Vzgoja določa, ali bomo šefu znali reči ne

Posameznik, ki nima storilnostno pogojene osebnosti, bo brez težav, slabe vesti in razlage postavil mejo, medtem ko se bo drugi opravičeval. FOTO: Shutterstock

»Šefi so odgovorni in plačani za to, da je delo narejeno. Mislim, da oni niso tisti, ki jih je treba ozaveščati, če govorimo o posledicah neenakomerne porazdeljenosti delovnih nalog,« na vprašanje, zakaj bi nadrejeni morali biti pozorni na to, odgovarja sogovornica. Adrenalna izgorelost ji je življenje postavila na glavo, zdaj pomaga drugim.

Zavedati se moramo, je pojasnila, da bodo nadrejeni v vsakem primeru razdelili delo med sodelavce. Seveda lahko pričakujemo, da bodo poskušali bolj obremenjevati tiste, ki bodo delo opravili tako, da bo njim lažje. Ti zaposleni pa so tisti, ki morajo znati postaviti meje in ne sprejeti vsega. »To naredimo mirno in z argumenti. Na primer: V tem mesecu sem naredil že to, to in to, ostali sodelavci so manj obremenjeni, zato zadolžitve ne bom sprejel. Posameznik z zdravo osebnostno strukturo bo nadrejenemu to povedal brez težav,« meni sogovornica, ki se v javnosti ne želi pojavljati z imenom in priimkom. V težjem položaju so zaposleni, ki so morda na pragu revščine in si zato takšnih zavrnitev delovnih nalog ne morejo privoščiti – v organizacijah s slabo korporativno kulturo bi lahko ostali brez dela.
 

Terna za sodelavce in šefe


Nekateri zaposleni pa meja ne znajo postavljati in tako se jim delo kar kopiči. So terna za sodelavce, ki so sposobni nadrejenemu reči ne, in tudi za one, ki na delovnem mestu raje iščejo poti, kako se delu izogniti. In seveda za vodjo, ki delo pač nekomu mora naložiti. Njegova naloga je sicer, da preobremenjenost nekega sodelavca zazna, a ko mora biti naloga opravljena, se na to pozabi in posameznikovo nesposobnost reči ne izkoristi. Kot iz svojih izkušenj in pri sedanjem delu ugotavlja sogovornica, se delovne razmere v tem smislu slabšajo, kakovost odnosov v podjetjih je v splošnem slaba, sklepe in zaveze, ki jih podjetja sama oblikujejo, pa tudi redno kršijo. Pozna le nekaj primerov v Sloveniji, ko so delodajalci jasno in glasno povedali, da se zavedajo soodgovornosti, če bi njihovi zaposleni izgoreli.

»Delodajalci v resnici pri zaposlenih iščejo ravno lastnosti, ki te pripeljejo do izgorelosti. To so pridnost, predanost, točnost, zavzetost, motiviranost in delavnost,« pravi sogovornica, ki je sama bila točno takšna. Izkušnja z izgorelostjo pa jo je
Starši, ki svoje otroke gledajo samo skozi prizmo ocen, delajo veliko napako.
spremenila, pravi. Na eni strani človek ni več sposoben toliko delati, predvsem pa tega ni več pripravljen početi. »Delodajalcu se ne morem prodajati, kot da bom dala vse od sebe in kako zelo zavzeta sem. Zdaj bi mu rekla, da grem ob štirih popoldne domov, ker sem se naučila postaviti meje, včasih pa sem se sama sebi zdela vredna samo, če sem delala,« je opisala in poudarila stisko, v kateri se znajdejo ljudje, ki se srečajo s tem »poklicnim fenomenom«, kot izgorelost označuje Svetovna zdravstvena organizacija.
 

Vredni se počutijo samo, če delajo


Sogovornica zagovarja stališče, da imajo posamezniki, ki niso sposobni postaviti zdravih meja do svojega šefa niti do okolja ali sebe, torej ne zmorejo reči »ne«, skupno točko. To so osebnostne lastnosti, ki so jih pridobili z vzgojo, ki je pogojevalna. Že kot otroci so spoznali, da so vredni samo, ko so nekaj naredili, ko so bili dobri v šoli in so jih za to pohvalili, morda so dobili tudi nagrado.
»Tako se počasi razvija storilnostno naravnana osebnost. Posameznik – ponavadi ima slabšo samopodobo – ne ve več, kaj je dobro, ampak za to potrebuje potrditev od zunaj; vreden je samo, če dela. Ko to enkrat ponotranji, delo sprejema ne glede na vse in ni sposoben postavljati meja, ker mu to prepovedujejo notranja gonila. Torej, da mora biti hiter, močan, dober in nezmotljiv,« je prepričana sogovornica, ki še dodaja, da je to podzavestno ravnanje, ki ga ni mogoče spremeniti brez pomoči psihoterapije. Posameznik, ki nima storilnostno pogojene osebnosti, bo brez težav, slabe vesti in razlage postavil mejo, medtem ko se bo drugi opravičeval. Ženske imajo pri tem več težav kot moški, k temu pa pripomore tudi šola, ki je narejena za pridne deklice, je še kritična sogovornica.

Pet nasvetov, kako postavljati meje
Mnogi posamezniki se čutijo dolžne, da sprejmejo vsako zadolžitev, in bi raje begali med tisoč opravili ter ostali brez minute prostega časa, kot pa zavrnili pomoč. Ampak s tem, ko smo sposobni reči ne, si ne povečamo le samospoštovanja, ampak si lahko pridobimo spoštovanje okolice, pišejo na portalu PsychCentral in navajajo pet načinov, kako zavrniti delo.

1. Odgovorite kratko. Če hočete reči ne, bodite jasni in neposredni. Na primer: Hvala, da ste prišli do mene, vendar se bojim, da mi to trenutno ne ustreza. Ali pa: Žal mi je, ampak danes tega ne morem narediti. Ob tem s telesno govorico izražajte odločnost in se ne opravičujte (preveč). Ne pozabite, da ne prosite dovoljenja za to, da rečete ne.

2. Kupite si nekaj časa. Uporabite na primer frazo »vam še sporočim« in nato pretehtajte možnosti. Ko boste ugotovili, katerim prostočasnim dejavnostim bi se morali odreči, boste prošnjo odločneje zavrnili.

3. Premislite o kompromisu. Ampak samo, če se strinjate z nalogo in nimate dovolj časa. Predlagajte možnosti, ki bi ustrezale obema. Vsekakor pa se temu izogibajte, če v resnici hočete ali pa morate reči ne.

4. Ločite med človekom in njegovo prošnjo. V mislih imejte, da zavračate prošnjo, ne človeka. Ljudje ponavadi razumejo, da imaš pravico reči ne, tako kot je njihova pravica vprašati za pomoč pri neki nalogi.

5. Bodite pošteni do sebe. Bodite jasni in pošteni do sebe in do tega, kaj v resnici hočete. Bolje se spoznajte in premislite, kaj pričakujete od svojega življenja.


Več iz rubrike