Žiga Vavpotič: Zveze in poznanstva ne smejo biti težava

Pija Kapitanovič

Ne govorim o klasični mafijski državi, kjer tri družine obvladujejo vse sfere. Mogoče bi bilo za Slovenijo to celo boljše, ker bi vsaj vedeli, kdo to so.

Leta 2000 je postal najmlajši član mednarodne organizacije Mensa v Sloveniji, leta 2004 najmlajši član svetovalnega odbora Microsoft Office Information Worker Board of the Future. V sklopu Global Youth Voice je pisal kolumne za Kansas City Star Newspaper. Leta 2014 je bil imenovan za enega izmed sto pionirjev novega evropskega gospodarstva, The Purpose Economy. Istega leta so se člani trilateralne komisije odločili, da z novim programom, poimenovanim po ustanovitelju Davidu Rockefellerju, organizacijo približajo mladim. Žiga Vavpotič je bil za štiri leta izbran kot eden prvih petih evropskih članov.

Komisija je bila ustanovljena leta 1973, da bi združili izkušene voditelje v zasebnem sektorju, z namenom, da bi razpravljali o vprašanjih svetovnega pomena v času, ko sodelovanje med Evropo, Severno Ameriko in Azijo ni bilo tako razvito kot danes. Trilateralo je lani prvič v zgodovini s Franjem Bobincem in Markom Borisom Andrijaničem pripeljal v Slovenijo. Žiga Vavpotič, nekdanji predsednik upravnega odbora družbe Outfit7 (Talking Tom and friends), enega najhitreje rastočih mednarodnih podjetij na področju družinske zabave, zdaj pa njen neizvršni direktor, je tudi pobudnik in soustanovitelj projekta Simbioz@, ki je prejel nagrado evropskega parlamenta državljan Evrope, nacionalno nagrado za mladinski projekt in nominacijo za nagrado UN population award. Poleg tega je med številnimi drugimi projekti soustanovil Zavod Ypsilon, mladinsko platformo Unesco, ABC-pospeševalnik in trgovino za mlade umetnike Siti Art Store.

Vse to, predvsem pa nenehno vlaganje v svoje izobraževanje z udeležbo na številnih konferencah, delavnicah in preučevanjem literature, je pripomoglo, da je postal prepoznan kot holistični povezovalec zasebnega in javnega sektorja, strokovnjak na področju spodbujanja talentov, medkulturnega sodelovanja in snovanja projektov s ciljem ustvarjanja dodane vrednosti.


Za vas bi lahko rekli, da ste otrok sveta. Obiskali ste že 80 držav, kje vse ste bili?


Svet postaja moj dom. Imel sem srečo, saj je bila že osnovna šola Ledina del Unescove šole, zato sem Japonsko prvič obiskal pri 13 letih. Ko sem se ukvarjal z mladimi v različnih projektih, sem se udeležil številnih konferenc po vsem svetu, od Škotske, Maroka, Zimbabveja do Havajev. Zasebno sem obiskal vse od Aljaske v Severni Ameriki, karibskih držav do Ekvadorja v Južni Ameriki, prepotoval Evropo in tudi severni del Afrike. Z Unicefom sem bil v Burkini Faso, poslovno pogo­sto v Aziji, zgolj zaradi Outfit7 sem recimo lani 90-krat sedel na letalo.


Zanima me, ne, kaj nas, Slovence, loči od teh držav, ampak kaj je tisto, kar imamo z njimi skupnega?


S svetom delimo ljudi in naravo. To je največji kapital, ki ga države imajo. S podnebnimi spremembami se bomo morali zavedati, da narave očitno ne znamo spoštovati, in če bo kdo ta svet uničil, ga bomo ljudje. Ljudje so tudi zato največji kapital narodov. Vprašanje je, kako ga razumemo, gledamo, negujemo, spoštujemo. Države to delajo na različne načine. Slovenija ima besedo ljubezen v imenu in težko jo je ne imeti rad. Imamo ogromno pozitivnih stvari in predvsem smo izjemni kot ljudje.
Ne govorim o klasični mafijski državi, kjer tri družine obvladujejo vse sfere. Mogoče bi bilo za Slovenijo to celo boljše, ker bi vsaj vedeli, kdo to so.
V športu, znanosti in gospodarstvu posegamo po zvezdah. Žal nam spodrsne, ko bi se morali povezati v celoto, ko bi se morali zavedati, da le skupaj lahko postajamo boljši in le tako lahko tekmujemo globalno.


