Taljenje ruske tundre, kjer tečejo plinovodi, vodi v izumrtje

Žita pri taki vročini nikjer ne bodo uspevala, plin bo uhajal. Odpira se resno vprašanje naše prilagoditve ali izumrtja.
Fotografija: Leta 1816 so se soočali s grozljivim padcem temperatur. Pozeba je prinesla lakoto. FOTO: Stocksnap
Odpri galerijo
Leta 1816 so se soočali s grozljivim padcem temperatur. Pozeba je prinesla lakoto. FOTO: Stocksnap

V obdobju, ko živo srebro vsako leto pripleza do novih vročinskih rekordov, si je med skrivanjem pred pripeko skoraj nemogoče predstavljati leta brez pravega poletja.

image_alt
Koliko vročine prenese človeško telo?

A s prav takšnim so se spopadli nič hudega sluteči prebivalci severne poloble leta 1816. Padec povprečnih temperatur v letu pred natančno dvema stoletjema je v Evropo prinesel pozebo in dolga obdobja dežja, pomrznile so vrtnine in poljščine, poginjale živali, nastopila je lakota. V Ameriki je 6. junija zapadlo 30 centimetrov snega, mrzlo poletje pa naj bi po novih dognanjih celo sprožilo množično preseljevanje z vzhoda na takrat divji zahod ...

Do dogodkov leta 1816 je privedla na videz nepovezana naravna katastrofa z drugega konca Zemlje – Indonezije. Izbruh vulkana Tambora leto prej je bil stotisočkrat močnejši od eksplozije islandskega vulkana Eyjafjallajökull, ki je pred nekaj leti povzročil zastoj v evropskem letalskem prometu in pomenil oviro na poti osvajanja prestižnih lovorik nogometnega kluba FC Barcelone. Izbruh pepela v atmosfero je bil tako intenziven, da je bila njegova posledica vulkanska zima in spust povprečne temperature na Zemlji za več kot stopinjo. In čeprav si mnogi še vedno zatiskajo oči pred resnico, je znanstvenikom že dolgo jasno, da je vlogo Timbore danes prevzelo človeštvo, a s to razliko, da ima bruhanje škodljivih toplogrednih plinov prav nasproten in precej dolgoročnejši vpliv na globalne temperature in vremenske pojave.

image_alt
Kam na potovanje septembra?

»O tem, da se je globalna temperatura zraka pri tleh v zadnjem stoletju in pol zvišala, ni več dvoma. S tem se ne strinjajo kvečjemu manj obveščeni ali pa tisti, ki imajo kake posebne interese,« je prepričan meteorolog dr. Jože Rakovec, profesor na fakulteti za matematiko in fiziko.

Globalno segrevanje je vse prej kot nedolžen pojav in vsako leto zahteva več žrtev. Če je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) še leta 2005 ocenjevala, da za posledicami višjih temperatur vsako leto umre okoli 150.000 ljudi, se je ta številka v zadnji študiji iz lanskega leta zvišala na 400.000 – zaradi višjih temperatur je tako vsakih pet let s sveta izbrisanih za celo Slovenijo ljudi. Število smrti naj bi se v prihodnje le še povečevalo, na kar nas opozarjajo komaj plovni čolni, ki nosijo begunce z obal severne Afrike v Evropo. Suše namreč niti niso več dovolj natančen izraz za opisovanje pomanjkanja virov vode v določenih predelih Afrike in na drugih celinah, od koder ljudi preganja žeja.

Težave z vodo niso značilne le za tretji svet, temveč tudi za gospodarsko najrazvitejše države. Številni vodnjaki in zajemi vode na podeželju ameriške zvezne države Kalifornija so, denimo, že več kot leto dni povsem suhi. Prebivalci Kalifornije so bili v treh letih primorani zmanjšati porabo vode za 28 odstotkov, medtem ko med kmetovalci in multinacionalkami še vedno poteka srdit boj za vodne vire. Dodaten sindrom pomanjkanja vode so požari. Presušeni gozdovi so se lani jeseni vneli v Indoneziji – dober mesec trajajoč pekel na otoški državi je vsak dan v zrak izpustil 11,3 milijona ton ogljikovega dioksida, četrtino več kot celotna industrija EU. Letos spomladi je silovito zagorelo v kanadskih gozdovih, svoje domove je moralo zapustiti več deset tisoč ljudi, pepel iz Kanade pa je prineslo celo do Švice.

