Prišel, potrkal, se zaposlil. V enem dnevu.

Teden dni po opravljeni diplomi je gradbeni inženir Janez Mikec sedel na letalo za mesto Auckland na Novi Zelandiji. V letu dni je hotel nadgraditi znanje iz potresnega inženirstva in se nato vrniti v Slovenijo. Štiri leta kasneje ima še vedno namen, da to nekoč uresniči.
Fotografija: Janez Mikec (desno) z nekdanjima sošolcema s fakultete na jadranju v Aucklandu. Fotografiji osebni arhiv
Odpri galerijo
Janez Mikec (desno) z nekdanjima sošolcema s fakultete na jadranju v Aucklandu. Fotografiji osebni arhiv

To je bil moj resen namen, zato se pred odhodom tudi nisem pretirano ukvarjal s pakiranjem. Stvari sem zlagal v kovček okrog polnoči, ob sedmih zjutraj sem že letel,« je opisal Šentjernejčan. Na cilj je prispel v soboto in v ponedeljek z življenjepisom v roki potrkal na prva vrata. »Še isti dan so mi ponudili zaposlitev za nedoločen čas. Tako sem v torek že začel delati,« je Mikec opisal izkušnjo in dodal, da je imel precejšnjo srečo.

Kljub temu da je tuje delovne sile v državi res veliko (v podjetju, kjer dela, sta od približno 20 zaposlenih samo dva domačina), tujcem navadno ne zaupajo kar takoj. A ko prideš v sistem, ugotoviš, da je slovensko znanje cenjeno, z njim se brez težav postavimo ob bok domačinom. Delo pa je stresno in odgovorno, pristaneš lahko tudi v zaporu, če sprejmeš napačno odločitev.
Razgledi v nacionalnem parku Mount Cook. Foto osebni arhiv
Razgledi v nacionalnem parku Mount Cook. Foto osebni arhiv

 

Po službi s sodelavci na desko


»Tu imam ustrezno razmerje med zasebnim in poklicnim življenjem, inženirstvo je cenjeno. Za delo dobiš primerno plačilo. Vsaj v manjših podjetjih, kjer potrebujejo kader, da sploh lahko poslujejo, so pripravljeni ponuditi nekoliko več kot v večjih,« je naštel nekaj razlogov za to, da trenutno še ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo. Njegov zdajšnji cilj je, da se včlani v novozelandsko inženirsko zbornico, za kar potrebuje nekaj let delovnih izkušenj, v portfelju pa čim več različnih projektov, ki bodo potrjevali raznolikost njegovega znanja. Naslednja stopnička v karieri je, da postane vodja projektov, načrtuje diplomant ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo ter poudarja, da v resnici nikoli ne moreš biti najboljši v svojem poslu: »Bolj ko poznaš stvari, bolj se zavedaš, koliko vsega še ne veš. To te žene naprej.«

Tako zdaj projektira šole, industrijske in druge manjše objekte, hkrati pa ugotavlja, da se pri večjih projektih na Novi Zelandiji pogosto pojavlja enaka težava kot v Sloveniji: podcenjeni so in navadno presežejo na začetku postavljeno ceno ter pri gradnji nastajajo zamude.
 

Cenjeni slovenski kadri


Janez Mikec je v novozelandski Auckland priletel v soboto, v ponedeljek je v rokah že imel pogodbo za nedoločen čas. Foto osebni arhiv
Janez Mikec je v novozelandski Auckland priletel v soboto, v ponedeljek je v rokah že imel pogodbo za nedoločen čas. Foto osebni arhiv
Gradbeništvo je na Novi Zelandiji še vedno v razcvetu, podžiga ga azijski kapital, je Mikec opisal razmere, v katerih je povpraševanje po gradbenih inženirjih veliko. »V podjetju, kjer sem delal najprej, so me spraševali, ali poznam koga iz Slovenije, ki bi se želel zaposliti pri njih. Ko sem zamenjal službo, je res prišel kolega s fakultete,« je sogovornik še enkrat poudaril cenjenost znanj slovenskih inženirjev in spomnil na pravilo enoletne delovne počitniške vize za mlade do 30 let iz Slovenije, ki ne dovoljuje dela pri enem delodajalcu več kot tri mesece.

Čeprav mu ni koristila, saj je po podpisu pogodbe za nedoločen čas lahko takoj zaprosil za drugačno, je bila eden izmed razlogov, da je za nadgrajevanje znanja izbral Novo Zelandijo. Pa tudi ker je tam zbrano znanje o potresnem inženirstvu, hkrati pa država ponuja obilo možnosti za športne aktivnosti. »Toliko hobijev imam, da mi zmanjkuje časa za kuhanje in pranje perila. Pritegnili so me deskanje, gorsko kolesarstvo, kajtanje …,« je naštel Mikec, ki se dobro znajde tudi pri pisanju bloga. To res ni tipično inženirsko, se strinja.
 

Sladkorčki v službi


Na vprašanje, kaj ga v službi preseneča, odgovarja, da si ni mislil, da bo enkrat na mesec s sodelavci pekel na žaru, da lahko po službi kadar koli s sodelavci spije steklenico piva, ki je vedno v službenem hladilniku. Skupaj gredo tudi na deskanje. Dve uri vožnje v eno smer po končanem delovniku ne predstavljata težave, marsikdo tudi za vožnjo v službo porabi toliko časa, poudarja Mikec, razdalje namreč razumejo drugače kot v Sloveniji.

Seveda pa ni vse bleščeče, zagotavlja, saj marsikomu tu tudi ne uspe in se vrne domov, vsekakor pa ni smiselno obupati pred prvo oviro.

Zagotovo je bila izbira poklica prava, trdi sogovornik in obžaluje razvrednotenje stroke v Sloveniji. V svetu je drugače, zavedajo se, da gradbeni inženirji potrebujejo veliko znanja, razumevanja osnovnih načel fizike, na primer kakšne sile nastajajo pri potresu, vetru … Ampak to je samo osnova. Stopnjo odgovornosti primerja z zdravniki: »Če zdravnik naredi napako, lahko pacient umre. Če jo naredi inženir, se lahko poruši bolnišnica, most, šola. Žrtev bo veliko več ...« Predvsem pa poklic prinaša zadovoljstvo, ko stojiš pred stavbo, ki služi svojemu namenu. Čutiš svoj doprinos, vidiš, da ima tvoje delo pomen.
Službeni sestanek s sodelavci Foto osebni arhiv
Službeni sestanek s sodelavci Foto osebni arhiv

Več iz rubrike