Kitajsko zelo dobro poznate, zahod ji večkrat očita, da ne zna spoštovati narave. So kritike upravičene?


Oboji drug o drugem govorimo iz različnih zornih kotov. Glede na svet, ki sem ga videl, moram reči, da se kitajsko in evropsko razmišljanje zelo razlikujeta. Če se zavedamo, da le čevlje lahko sodi kopitar, je težko objektivno presojati tako ene kot druge. Težko sodim, kaj je na Kitajskem prav in kaj narobe, zagotovo drugače delujejo na marsikaterem področju. Običajno, ko stvari začneš opazovati od blizu, vidiš, da so zelo kompleksne. Ljudje pa težimo k poenostavljanju.

Kitajska je v fazi rasti, razvoja družbe od ene skodelice riža na dan v tridesetih letih prišla do položaja velesile. Pri tem je zagotovo naredila nekaj napak, izkoriščala ljudi in naravne vire, a ne moremo zanikati, da je kot družba močno zrasla in dosegla neverjeten uspeh. Kaj je uspeh, je seveda drugo vprašanje. Si želim, da bi njihov način dela in življenja prišel k nam? Ne. Kakovost življenja v Evropi lahko globoko cenimo. Nam pa je zaradi nje včasih preveč udobno.

Kitajska je morala biti drugačna, če je želela rasti, in iz evropskega zornega kota lahko trdimo, da je izkoriščala. Ampak tudi mi si lahko postavimo ogledalo in ga odnesemo v čas kolonializma, da bomo videli, zakaj smo danes, kjer smo. Zgodovina se ponavlja in obrača. Soditi stvari je po eni strani preveč zahtevno, po drugi pa preveč preprosto.


Iz prve roke ste spoznali kitajski način vodenja, delovanja in razmišljanja. Teorija pravi, da je v nasprotju z našim načinom nepersonaliziranega vodenja, kjer je človeško delo le ena izmed komponent produkcijskega postopka, input proizvodnje, veliko bolj osredotočen na osebnost človeka in njegov razvoj. Toda to je zelo drugače, kot si zahodnjaki predstavljamo razmere na Kitajskem, saj je prva asociacija v povezavi z delom smrt zaradi preutrujeno­sti. Kakšna je bila vaša izkušnja?


Ne moremo mimo dejstva, kako pomembni so bili ljudje, vrednote in ekipa ustanoviteljem Outfit7. Moja najpomembnejša vloga po prodaji je bila zagotoviti stabilnost in biti neke vrste tampon med zahodom in vzhodom. Razlike so na vsakem koraku, Kitajci ne načrtujejo urnikov, na stvari gledajo holistično, zan­je je vse mogoče, lotevajo se veliko stvari hkrati, mi bi rekli, da niso fokusirani. V tej tekmi kopirati in prehiteti zahod pa prepogosto od zaposlenih pričakujejo, da delajo po dvanajst ur, sobote, tudi nedelje, če si priden. Recimo na Kitajskem imajo v pisarni vzglavnike, da se po kosilu malo spočijejo. Si predstavljate, da bi se pri nas ljudje po obroku malo ulegli? Pa se vsi zavedamo, da bi bilo zdravo. No, gotovo pa ni zdravo delati 14 ur na dan, sedem dni v tednu. Hvaležen sem za to izkušnjo, ker vem, da se v drugačnosti vsi lahko učimo. Svet, ki gre v smer prepirov, vojn, carinskih, mentalnih, gre v drugo smer, kamor bi lahko šel. Lahko bi prinesel veliko novih spoznanj, drug od drugega bi se veliko lahko naučili in postali vsi dobri v tem, za kar smo ustvarjeni, a žal nisem optimističen, da gre svet v to smer.

image
Foto: Voranc Vogel/Delo


Trgovinske in carinske vojne, populistični diskurzi in drugo pričajo, da ne bomo razvijali sveta, kjer bi vsaka celina lahko polno uresničila svoj potencial. Države se vedno bolj zapirajo, ne razmišljajo, kaj bi bilo dobro za posamezen del sveta, ampak gledajo le nase.


