Sreča kot nova ekonomska paradigma?

Kaj je pravzaprav sreča in kako je povezana z denarjem, je vprašanje, ki buri duhove že od nekdaj. Pri višjih dohodkih povečanje plače ne igra vloge, pri slabše plačanih pa zagotovo jo, je splošno prepričanje. Toda kje je meja? Kdaj nam za denar postane vseeno?

»Ko govorimo o sreči, je prvi problem, kako jo opredeliti, saj ne obstaja mednarodno uveljavljen koncept sreče. Katere so njene determinante? Sreča je subjektiven koncept, zato bi se bilo smiselno vprašati, katere so determinante subjektivne blaginje. Katere so pravzaprav determinante sreče, ki so univerzalne? Kako izločiti druge in kako opredeliti tiste dejavnike, ki otežujejo primerjavo v času ali med državami, kulturne vidike? Ko posameznika vprašamo, ali je srečen, po možnosti še celo na lestvici od 1 do 5, te številke zato ni preprosto interpretirati,« pojasnjuje dr. Tjaša Redek z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.



Preprosto ni niti opredeliti preskrbljenosti in razvitosti družbe, o kateri politiki in gospodarstveniki govorijo kot o splošni blaginji.
Pogosto se jemlje kot indikator blaginje družbe BDP na prebivalca, čeprav že sama metodologija BDP opozarja, da ta mera nima ustreznih lastnosti za določanje blaginje. BDP ne pokaže sive in črne ekonomije, dohodkovne razdelitve med prebivalstvom, njegovega zdrav­stvenega stanja ter stopnje izo­braženosti, kriminala in naravnih katastrof, z onesnaženostjo vred.

»Ko na primer stojimo v promet­nem zamašku, porabimo mnogo več goriva kot sicer. BDP je zato ustrezno večji, toda od tem tudi bolj obremenimo naše okolje. Podobno bi se BDP povečal, če bi kdo z izlitjem neke snovi onesnažil Piranski zaliv in bi država nekemu podjetju plačala za čiščenje,« pravi dr. Aleksandar Kešeljević z Ekonomske fakultete v Ljubljani.

PRIPOROČAMO--> Knjige: Nas psihologija uspeha zares dela bolj uspešne?

Zaradi problemov BDP kot mere gospodarske aktivnosti so se pojavile številne alternative, med njimi Human development index, Genuine progress indicator, Genuine wealth, Genuine savings, Quality of life index, Ecological footprint, ekonomska analiza sreče (Happy planet index), World Happiness Report in številni drugi, ki poskušajo zajeti tudi napredek pri trajnost­nem razvoju.

Nesrečno srečni Slovenci

»Eden bolj uveljavljenih je indeks človekovega razvoja (Human development index, HDI), saj zajema razvitost države glede na BDP ali BNP ter Ginijev koeficient porazdelitve dohodka, izobraženost glede na pričakovana in povprečna leta šolanja ter zdravje glede na pričakovano življenjsko dobo. S tem meri širši družbeni vidik prelivanja ekonomskega uspeha v širšo družbeno blaginjo,« pojasnjuje Redekova.



Ginijev koeficient neenakosti je najbolj uveljavljen kazalec neenakosti porazdelitve dohodka. »Slovenija je na primer ena od držav z najmanjšo neenakostjo dohodka na svetu, kar pomeni navkljub ekstremom, o katerih mediji redno poročajo, da so razlike med Slovenci vseeno bistveno manjše kot drugje. Kljub temu glede tega nismo prav nič bolj zadovoljni, ker pač opazimo tiste, ki izstopajo, kar nam daje občutek, da imamo manj kot drugi,« pravi Redekova.

Z njo se strinja tudi dr. Kešeljević: »Po televiziji pogosto vidimo le zgodbe z dna in vrha družbene lestvice. Mnogi zaradi medijske konstrukcije realnosti povsem pričakovano dobijo občutek, da je družba izrazito nepravična in da nismo vsi v enakem položaju. Slovenija je glede na indeks človekovega razvoja na visokem 25. mestu v svetu, medtem ko smo pri World Happiness Reportu na 44. mestu. Od kod torej Slovencem, ki so po objektivnih merljivih kazalcih, kot so BDP po prebivalcu, pričakovana življenjska doba, vpis v šole, pismenost itd., ki jih meri indeks človekovega razvoja, tako visoko na lestvici, ta močni občutek ne­sreče?



