Zaposlitveni intervju v tujini? Bilo je sproščeno.

Slovenci, zaposleni v Luksemburgu, Singapurju in na Švedskem, so nam opisali svojo izkušnjo z zaposlitvenim razgovorom.
Fotografija: jikl
Odpri galerijo
jikl

Urša Dražič, prevajalka v Evropskem parlamentu, Luksemburg


Zaposlitveni razgovor, ki sem ga imela za delovno mesto prevajalke, zaposlene za nedoločen čas, je bil zadnji del izbirnega postopka. Pred tem mora biti kandidat uspešen na splošnem natečaju, ki so ga v mojem primeru sestavljali trije deli, najprej računalniško podprti testi, s katerimi se preverja znanje jezika, logike, matematike in poznavanje EU. Drugo sito je bil pisni preizkus prevajanja in tretje ustni pogovor s preverjanjem specifičnega znanja o EU in kompetenc.

Urša Dražič Foto osebni arhiv
Urša Dražič Foto osebni arhiv


Uspešni kandidati se uvrstijo na t. i. rezervni seznam, s katerega lahko evropske institucije šele zaposlujejo kandidate. Pred tem pa je treba opraviti še zadnji zaposlitveni razgovor. Ker sem bila kandidatka za zaposlitev kot prevajalka, so me spraševali o izkušnjah na tem področju, preverjali so, kakšne izkušnje imam z reševanjem problemov, kakšno je moje poznavanje Evropskega parlamenta, ker delam za to institucijo.

Najbolj zanimivo je bilo, in to me je malo presenetilo, da sem razgovor opravila v treh jezikih: v materinščini in španščini ter angleščini, za prevajanje katerih sem se prijavila. Vsa vprašanja, ki so mi jih zastavili, so bila vezana izključno na delo in moje izkušnje, na poznavanje evropskih institucij, niti eno pa se ni nanašalo na osebno situacijo, družinsko življenje, načrte glede širjenja družine. Odgovarjala sem tudi na vprašanja, povezana z delom v ekipi in pod pritiskom, na primer, kaj bi naredila, če bi videla, da ne bi uspela končati dela v predvidenem roku.
 

Ahmed Pašić, zaposlen v storitvenem sektorju, Singapur


V tehničnih podjetjih, v panogi IT, v bolnišnicah in podobno, temeljiteje preverjajo strokovno usposobljenost kandidata, v storitvenih podjetjih pa se pozorneje usmerijo v človekovo osebnost in njegove komunikacijske sposobnosti. Pomembna sta predvsem slog komunikacije in reakcija v težkih situacijah.

Ahmed Pašić Foto Ljubo Vukelič
Ahmed Pašić Foto Ljubo Vukelič


Zaposlitveni intervju je podoben tistemu v Sloveniji, pri čemer je tukaj nekaj povsem običajnega, da zaposleni priporočajo svoje prijatelje in znance. Za to je praviloma določena tudi nagrada, če novi sodelavec ostane v podjetju vsaj tri do šest mesecev. Ljudje zelo pogosto menjavajo zaposlitev – nič ni čudnega, če nekdo v enem letu zamenja dve službi.

Na razgovoru me je najbolj presenetila sproščenost. Vse je delovalo kot prijateljski pogovor, kasneje pa so mi pojasnili, da pozorno spremljajo kandidatovo gibanje telesa, stik z očmi in slog komuniciranja. Med drugim so me vprašali, kako se odzovem, če sem pod hudim pritiskom, saj imamo pri delu veliko opravka z ljudmi, ki se pogosto (in agresivno) pritožujejo. Najbolj me je presenetilo, ko so me vprašali, kolikšno plačo pričakujem. To potem tudi primerjajo z internimi kriteriji in tako se oblikuje plača.
 

Mateja Kump, fizioterapevtka asistentka na Švedskem


Na razgovor nisem prišla po klasični poti, saj se nisem prijavila na prosto delovno mesto, ampak sem na pobudo kolegice, zaposlene v bolnišnici, kar poklicala vodjo fizioterapije na številko, ki je bila objavljena v razpisu. Dokler nimaš potrdila o znanju jezika, švedske licence ne moreš dobiti, tako da na razpisu ne bi bila uspešna. Povedala sem, da sem pripravljena delati brezplačno prakso, dokler ne dobim dokumenta. Takoj me je povabil na razgovor.

Mateja Kump Foto osebni arhiv
Mateja Kump Foto osebni arhiv


Rekel mi je, da imam preveč znanja za praktikantko – v Sloveniji sem kot fizioterapevtka delala deset let, tudi slovenska izobrazba tu velja kot zelo dobra – in da bo dal vse od sebe, da me zaposlijo kot asistentko fizioterapevta.

Imela sva zelo sproščen pogovor, zanimalo ga je, zakaj smo prišli na Švedsko, kaj dela mož, koliko so stari otroci, na katerem oddelku si želim delati. Potem sem prišla še enkrat, na pogovoru je bila še njegova pomočnica, ki so jo zanimale podobne stvari. Praktično takoj sem začela delati. Zaposlili so me za poln delovni čas, izbrala sem si lahko, koliko dejansko želim delati. Zaradi lažjega usklajevanja družinskega življenja sem se odločila za (trenutno) 84 odstotkov delovnega časa. Tudi kdaj bi delala, sem lahko predlagala, in smo se uskladili.

Več iz rubrike