlo za sinhrono delovanje človeka in umetne inteligence? In kjer bomo lahko realizirali svoje neomejene potenciale? Ker bo umetna inteligenca poskrbela za izvedbo opravil, ki se jih da simulirati, so rutinska, zahtevajo obdelavo množice podatkov, jih človek ne more več tako (učinkovito) izvajati, ipd. Skratka bodo (končno) lahko prevladali t.i. Androritmi, ki človeka delajo Človeka. Pri Androritmih govorimo o čustveni inteligenci in sposobnosti empatije (vživljanje v svet drugega), kreativnosti in inovativnosti, o etiki in morali ...vse to, kar nas dela edinstvena bitja (ali res?!) na tem svetu.

Pa je takšen sinhron razvoj sploh mogoč, glede na to, da (sposobnosti) tehnologije rastejo eksponentno, človek pa se razvija še vedno samo linearno (vsaj zaenkrat)???



In po tretji strani ob prebiranju odlične knjige nemške preučevalke volkov Elli H. Radinger, ki v svoji knjigi Modrost volkov pravi takole: “Ljubi svojo družino, skrbi za tiste, ki so ti zaupani, nikdar ne obupaj in nikoli se ne prenehaj igrati” - to so življenjska vodila volkov. Te divje živali empatično skrbijo za ostarele in poškodovane člane tropa, ljubeče vzgajajo naraščaj, v igri pa znajo pozabiti na vse naokoli. Volkovi razmišljajo, sanjajo, načrtujejo, se med seboj inteligentno sporazumevajo - po mnenju avtorice bi bili volkovi verjetno boljši ljudje od nas. Volkovi v nasprotju z ljudmi ne povezujejo takoj vsega s storilnostjo. Mi se morda počutimo ponižane, če nečesa (takoj) ne znamo. Menimo, da si ne smemo dopustiti napak in dopuščamo, da nas vodijo storilnost in primerjave, kar pogosto vodi v frustracije. Pri tem radi pozabljamo, kako mikavno se je naučiti česa novega.
 

Empatično in sintropično vodenje


Kako torej voditi v takšnem življenjskem in poslovnem okolju? Empatično? (Ne)Entropično? Sinergijsko? Sintropično? Ali po občutku oz. naši intuiciji ali pa s kombiniranjem intuicije in znanstvenih pristopov ter na osnovi umetne inteligence?

Sintropično dojemanje pomeni, da se odpovemo pojmovanju, da je en sistem nad drugim, odpovemo se tudi nasilnim vplivom »močnejših« sistemov na »šibkejše«. Verjamem, da je v ozaveščenih organizacijah in okoljih možno ustvariti pogoje za sintropijo, če se bomo le znali prepustiti samonikli naravni ustvarjalni sili, ki se skriva v vsakem od nas in po drugi strani omejili naš ego, ki našo človeško vrsto (pogosto) sili v precej egocentrična ravnanja, ki ne delujejo blagodejno v smeri sintropije (pa tudi empatije). 

Entropija pa na drugi strani predstavlja mero za nered in pojasnjuje neobrnljivost nekaterih sprememb. Z entropijo običajno želimo povedati, da je sistem neurejen in da bo brez zunanjih posegov sčasoma samo še bolj neurejen. To velja tako za naravo kot za organizacije, ki jih sestavljamo ljudje. Sistemi (sami od sebe) težijo k neurejenosti.

FOTO: Pexels
FOTO: Pexels
Kolegica Sonja Klopčič, izumiteljica AEIOU modela voditeljstva o tem pravi takole: “Toda kaj, če bi bilo to lahko tudi drugače? Kaj, če ima narava in s tem tudi ljudje sposobnost samoorganizacije, vgrajeno težnjo k urejenosti, kaj, če v njej vlada tudi sintropija in ne le entropija? V Sloveniji imamo temeljno znanstveno delo, ki dokazuje, da se v naravi lahko stvari tudi vsebinsko bogatijo. Andrej Detela je že pred leti napisal knjigo Sintropija. V uvodu pove, da je v matematičnem smislu sintropija isto kot negativna entropija, v procesnem smislu pa je sintropija samoorganizacijska sposobnost narave, ki presega omejitve entropijskega zakona. »Prijatelji, vedeli ste, da bo prišel čas, ko bodo ljudje živeli drugače; v zavestnem sodelovanju vseh bitij, ne da bi eno skušalo vladati nad drugim,« je uvodoma še zapisal Detela. Razumevanje, da se stvari samodejno ne spreminjajo na slabše, da se lahko sistemi tudi samoorganizirajo, lahko spodbudi popolnoma drugačen način razmišljanja in delovanja. Ozaveščene organizacije to razumejo in zaupajo timom, da se organizirajo sami.«