Absolutno. Včasih se čudim omejenosti ljudi, ki upravljajo svet in države. Zelo malo je razmišljanja zunaj okvirov. Na mesta predsed­nikov držav ne prihajajo najboljši ljudje. Marsikje. Želel bi si, da bi bilo več odgovornosti in povezovanja. To je precej naivno, se zavedam, ampak močno se čuti konec obdobja, ko so meje padale, zdaj jih postavljamo nazaj, dobesedno in tudi v razmišljanju. To me čudi, saj sem vedno upal, da bomo razumeli, da si svet delimo, da medsebojno z dejanji vplivamo ne le na državo, ampak na celoten ekosistem. Samo poglejte podnebne spremembe.


Danah Zohar, avtorica koncepta duhovne inteligence, prihaja k vam na obisk, ste mi omenili zadnjič, ko sva se srečala. Kako pomembna je danes duhovna inteligenca?


Vsa religija je to izkoriščala v svojih sistemih in duhovno inteligenco spravila v neke poslovne modele. So pa to temeljna vprašanja, o katerih se vsi premalo sprašujemo, kdo smo, od kod smo, zakaj smo tu, kaj je naše poslanstvo, kaj bomo pustili na tem svetu.
Kitajci pravijo, da ne smeš izgubiti obraza. To pomeni, da ker želiš ohraniti svoje spoštovanje, se ne boš prodal za tisoč evrov, ne boš naredil neumnosti, ki bi kogarkoli prizadela, in tako škodoval nekemu širšemu interesu.
Ko si človek postavlja taka vprašanja, bi ga to moralo siliti, da dela dobro. Da poskuša puš­čati pozitivno sled, da verjame, da bo zaradi njega svet malo boljši. Ko govorimo o duhovni inteligenci, je zavedanje sebe, razumevanje sebe in umeščanje sebe v neka okolja, od doma do države, celine in sveta, tisto, kar meni pomaga pri mojem delovanju.


Pred dnevi sem poslušala nastop Simona Sineka, ki je duhovito opisal milenijsko prežetost s puščanjem sledi in smislom, ki pa trči ob realnost na delovnem mestu, kjer kmalu opazijo, da ne puščajo nobene sledi. Sinek izpelje sklep, da puščanje sledi in smisel prideta s časom, z vztrajnostjo, da se je treba za to potruditi, česar pa milenijci ne razumejo.


Sineka sem spoznal v Dubaju. Njegova ideja, da s preprostim vprašanjem »zakaj« spodbuja, motivira in tudi provocira, je genialna. Premalokrat se vprašamo, zakaj. Mnoga vprašanja, ki jih postavljate, sprožajo to razmišljanje. Menim, da kot družba želimo preveč sistematizirati. Ti sistemi velikokrat pripomorejo, da je življenje lažje, da smo hitreje v območju udobja, po drugi strani pa uničujejo možnost kreativnosti in razmišljanja zunaj okvirov, kar nas edino lahko izstreli iz povprečja. Žal pa vidim, da v Sloveniji ne maramo tistih, ki štrlijo iz povprečja. Postajam velik kritik izobraževalnega sistema. Koliko spodbujamo ustvarjalnost, razmišljanje, kolikokrat pozivamo, bodite drugačni, učimo dialoga in oblikovanja argumentov. To se nadaljuje v podjetjih, in ko pridejo milenijci z željo, da bodo spremenili svet, padejo v sistem beleženja delovnega časa in izpolnjevanja rutinskih nalog. Ena ključnih nalog menedžmenta je tudi to, da postavi vizijo, jasno izraža poslanstvo in spodbuja ljudi, da se razvijajo. S kombinacijo razvoja ljudi in postavljanja vizije ter najboljših možnih ekip vodje vzpostavijo razmere, ki ustvarjajo dodano vrednost.

Sistemi velikokrat pripomorejo, da je življenje lažje, da smo hitreje v območju udobja, po drugi strani pa uničujejo možnost ustvarjalnosti in razmišljanja zunaj okvirov, kar nas edino lahko izstreli iz povprečja.


