Stroški za veterinarske storitve so se v Sloveniji posedmerili

»Mladi, ki se vpisujejo na veterino, na poklic pogosto gledajo skozi rožnata očala, pred seboj vidijo le kužke in mucke, redkeje pa negativne plati poklica: da živali, ki si jih zdravil deset let ali več, poginejo ali jih je treba uspavati, da se pri zdravljenju lahko pojavijo finančne omejitve, morda ni dostopna ustrezna oprema, da lastniki v stiski kričijo na veterinarja, da so psihični pritiski in pretresi včasih res veliki,« pravi Darja Pavlin, specialistka na Oddelku za interno medicino na Kliniki za male živali, kjer zdravijo pse in mačke ter deluje v okviru Veterinarske fakultete v Ljubljani.
Nekaj popolnoma drugega je božati pasjega ali mačjega mladička kot pa na farmi tonskemu biku odvzemati kri ali pa delati na klavni liniji, poudarja Pavlinova, ki je sicer tudi namestnica predstojnice na Kliniki za male živali. Medicina malih živali je samo delček veterine, v kateri imamo opravka tudi z velikimi živalmi, varno hrano, farmacijo, raziskavami … Študenti se z malimi živalmi prvič srečajo šele v drugi polovici šestletnega študija, v petem letniku imajo prvi fizični stik s temi pacienti.
 

S posluhom za žival in njenega lastnika

»Tisti, ki imajo zelo radi živali, naj se raje ne odločijo za veterino,« je poudarila Pavlinova, a v isti sapi naštela številne pluse, ki jih prinaša ta poklic. »Najlepše je, ko se stranke vrnejo nasmejane, ko povedo, da je zdravljenje uspelo. V spominu pa ostanejo tudi dogodki, kot se je zgodil na primer prejšnji teden. Gospa nas je obiskala teden dni po evtanaziji muce. Napisala je vizitko, v kateri se je zahvalila, da smo poskrbeli, da je žival lepo zaspala, in tako tudi njej s tem človeškim odnosom olajšali težko situacijo. Včasih nam v oči stopijo solze, ko nam lastniki na tak način pokažejo, da nismo pomagali samo živali, kar je naše poslanstvo, ampak tudi njenemu lastniku. Lepo je, ko veš, da si človeku olajšal takšne trenutke,« je Pavlinova opisala neprecenljivo plat poklica, ki ga opravlja, in poudarila, da je odlika veterinarja tudi posluh za človeka.

Priznava, da je njihovo delo še dodatno stresno zaradi lastnikov, ki so čedalje zahtevnejši, vse bolj izobraženi. Ne čudi se podatkom, da so se stroški, ki jih povprečno gospodinjstvo v Sloveniji porabi za hišne ljubljenčke, v petnajstih letih več kot podvojili, za veterinarske in druge storitve pa posedmerili. Pri primerjavi stroškov na člana gospodinjstva je razlika še večja: za male živali in izdelke zanje je leta 2000 član gospodinjstva v povprečju odštel 16,30 evra in za veterinarske ter druge storitve 1,70 evra, leta 2015 pa 116,50 oziroma 14,50 evra.
»Lastniki so pripravljeni čedalje več denarja nameniti za hišne ljubljenčke, tudi od nas pričakujejo in zahtevajo vedno več. V ordinacijo pridejo opremljeni s podatki in informacijami z dr. Googla, tako da je raven komunikacije med veterinarjem in lastnikom na precej višji ravni, marsikdo ima že tudi oblikovana pričakovanja, kako bomo pomagali njihovi domači živali,« opažajo na kliniki. Sogovornica priznava, da je komunikacija s takšnimi lastniki včasih zelo naporna, saj kdo od veterinarja pričakuje, da mora opraviti pregled, ker ga bo pač plačal. »Takšnim lastnikom lahko pariraš samo s strokovnostjo.



Povemo jim, kakšen pristop k pacientu bi bil primeren v skladu z veterinarsko doktrino. Če vztrajajo pri nepotrebnih postopkih, ki so lahko celo nevarni za žival, in ne sprejmejo argumentov, se morajo naše poti raziti. Veterinar ne bo delal invazivnih preiskav, ki niso v interesu živali. K temu nas veže tudi Hipokratova prisega, ki jo damo pri podelitvi diplom,« poudarja Darja Pavlin.
V skladu s temi trendi se je v zadnjih letih spremenil tudi študijski program na fakulteti. Vzpostavili so nov predmet, in sicer komunikacijske veščine, v okviru katerega se bodoči veterinarji učijo komunikacije s težavnimi strankami, kako z lastniki komunicirati o evtanaziji in podobno. Še ena novost na urniku je predmet, pri katerem govorijo o dobrobiti živali v povezavi z delom v klavnicah, vzreji na farmah, o omejevanju poskusov na živalih itn.
 

Na trg dela s kompetencami prvega dne

Potrebe po veterinarjih v mali praksi rastejo. To potrjujejo tudi zasebne klinike, vsako leto se odpre kakšna nova – in obstane. »Če ne bi bilo dela, bi se zaprle,« je prepričana sogovornica in ocenjuje, da se v klinikah za male živali zaposli približno vsak deseti diplomant. Po končanem študiju, na katerega se zaradi velikega zanimanja lahko vpisujejo samo najboljši dijaki, na trg dela pridejo usposobljeni kadri.
»Pri nas se študenti učijo na pacientih, vključujemo jih v ambulantno delo in tako pridobijo tako imenovane kompetence prvega dne,« poudarja Pavlinova s klinike za male živali in pojasni, da na fakulteti izobrazijo veterinarje s širokim znanjem, saj menijo, da je naš trg premajhen za to, da bi se specializirali že med študijem. Ko končajo, so tako sposobni delati na vseh področjih, med kariero in z vseživljenjskim učenjem, ki je v veterini nujno, pa se usmerijo na področje, ki jih bolj zanima.