Predvsem pa empatično: z vidika vživljanja v naše sogovornike, s ciljem prepoznavanja njihovih potreb/ciljev in ambicij/strahov in pričakovanj ...na način, da nam le-to omogoči boljše razumevanje naših sodelavcev in ustvarjanje takšnega okolja, v katerem bodo le-ti lahko briljirali.
 

Etimologija besede empatija in kaj o njej pravi nevroznanost?


Angleška beseda empatija drugače izhaja iz starogrške besede ἐμπάθεια (empatija, kar pomeni "fizična naklonjenost ali strast"). To pa izvira iz ἐν (en, "in, at") in πάθος (patos, " strast "ali" trpljenje "). Izraz sta prilagodila Hermann Lotze in Robert Vischer, da sta ustvarila nemško besedo Einfühlung (" občutek v "). Le-to je v angleščini prvič opisal britanski kritik in avtor Vernon Lee, ki je razložil, da se "beseda simpatija, občutje ... uveljavlja šele, ko naši občutki vstopijo in se vpijejo v obliko, ki jo zaznavamo. “Einfühlung” je leta 1909 Edward B. Titchener uradno prevedel v angleško besedo" empatija ".
Vendar pa v sodobni grščini izraz εμπάθεια pomeni, sicer odvisno od konteksta, tudi naslednje: predsodki, zlobnost, zloba in sovraštvo?!
 

Nevroznanost o empatiji


Nevroznanost in njene ugotovitve nam omogočajo, da raziskujemo delovanje človeških možganov in na ta način bolje razumemo naš um. S pomočjo tega znanja lahko začnemo vsakodnevno še bolje izbirati naše misli in način mišljenja ter razvijati takšna vedenja, ki ne samo preoblikujejo naša nevronska omrežja, temveč lahko spremenijo tudi načine medčloveških interakcij - kako se medsebojno razumemo, delujemo in sodelujemo.

Izraz empatija lahko razumemo tudi kot "občutek z" nekom - biti sposoben, da se postavite na njihovo mesto, kot da ste vi sedaj oni in občutite njihove občutke. 

Obstaja tudi več različnih elementov, ki sestavljajo empatijo, kot tudi različne vrste empatije, ki so jih opredelili psihologi. To so kognitivna, čustvena in sočutna empatija.

FOTO: Martin Lopez
FOTO: Martin Lopez
Kognitivna empatija
, znana tudi kot "gledanje skozi perspektivo", v resnici sploh ni tisto, kar bi večina od nas najprej pomislila, ko je govora o empatiji. Kognitivna empatija je v bistvu sposobnost postaviti se v “kožo” drugega in videti svet skozi njegovo perspektivo. To je uporabna veščina, zlasti vam lahko pride prav na primer pri (kompleksnih) pogajanjih ali pri vodenju sodelavcev. Omogoča vam, da se postavite v čevlje nekoga drugega, vendar pri tem ne vklopite/posnemate/prevzamete njegova čustva (oz. vsaj ne nujno). Ta vrsta empatije se sicer ne ujema z izvorno definicijo empatije kot "občutek z", ker gre pri tej vrsti empatije za veliko bolj racionalen in logičen postopek. Kognitivna empatija je torej dejansko bolj „empatija z mislijo“ in ne na podlagi občutenja.

O čustveni empatiji govorimo takrat, ko dobesedno občutite čustva druge osebe, kot da bi ta čustva 'ujeli'. Čustvena empatija je poznana z drugimi izrazi tudi kot "osebna stiska" ali "čustvena okužba". Le-ta je torej precej bližje običajnemu razumevanju besede 'empatija', vendar gre pri tem vseeno za precej bolj čustveno komponento.

