Pogovor brez kravate: Michele Leonardi, izvršni direktor IBM Slovenija

V pogosto nestanovitnem, kaotičnem in negotovem svetu se ljudje spopadamo s številnimi krizami - od osebnih, gospodarskih, zdravstvenih … do družbenih. Vsaka kriza lahko človeka ohromi, ali pa se izkaže za edinstvo priložnost, da oseba udejanji svoj potencial.  

Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev z uspešnimi podjetniki, voditelji, Slovenci, ki so si tlakovali uspešno kariero. Slednji so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri.

V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil Michele Leonardi, izvršni direktor IBM Slovenija.
 
Vodja s kilometrino, bogat z izkušnjami na področju informacijske tehnologije, strokovnjak za prodajo, delo z ljudmi, za mednarodno poslovanje in IT strategijo, doktor inženirstva (in še bi lahko naštevali), nam je najprej razkril otroške sanje - postati diplomat in predstavljati državo v tujini. A obrnilo se je drugače. Pa vendar pri svojem delu ni daleč od svojih načrtov iz otroštva. Spomni se denimo, da je še kot najstnik doma izjavil, da si želi delati za IBM. Kot pravi, so bili domači precej presenečeni. A želja se je uresničila...
 
Med študijem je sicer delal na Radiu Študent, prvo redno zaposlitev pa dobil kot mladi raziskovalec na Institutu Jožef Stefan, kjer je ostal do doktorata. »Na začetku kariere sem delal to, kar so od mene pričakovali drugi«, razlaga Michele, najbolj pa je ponosen, da je zbral pogum in se v določenem trenutku odločil poslušati svoje občutke ter začeti delati to, kar ga veseli.
 
Kaj v svoji karieri izpostavlja Michele Leonardi? Kaj obžaluje? Iz katere lekcije se je največ naučil? Brez česa ne bi mogel uspeti? Vse to in še več si preberite v nadaljevanju.
 

Katera je bila vaša prva zaposlitev?

 
Med študijem sem začel delati na Radiu Študent, najprej kot tonski tehnik, pozneje pa sem počel še veliko drugih stvari. To je bilo v zelo zanimivem obdobju konec osemdesetih. Vsekakor izredna izkušnja, odlični sodelavci in prijatelji. Če skozi današnje izkušnje pogledam na organizacijo Radia Študent takrat, lahko rečem, da je bilo delo odlično organizirano, prav »High Performance Culture« ... Prva redna zaposlitev pa je bila kot mladi raziskovalec na Institutu Jožef Stefan, kjer sem ostal do doktorata.
 

Kaj v svoji karieri bi izpostavili?

Uspešen sem bil vedno, kadar sem delal z ljudmi. Raziskovalno delo in razvoj mi ne ležita preveč. Ko sem delal to, kar me je veselilo, sem bil vedno uspešen.
 

Od katere knjige ste največ odnesli?

 
Dale Carnegie: Kako si pridobiš prijatelje. Originalen naslov ima dodano še: »in vplivaš na druge«. To knjigo sem prvič prebral, ko sem bil še v osnovni šoli in še vedno upoštevam principe, ki so tam opisani. Toplo priporočam v branje, čeprav je letos minilo 85 let od njenega izida.

Najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?

 
Ljudje ne maramo priznati krivde. Če želite kaj doseči, ne kritizirajte ali obsojajte. Ko je nekdo kritiziran ali celo ponižan, se le redko dobro odzove. Po drugi strani pa je dobro hitro priznati napako, če jo zagrešimo.
 

Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?

 
Obžalujem predvsem to, da sem bil v določenem obdobju preveč zadržan v odnosih z drugimi ljudmi. Če bi si v mladosti več upal, bi imel prav gotovo veliko več zanimivih izkušenj.
 

Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo vam je ostala najbolj v spominu?

Ko sem povabil svojo bodočo soprogo na prvi zmenek. [smeh]
 

Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?

Kot otrok sem se vedno primerjal s starejšim bratom. On je pozneje postal glasbenik, jaz pa za to nisem imel niti talenta niti volje. Pozneje so name zelo vplivali menedžerji in sodelavci pri podjetju IBM. Po naravi sem zelo tekmovalen in se vedno rad primerjam z drugimi. Ocenjujem, po čem so drugi boljši od mene in se poskušam izboljšati. Imam to srečo, da sem delal in še delam z izjemnimi ljudmi.
 

Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete?

Če se malo pošalim, je to zagotovo Luka Dončič. V poslovnem svetu pa izredno občudujem podjetnike, ki so uspeli zgraditi svoje podjetje in omogočiti delo drugim.
 

Imate kakšen neizkoriščen talent?

Zagotovo, samo ne vem katerega. [smeh]

Kaj najbolj cenite in zakaj?

Odprtost in realen pogled na situacijo.
 

Katere vrednote so za vas najpomembnejše?

 
Zelo pomembna sta poštenost in spoštovanje dogovorjenega. V glavnem zaupam ljudem, če pa mi kdo laže, tega zaupanja več ni.
 

Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?

Skoraj nikoli nisem delal na dolgoročnih ciljih. Nekako si nikoli nisem znal predstavljati, kje vidim sebe čez pet let. Tako neuresničenih sanj praktično ni, pa ne zato, ker sem tako uspešen, ampak zato ker o teh stvareh ne razmišljam.
 

Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?

 
Delaj to, kar te veseli in ne objokuj izgubljenih priložnosti.
 

Brez česa v svoji karieri ne bi mogli uspeti?

Talent in veselje do dela sta zelo pomembna, potrebno pa je imeti tudi srečo, da se pojavi priložnost ob pravem času. V privatnem življenju in karieri sem imel veliko sreče.

Kako uskladiti kariero in družino?

 
Zelo pomaga, da razumemo, da ni potrebno, da je vsaka stvar, ki jo v življenju naredimo, perfektna. Lahko je tudi samo dovolj dobra. V preteklosti sem poznal veliko ljudi, ki so bili uspešni v karieri in neuspešni doma. Za uspeh doma se je treba odreči določenim zadevam v službi. Mislim, da se to v zadnjih letih spreminja. Kar nekaj kolegov iz IBM-a, ki so izredno uspešni v multinacionalki, ima urejeno domače življenje.