Na svojem facebook profilu ste, v zvezi s Petrolom, zapisali, da smo očitno mafijska država. Kaj sploh pomeni mafijsko vodenje?


Kadar se razjezim, se iskreno. Vseh okoliščin v zvezi s Petrolom ne poznam, to moram poudariti. Verjetno jih razen udeležencev nihče ne. Prispodoba mafijske države je prispodoba tega, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Ne govorim o klasični mafijski državi, kjer tri družine obvladujejo vse sfere. Mogoče bi bilo za Slovenijo to celo boljše, ker bi vsaj vedeli, kdo to so. Danes je omrežij toliko in imajo toliko interesov, da postaja problem. Moja teza je, da se ne ve, kaj se v resnici dogaja, ne verjamem, da je bil nadzorni svet avtonomen pri odločitvi, da se politika ni vmešavala, da ni uresničevala interesov nekaterih ljudi. Tukaj moramo začeti spoštovati korporativno upravljanje, OECD ima realne standarde upravljanja, a jih ne upoštevamo. Pri nas vsi vemo, kdo in na kakšen način se vmešava, a hkrati ne vemo, kdo vse se vmešava.

To Slovenije zagotovo ne bo postavilo med prebojnike. Zavedati se moramo, da moramo stopiti skupaj. Tekmujemo drug z drugim, različna omrežja tekmujejo med seboj in uničujejo potencial države. Posamezniki z lastnimi interesi uničujejo družbeni napredek, saj prepogosto ne pomislijo na skupno dobro. Ne zavedamo se, da danes država tekmuje z drugimi državami, in če uničimo sami sebe, svoje ljudi, če je naša miselnost nekje med belimi in rdečimi, na bojnih poljih preteklih vojn, če politiki tekmujejo zgolj sami s seboj, to ne dodaja in ustvarja nobene vredno­sti. Kitajci imajo zelo lep način reševanja takšnih težav. Kadar se ne strinjajo, se zaprejo v sobo, pogovorijo in zunaj vedno nastopijo zelo složno v dobro širše družbe, kot znak spoštovanja do države, ki nazaj dodaja vrednost k celoti.

Zdi se mi zelo logično, da če ima neka skupina, država skupen interes, ki ga vsi razumejo in so o njem dosegli konsenz, je nestrinjanja lahko zgladiti, saj hitro ugotoviš, kaj je najbolje za skupno dobro.


A če tega interesa ni …


Vrniva se k tezi, da je naloga, ne le menedžmenta, ampak tudi političnega voditeljstva, postavljanje vizij, motiviranje, razvijanje. To je nekaj, kar primanjkuje Sloveniji. Kdo smo, kaj si želimo, kakšne strategije imamo. Zunanja politika se obrača malo k Američanom, malo k Rusom, Kitajcev pa očitno ne maramo preveč. Ni omizja, kjer bi pristojni skupaj s strokovnjaki definirali izzive, se dogovorili o rešitvah in to izvedli. To ni prepro­sto, potrebuješ znanje, energijo in čas. Seveda je lažje obdelovati vrtičke in med seboj malo trgovati, a to nam ne bo prineslo globalnega rezultata. To poskušam razložiti politiki.

image
Foto: Voranc Vogel/Delo


Omrežja niso slovenska lastnost, poznajo jih vsi narodi, vse države, a povsod delujejo malo drugače. Kako delujejo na Kitajskem?


Kitajska temelji na omrežjih, izraz guanxi govori o tem, da večja ko je tvoja mreža, večji bo uspeh. Razlika je v obrazu. Kitajci pravijo, da ne smeš izgubiti obraza. To pomeni, da ker želiš ohraniti svoje spoštovanje, se ne boš prodal za tisoč evrov, ne boš naredil neumnosti, ki bi prizadela kogarkoli, in tako škodoval nekemu širšemu interesu. Po tem samospoštovanju, ki ga družba zahteva, se razlikujejo ene in druge. Velika razlika je velikost držav. V Sloveniji se hitro vsi poznamo, omrežja se prepletejo. Radi pa tudi gradimo teze s pomanjkljivimi dejstvi in ustvarjamo teorije zarot. Marsikdo se bo zaradi najinega intervjuja spraševal, kdo ga je naročil. Vprašal se bo, kako lahko tako mlad človek dobi prostor tu. Nihče več ne verjame nikomur. In to za družbo ni dobro. Vse je pomešano, ni več zaupanja, nihče več ne verjame, da ljudje lahko uspejo s svojim znanjem, trdim delom, sposobnostjo, globalnimi pogledi. To je tisto, kar plaši. Moji prijatelji vedo – le če bodo enako dobri, če bo njihova storitev enako stala, bo moje priporočilo imelo veljavo. Zveze in poznanstva ne smejo biti težava, ta nastane, če delujejo proti širšim interesom družbe.