In končno, sočutna empatija je tisto, kar običajno razumemo s terminom oz. pojmom empatija: to, da smo sposobni občutiti bolečino od druge osebe in ukrepati, da bi ji pomagali. Pojmovanje te vrste empatije, sočutna empatija, je skladno s tistim, kar običajno razumemo s pojmom sočutje. Tako kot simpatija je tudi sočutje sposobnost, da občutimo skrb za nekoga, vendar z dodatnim korakom v smeri ukrepanja za ublažitev njegove težave. Sočutna empatija je tista vrsta empatije, ki je običajno najbolj primerna (za (poslovno) uporabo). Na splošno ljudje, ki si želijo ali potrebujejo vašo empatijo, ne potrebujejo samo tega, da jih razumete (kognitivna empatija), zagotovo pa tudi ne potrebujejo to, da ste sposobni začutiti njihovo bolečino ali še huje, da se ob tem povsem čustveno raznežite in z njim sočustvujete - simpatizirate - zajokate (čustvena empatija). Namesto tega vaši sogovorniki potrebujejo predvsem to, da jih razumete in sočustvujete s tem, kar oni doživljajo in kar je najpomembneje, da jim pomagate, da sprejmejo ukrepe za rešitev problema, kar pa je bistvo sočutne empatije.
 

V iskanju ravnotežja


Kognitivno empatijo lahko pogosto štejemo za premalo čustveno. Vključuje premalo občutka na vaši strani in po drugi strani morda celo preveč racionalne oz. logične analize. Tisti, ki so v stiski, lahko takšno vaše ravnanje dojemajo kot ne ravno simpatičen oz. sočuten odziv.

Čustvena empatija je nasprotno preveč čustvena. Uporaba preveč čustev ali občutkov je tudi lahko neprimerno, še posebej v poslovnih oz. delovnih situacijah. Naša čustva so namreč zelo primitivna oblika naših odzivov na situacije. Občutek močnih oz. celo ekstremnih čustev, predvsem stiske, nas lahko vrne v otroštvo. Po pravilu smo zaradi tega manj sposobni obvladati problemske situacije in zagotovo smo manj sposobni objektivno razmišljati in racionalizirati razloge za nastalo situacijo. Zelo težko je seveda nekomu drugemu pomagati, če vas premagajo lastna čustva.

Z izvajanjem t.i. sočutne empatije lahko najdemo pravo ravnovesje med logiko in čustvi. Na ta način lahko (ob)čutimo bolečino druge osebe, kot da se le-ta nam dogaja, in zato lahko do sogovornika izrazimo ustrezno mero naklonjenosti. Hkrati lahko sami obvladamo svoja čustva in osmislimo razloge za nastalo situacijo. To tudi pomeni, da se lahko na ta način bolje odločamo in sogovornikom zagotovimo ustrezno podporo, kadar in kjerkoli je to potrebno.
 

Center za empatijo in razvijanje empatije


Zanimivo (poljudno)znanstveno vprašanje je, ali so nekateri ljudje že rojeni s takšnimi možgani, ki so bolj empatični? In kje je t.i. center za empatijo v njih?

Ali se da sočutja oz. empatije naučiti? Ter katere dnevne navade ali življenjske izkušnje krepijo nasprotni del pola empatije, kot npr. sebičnost, narcisizem in celo ekstremna psihopatska dejanja?

V študiji, ki je bila v letu 2013 objavljena v Journal of Neuroscience, so raziskovalci Inštituta Maxa Plancka ugotovili, da je težnja po egocentričnosti v človeku prirojena - da pa vendarle del vaših možganov prepozna takšno pomanjkanje empatije in ga samokorigira. Ta specifični del naših možganov se imenuje desni supramarginalni girus.

FOTO: Arhiv DDTlab
FOTO: Arhiv DDTlab
Kadar ta predel možganov ne deluje pravilno ali pa kadar moramo sprejeti posebno hitre odločitve - v teh primerih so raziskovalci ugotovili, da je naša sposobnost empatije močno zmanjšana. To področje možganov nam namreč pomaga razlikovati lastna čustvena stanja od čustvenih stanj drugih ljudi in je odgovorno tudi za empatijo in sočutje.

Ker je nevronsko omrežje v naših možganih gnetljivo in se ga da preoblikovati (kar označujemo s pojmo nevroplastičnost), se lahko tudi naša nagnjenost k (večji) empatiji in sočutju razvija in krepi (z aktivnostjo). Seveda gre pri tem za zavestno vadbo na način, da se postavimo v »čevlje nekoga drugega« in s tem (o)krepimo nevronske mreže, ki nam omogočajo, da »ljubimo svojega bližnjega kot samega sebe« in »ravnamo do drugih na način, kot bi želeli, da bi drugi ravnali z nami (t.i. zlato pravilo odnosov).«

Ne obstajajo lahki odgovori (ali rešitve), kako razvijati našo (sočutno) zavest (do drugih) in empatičen odziv do (so)ljudi. Vendar pa sodobna nevroznanost (in vsakodnevna praksa) vedno bolj potrjujeta, da lahko naše vsakodnevne odločitve glede (izbire) našega razmišljanja in vedenja vplivajo na to, da lahko preusmerimo in razvijamo naše možgane, da bodo (še) bolj empatični. Pri tem je odločilnega pomena, tako kot pri večini aktivnosti s področja osebnostnega razvoja, da za ta namen uporabljamo raznovrstne pristope.