Požari in suše so samo del spektra ekstremnih pojavov, katerih pogostost se po oceni Združenih narodov in belgijskega inštituta za katastrofe (CRED) povečuje. Med letoma 2005 in 2015 je bilo v svetu kar 335 katastrof povezanih z vremenom, 14 odstotkov več kot desetletje pred tem in kar dvakrat več kot med letoma 1985 in 1994. Rakovec je kljub temu previden: »Bolj ko so pojavi redki, manj je podatkov o njih. Za zanesljivo mnenje o primerjavi s sedanjimi dogodki in, na primer, dogodki pred sto leti bi morali imeti primerljivo kakovostne podatke. V sto letih pa se je poleg podnebnih sprememb zgodilo še marsikaj, tudi informacijska globalizacija. Zaradi nje zdaj ves svet ve za ekstremne padavine ali hude suše, vročine, ne glede na to, kje se te pojavijo.« Medvladna skupina za podnebne spremembe (IPCC) po drugi strani ugotavlja, da se je povečalo število vročinskih valov, zmanjšalo število mrzlih dni in noči, v nasprotju s splošnim prepričanjem, pa se, denimo, ni povečalo število tropskih ujm in orkanov.

Ne glede na to, ali bo znanost našla trdno povezavo med globalnim segrevanjem in ekstremnimi vremenskimi pojavi, je jasno, da višje temperature pomenijo visoko ceno za gospodarstvo. Zgolj 2,7 stopinje višje povprečne temperature od obdobja pred industrializacijo bi po nekaterih ocenah lahko odnesle 23 odstotkov svetovnega BDP. Še bolj izpostavljeno utegne biti finančno premoženje. Simon Dietz, Alex Bowen, Charlie Dixon in Philip Gradwell so v letos objavljeni študiji ocenili, da bi 2,5 stopinje višje temperature do leta 2105 odnesle 2500 milijard dolarjev finančnega premoženja, po črnem scenariju (za katerega je en odstotek možnosti) pa celo 24.200 milijard dolarjev.

Neznank je še veliko, vreme namreč ni linearni sistem, kar pomeni, da nekajodstotno zvišanje temperatur ne bo pomenilo enak odstotek intenzivnejših vremenskih pojavov – dve stopinji višje povprečne temperature na Zemlji imajo torej lahko precej hujše posledice.

Sedanji izračuni sicer kažejo, da bi človeški sistemi dve stopinji višje temperature v primerjavi s časom pred industrializacijo še preživeli. Toda cilje, ki so se jim zavezali udeleženci lanske konference v Parizu o podnebju, je treba presojati skozi prizmo kompromisa med »možnim in želenim«. Razviti svet resda omejuje izpuste škodljivih plinov, gospodarstva v razvoju pa medtem ne želijo sploščiti krivulje svoje rasti.

image_alt
Dr. Matevž Rašković: Utrip sveta

Ceno za to pa bi plačali vsi. Pridelava žit, ki hranijo večji del sveta, bo ob nadaljnjem segrevanju mogoča, na primer, le še na zemljepisnih širinah daleč od ekvatorja. Pri štiri stopinje višjih temperaturah pa žita na Zemlji sploh ne bodo več uspevala, ocenjujejo v IPCC. Takrat bi se stopila tudi do zdaj večno zamrznjena tla v ruski tundri, po katerih tečejo plinovodi in v katerih so zamrznjene zaloge metana, ki bi, spuščen v ozračje, še dodatno pospešil globalno segrevanje. In takrat se bomo prilagodili ali izumrli, če seveda ne bomo sposobni omejiti segrevanja površja Zemlje in morij.

*** Članek je bil objavljen v tiskani izdaji Sveta kapitala leta 2016. Napisal ga je Jan Bratanič. Zaradi njegove aktualnosti ga objavljamo v času rekordno visokih temperatur pri nas in po svetu.

Več iz rubrike

Komentarji: