Vzgoja določa, ali bomo šefu znali reči ne

Zavedati se moramo, je pojasnila, da bodo nadrejeni v vsakem primeru razdelili delo med sodelavce. Seveda lahko pričakujemo, da bodo poskušali bolj obremenjevati tiste, ki bodo delo opravili tako, da bo njim lažje. Ti zaposleni pa so tisti, ki morajo znati postaviti meje in ne sprejeti vsega. »To naredimo mirno in z argumenti. Na primer: V tem mesecu sem naredil že to, to in to, ostali sodelavci so manj obremenjeni, zato zadolžitve ne bom sprejel. Posameznik z zdravo osebnostno strukturo bo nadrejenemu to povedal brez težav,« meni sogovornica, ki se v javnosti ne želi pojavljati z imenom in priimkom. V težjem položaju so zaposleni, ki so morda na pragu revščine in si zato takšnih zavrnitev delovnih nalog ne morejo privoščiti – v organizacijah s slabo korporativno kulturo bi lahko ostali brez dela.
 

Terna za sodelavce in šefe

Nekateri zaposleni pa meja ne znajo postavljati in tako se jim delo kar kopiči. So terna za sodelavce, ki so sposobni nadrejenemu reči ne, in tudi za one, ki na delovnem mestu raje iščejo poti, kako se delu izogniti. In seveda za vodjo, ki delo pač nekomu mora naložiti. Njegova naloga je sicer, da preobremenjenost nekega sodelavca zazna, a ko mora biti naloga opravljena, se na to pozabi in posameznikovo nesposobnost reči ne izkoristi. Kot iz svojih izkušenj in pri sedanjem delu ugotavlja sogovornica, se delovne razmere v tem smislu slabšajo, kakovost odnosov v podjetjih je v splošnem slaba, sklepe in zaveze, ki jih podjetja sama oblikujejo, pa tudi redno kršijo. Pozna le nekaj primerov v Sloveniji, ko so delodajalci jasno in glasno povedali, da se zavedajo soodgovornosti, če bi njihovi zaposleni izgoreli.

»Delodajalci v resnici pri zaposlenih iščejo ravno lastnosti, ki te pripeljejo do izgorelosti. To so pridnost, predanost, točnost, zavzetost, motiviranost in delavnost,« pravi sogovornica, ki je sama bila točno takšna. Izkušnja z izgorelostjo pa jo je spremenila, pravi. Na eni strani človek ni več sposoben toliko delati, predvsem pa tega ni več pripravljen početi. »Delodajalcu se ne morem prodajati, kot da bom dala vse od sebe in kako zelo zavzeta sem. Zdaj bi mu rekla, da grem ob štirih popoldne domov, ker sem se naučila postaviti meje, včasih pa sem se sama sebi zdela vredna samo, če sem delala,« je opisala in poudarila stisko, v kateri se znajdejo ljudje, ki se srečajo s tem »poklicnim fenomenom«, kot izgorelost označuje Svetovna zdravstvena organizacija.
 

Vredni se počutijo samo, če delajo

Sogovornica zagovarja stališče, da imajo posamezniki, ki niso sposobni postaviti zdravih meja do svojega šefa niti do okolja ali sebe, torej ne zmorejo reči »ne«, skupno točko. To so osebnostne lastnosti, ki so jih pridobili z vzgojo, ki je pogojevalna. Že kot otroci so spoznali, da so vredni samo, ko so nekaj naredili, ko so bili dobri v šoli in so jih za to pohvalili, morda so dobili tudi nagrado.
»Tako se počasi razvija storilnostno naravnana osebnost. Posameznik – ponavadi ima slabšo samopodobo – ne ve več, kaj je dobro, ampak za to potrebuje potrditev od zunaj; vreden je samo, če dela. Ko to enkrat ponotranji, delo sprejema ne glede na vse in ni sposoben postavljati meja, ker mu to prepovedujejo notranja gonila. Torej, da mora biti hiter, močan, dober in nezmotljiv,« je prepričana sogovornica, ki še dodaja, da je to podzavestno ravnanje, ki ga ni mogoče spremeniti brez pomoči psihoterapije. Posameznik, ki nima storilnostno pogojene osebnosti, bo brez težav, slabe vesti in razlage postavil mejo, medtem ko se bo drugi opravičeval. Ženske imajo pri tem več težav kot moški, k temu pa pripomore tudi šola, ki je narejena za pridne deklice, je še kritična sogovornica.