Eden temeljnih problemov demokracije je kratkovidnost politikov, ki morajo biti izvoljeni.


Kakšen bi moral biti odziv psihično zdravega naroda na dogajanje?


Ljudje, tudi sam, se selimo drugam. Pa to nikogar ne skrbi pretirano. Miha Mazzini veliko govori o tem, da smo družba povprečja, večina ljudi meni, da bi bilo najbolj pošteno, da imamo vsi 1500 evrov dohodka na mesec. Smo poslušni, pridni in rahlo prestrašeni. Na neki način imamo sistem, ki spodbuja območje udobja. Množično bi morali voliti. Politika je odraz naroda, tega, kar si zaslužimo. Volitve niso samo pravica, ampak tudi dolžnost. Menim, da bi morale biti obvezne. Pa tudi če oddaš prazno glasovnico. S tem bi pokazali spoštovanje. Država ni vsakemu dana in samoumevna.


Torej verjamete v demokracijo?


S težko temo končujeva pogovor. Če rečem, da je očitno, da je demokracija mogoče preveč zahteven koncept za širše množice, bom hitro dobil oznako, da verjamem v totalitarne sisteme. Vendar si v življenju postavljam vprašanja in si dovolim razmišljanja, tudi na glas. Ne morem se izogniti temu, da se spet vrnem na Kitajsko in pogledam, kakšen razvoj je dosegla z nedemokratičnim vodenjem, z nekim, morda bi celo lahko kdo trdil, razsvetljenim pogledom na diktaturo. Ni vse na Kitajskem dobro, daleč od tega – stanje človekovih pravic in vloga posameznika sta po mojem mnenju zaskrbljujoča, a dejstvo je, da je eden temeljnih problemov demokracije kratkovidnost politikov, ki morajo biti izvoljeni. Kako naj minister za izobraževanje naredi resno reformo, ki bo pokazala učinke čez 15 let, ko pa mora biti znova izvoljen čez štiri? Morda je eden izmed predlogov zunaj okvirov ta, da bi koalicija in opozicija morali uskladiti nekaj ministrov in jim podeliti osem-, če ne dvanajstletni mandat, da lahko začrtamo in uresničimo dolgoročne cilje. Ko imamo vlade, ki ne zdržijo niti štiri leta, ko potrebujejo pol leta, da se postavijo, pol leta, da se uskladijo, eno leto nekaj delajo, nato pa se že pripravljajo na volitve, je dober rezultat nemogoč.


Bo lažje, če končava s hrano? Seveda ne bom popustila, da je ne bi začinila s tezo, da najboljše restavracije po vsem svetu, katerih gost ste kar pogosto, po svoje delujejo na zelo nedemokratičen način. Razmišljate o tem, ko jeste?


Ob dobri hrani se raje prepustim, da me vonji in okusi peljejo v deželo spominov, različnih kultur, pravljic. Kuharski chefi so zame diktatorski umetniki. Gre za zelo zahteven poklic, ki zahteva veliko. Krožnik pred vami mora biti brezhiben, ni prostora za napako. Zato glede izvedbe ni popuščanja, ni demokracije, štejejo rezultati. Demokracija obstaja prej – preden pridete v restavracijo. Takrat se šefi pogovarjajo, poslušajo in razmišljajo skupaj s svojo ekipo. Vidite, morda pa vseeno najboljše kuhinje po svetu nosijo pomembno sporočilo tudi za upravljanje držav. Obljubim, da bom to še bolj podrobno opazoval.

Več iz rubrike