Iz navedb drugih raziskav s področja nevroznanosti (Journal of Neuroscience) lahko spoznamo, da se  sočutje in empatija lahko trenirata tudi s skrbnim treningom pozornosti oz. čuječnosti (t.i. mindfulness) in/ali meditacijo ljubeče prijaznosti (t.i. loving-kindness meditation); nadalje s telesno aktivnostjo, kjer stopite v stik s svojim telesom in umom preko preseganja vaše cone udobja (t.i. comfort zone) in z dajanjem nazaj skupnosti, torej s prosocialnim vedenjem in prostovoljstvom.

Zanimivo je, da raziskave s področja nevroznanosti potrjujejo, da redna telesna vadba, kot tudi naporna vadba (ko vaše telo spravite iz t.i. cone udobja) povzroči, da boste bolj sposobni sočustvovati s človeškim trpljenjem (drugih ljudi). Določen odstotek ljudi je sicer prepričanih, da so tovrstne naporne vadbe do neke mere mazohistične. Res so. To je namreč tudi eden od razlogov, da takšna intenzivna vsakodnevna telesna vadba trenirance naredi manj sadistične in verjetno tudi bistveno manj psihopatske, čemur pritrjujejo nevrološke raziskave.

Z vsakodnevnim procesom zavestnega iskanja in doživljanja nečesa, s čimer se ne strinjate, postanete fizično in psihično še bolj odporni, hkrati pa postanete še bolj senzitivni/občutljivi na občutek bolečine.

Nenazadnje so številne raziskave pokazale tudi, da je prostovoljstvo dobro za vaše zdravje. Vsak teden, ko nekaj uric tekočega tedna posvetite kakršnikoli dobrodelni aktivnosti, pomeni to za vas dodano vrednost (oz. t.i. win-win situacijo), saj le-to okrepi empatično delovanje vaših možganov, hkrati pa prispeva k zmanjšanju trpljenja nekoga, ki ima v življenju manj sreče oz. uspehov (od vas).

Vse to so seveda majhni koraki, vendar lahko vsako tako še tako majhno empatično dejanje pri vsakem posamezniku krepi empatijo in altruizem, tudi na nevrobiološki ravni (s krepitvijo centra za empatijo v možganih). Vsi ti majhni koraki skupaj in pomnoženi z multiplikatorjem človeških sinergij, pa lahko pomagajo, da je oz. bo naš svet še boljši, lepši in prijetnejši, za bivanje in delovanje – in da bodo nenazadnje naši androritmi lahko (bolj) sinhrono (in kot močan so-partner) delovali z algoritmi.

Več iz rubrike

mnenja

Mladi se želijo upokojiti pod svojimi pogoji

Včasih so ljudje živeli, da so delali. Kasneje so delali, da so lahko živeli. Sedaj želimo delati to, kar živimo.

mnenja

Smo daleč stran od tam, kjer bi morali biti

Na stropu Sikstinske kapele je naslikana znamenita freska Adamovo stvarjenje, ki je delo renesančnega slikarja Michelangela. Del te freske prikazuje stvarjenje človeštva, na kateri Adam s svojo roko …

mnenja

Družinsko podjetje: »Dobil je firmo iz katere bo le vlekel denar«

Ljudje smo takšni, da vidimo samo končni rezultat. Redko nas zanima, koliko dela, časa in truda je bilo v nekaj vloženo. Smo družba hipne zadovoljitve, ki nas zanima vse, včeraj!

mnenja

V slovenskem pravnem sistemu obstajajo možnosti za uzakonitev obveznega cepljen…

»Obstaja ogromna razlika med previdnostjo in paranojo. Prva nam omogoči, da se izognemo nevarnosti, druga lahko poje našo dušo.« – Tim Larkin, eden vodilnih ameriških strokovnjakov …

Komentarji: