Ko delodajalčeva lastnina dobi noge ...

To je zgodba, o kateri smo v Delu poročali pred sedmimi leti. Kljub prepričanju večine delodajalcev, da njihovi zaposleni niso takšni, pa podatki kažejo, da je to vsakodnevna realnost v podjetjih. Zaposleni so do komolcev v medu, kar priznavajo tudi sami, vprašanje je le, ali jih pri tem odkrijejo. V različnih raziskavah v tujini od 75 do 95 odstotkov anketiranih priznava, da je iz podjetja že kaj odtujilo, da so v zasebne namene uporabljali službeno opremo, napačno navedli uro prihoda ali odhoda iz službe, odnesli adreme, informacije …
Med kraje seveda uvrščamo še odtujitev denarja, pravi detektivka Bernarda Škrabar, in tudi neučinkovitost zaposlenega na delovnem mestu, ko delavec med delovnim časom počne še kaj drugega kot tisto, za kar je plačan. Martin Šafar iz Odvetniške pisarne Šafar in partnerji pravi: »V laičnem smislu pomeni krajo – pri čemer se opredelitev kaznivega dejanja razlikuje glede na vrsto premoženja – vsakršno nezakonito razpolaganje s premoženjem delodajalca. Tako je nezakonito in inkriminirano tudi nedovoljeno razpolaganje s podatki in poslovnimi skrivnostmi delodajalca, nedovoljen vstop v njegov informacijski sistem ali če delavec zamolči spremembo kraja bivanja, iz katerega se vozi na delo in podobno.«
 

Ne verjamejo ...

Škrabarjeva poudarja, da najpogosteje mine več kot dve leti, preden delodajalec opazi tatvino. »Velikokrat se dogaja, da naše stranke, ko ugotovijo, da jim manjka neko blago, krivdo za to pripišejo strankam, obiskovalcem. Prepričane so, da njihovi zaposleni ne morejo biti storilci. Vendar to ne drži, notranje tatvine so naš vsakdanjik in povzročajo vrtoglave izgube,« poudarja detektivka in dodaja, da se s preiskovanjem tega ukvarja vsak dan. Delodajalce prizemlji s podatkom iz tujih raziskav, ki kažejo, da je lahko kar 30 odstotkov stečajev podjetij posledica tatvin zaposlenih. Te se ne izraža samo v inventurnih primanjkljajih, ampak tudi v zviševanju cen izdelkov in odpuščanju zaposlenih zaradi zmanjšane finančne zmožnosti podjetja. Priložnost, dostopnost denarja in blaga ter pomanjkanje nadzora v podjetju pripomorejo, da zaposlene zasrbijo prsti, ugotavlja Škrabarjeva: »Poznajo prostore, varnostni sistem in vedo, kako ga obiti, da jih nihče ne bo opazil pri delu.«



Pri reševanju primerov je včasih mogoče nastaviti denarno past, delo opisuje detektivka, v katero se zaposleni lahko zelo hitro ujame. Kadar pa iščejo tiste, ki odtujujejo izdelke iz trgovin, proizvodnje, gostinskih obratov …, je delo odvisno od vrste okoliščin, tudi od tega, kako je mogoče zbrati dokazno gradivo. »Iz podjetij se krade vse mogoče: pisarniški material, delovna orodja, kovine, gorivo, hrana, proizvodi podjetja pa po principu: bolj ko je uporabno, vredno in lažje, kot jih je mogoče prodati, hitreje gre,« našteva Bernarda Škrabar in ocenjuje, da v podjetjih lahko naredijo še dodatno škodo, če sami preiskujejo tatvine.

Informacije iščejo pri zaposlenih, dokazov pa ne najdejo. »Nepošteni zaposleni ostanejo v podjetju, se za kratek čas potuhnejo in poiščejo nove načine odtujevanja,« je povedala in dodala, da zakonodaja detektivom omogoča zbiranje podatkov od oseb ali iz javno dostopnih virov, iz evidenc, z osebno zaznavo in uporabo tehničnih sredstev. »Zdaj se marsikdo izgovarja na regulativo, ko ne želi podati informacij in išče svoje pravice, namesto da bi se zavedal predvsem svojih obveznosti, je ostra.
 

Bonboni, na tone ulitkov in vse, kar je vmes

Odvetnik Martin Šafar na podlagi izkušenj in objavljene sodne prakse ocenjuje, da je kaznivih dejanj zoper premoženje delodajalca, ki jih storijo zaposleni, ves čas približno enako. Predmet kaznivih dejanj so lahko bonboni v vrednosti nekaj deset centov, več ton ulitkov ali več milijonov evrov odtujenega denarja, našteva.



Tovrstna dejanja so lahko podlaga, da podjetje zaposlenemu vloži odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oziroma izredno odpoved, a kot poudarja Šafar, morajo delovnopravni postopki steči in se tudi končati relativno hitro. Prekluzivni roki (po poteku katerega pravica za podajo zakonite odpovedi preneha), ki jih za ti dve vrsti odpovedi predvideva zakon o delovnih razmerjih, so namreč zelo kratki. »Ni malo primerov, ko osebe, ki so pravnomočno obsojene za relativno huda kazniva dejanja, ki jih izvršijo v zvezi z delom, ostanejo v delovnem razmerju,« je pojasnil odvetnik in dodal, da je v večini primerov nezakonito razpolaganje s premoženjem delodajalca poleg kršitve obveznosti iz delovnega razmerja tudi kaznivo dejanje, za katerega je predpisana zaporna kazen, ki jo sodišča v določenih primerih tudi izrečejo.

Kako dokazovati kazniva dejanja zoper premoženje delodajalca? Šafar pravi, da delodajalci lahko (zakonito) uporabljajo različne metode, na primer videonadzora, vključitve detektiva, označevanja blaga, dokazovanja s pričami in podobno. »Dokazno breme je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca. Videonadzor mora biti uveden zakonito, torej da se ga ne izvaja le zaradi odkrivanja kršitev, ampak kadar je to nujno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, če tega namena ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi,« poudarja.
 

Naznaniti sodelavca ali ne?

»Z ekipo delamo na terenu. Delodajalec nam je zaupal službeni avtomobil, imamo pooblastilo, da na račun podjetja lahko kupujemo material, ki ga potrebujemo pri delu,« je zgodbo začel opisovati zaposleni v Sloveniji, ki se je znašel v veliki stiski. Pri novem delodajalcu je zelo kratek čas, še v poskusni dobi, a je že ugotovil, da eden od sodelavcev krade iz službenega avtomobila.

»Na polico v kombiju odložim stvari, za katere vem, da jih bomo potrebovali naslednji dan. Ko pridemo na teren, pa ne moremo delati, ker nimamo materiala in spet je treba po nakupih. Z njim sem že v zelo slabih odnosih, ker nočem podpisovati računov in me skrbi, da mi zaradi njega ne bodo podaljšali pogodbe o zaposlitvi. Ko sem nadrejenemu sicer zelo dvoumno namignil, kaj se dogaja, me ni razumel ali pa me je preslišal. S prstom si na sodelavca ne upam pokazati, ker si ne predstavljam, kako bi potem še lahko skupaj delala,« je potarnal zaposleni, ki ga vedenje sodelavca jezi tudi zato, ker na terenu izgubljajo čas, saj morajo vedno znova nabavljati stvari, predvsem pa, ker ne ve, ali zaradi tega, ker molči, lahko sam nosi posledice sodelavčevega ravnanja.

Na vprašanje, ali je zaposleni v primeru, ko vidi, da sodelavec odtujuje stvari v službi, o tem dolžan obvestiti nadrejenega, in če tega ne stori, ali mu lahko naprtijo soodgovornost, Martin Šafar odgovarja: »V zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) je določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o vsaki grozeči nevarnosti za nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu, pri čemer bi bilo lahko v kolektivni pogodbi, internih aktih podjetja oziroma v pogodbi o zaposlitvi določeno, da se ta obveznost nanaša tudi na nezakonito razpolaganje s premoženjem delodajalca. Šele na tej podlagi in če bi imela opustitev vse zakonske znake kaznivega dejanja opustitve ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje oziroma opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca, bi po našem mnenju lahko morebitna odpoved sodelavcu zaradi molčanja štela za zakonito, pri čemer pa sodne prakse na to temo ni.«