Subjektivno nezadovoljstvo z življenjem v očeh premnogih Slovencev ni v skladu z objektivno gledano kakovostjo življenja povprečnega prebivalca pri nas. V Sloveniji bi morali biti srečni, da smo se rodili v tem lepem, varnem in razvitem delu sveta. To veliko bolje kot mi razumejo tisti, ki živijo v nenehnem pomanjkanju in strahu. Ljudje na čolnih v Sredozemlju tvegajo življenje, da bi prišli v Evropo.«

Kozarce vidimo napol prazne, čeprav lahko teče čeznje

Najprej povejmo, da se ljudem na splošno vse zdi veliko slabše, kot v resnici je. »Zanimiva je Ipsosova raziskava o percepcijah, ki kaže, kakšni pesimisti smo ljudje na splošno. Analizira, kako se ocene posameznikov npr. o številu umorov, zapornikov, imigrantov, pogostosti nosečnosti med najstnicami, avtizma, sladkorne bolezni in še o marsičem drugem razlikujejo od dejanskega stanja v državi. Raziskava pokaže, kako se javnost pogosto zelo hudo moti o tem, kakšno je stanje, je veliko bolj črnogleda, kot bi pričakovali,« pojasnjuje Redekova.



Ker za Slovence menda velja, da je »pomembno, da sosedu krava crkne«, po mnenju Redekove to veliko pove o dojemanju sreče. »Zagotovo je to, da vidimo kozarec pogosteje napol prazen kot napol poln, del razloga, da smo bili na lestvici sreče (leta 2012) med najbolj nesrečnimi na svetu. Res pa je, da je bilo takrat na zadnjih desetih mestih kar sedem evropskih držav. Hkrati pa je tak rezultat zagotovo povezan z dinamiko gospodarskega razvoja. Med najbolj optimističnimi so številne hitro rastoče srednje razvite države. Države, v katerih letna gos­podarska rast pogosto presega pet odstotkov. To so države, kjer se zdaj dogaja tisti razvojni preboj, ki se je v Evropi zgodil po vojni, v sedemdesetih in osemdesetih letih. Naši starši se spomnijo časa, ko je imela vsa vas en televizor, zdaj pa ni nenavadno, če sta pri hiši najmanj dva televizorja, dva avta, poln hladilnik, obilica dobrin v trgovini, medtem ko včasih ni bilo bencina, kave, praška.

Te generacije so doživele preboj in napredek, zdaj pa se je razvoj upočasnil. Rast z dohitevanjem je pač hitrejša od rasti bliže vrhu, ki je bolj odvisna od lastnega razvoja tehnologije. Kitajci na drugi strani vsako leto zgradijo številne tovarne, v letu 2016 se je tam menda odprlo 13 milijonov delovnih mest. Od leta 1978 do lani pa kar 375 milijonov. To zagotovo poganja optimizem glede prihodnosti in seveda s tem vpliva na dojemanje sreče. V Evropi pa se srečujemo z resnimi izzivi, med katerimi bo ravno rast BDP v povezavi s spremenjeno globalno strukturo in staranjem prebivalstva postala velik izziv. Počasna rast, politično dogajanje in kriza so povzročili apatijo, ki zdaj vztraja kljub dvigu rasti v zadnjih letih.

Kako je sreča povezana s plačo?

Čeprav je že več raziskav pokazalo, da med dohodkom in srečo menda ni povezave, to ne velja vedno. Kakor pojasnjuje Kešeljević, je treba ločiti med tem, ali živimo v revščini ali izobilju. »Če ste revni, vam en evro pomeni zelo veliko. Oziroma kakor radi rečemo ekonomisti, takrat je mejna koristnost dodatnega evra izredno visoka. Podobno je pri žeji, saj nas prvi kozarec vode najbolj odžeja.« Torej je za tiste, ki so revni, denar veliko pomembnejši kot za tiste, ki imajo osnovne potrebe že zadovoljene. To tudi pomeni, da prerazdelitev dodatnega evra prinese s transferji več sreče revnim, kot je odvzame z obdavčitvijo premožnejšim. Tudi zaradi tega so najbolj srečne države tiste z močno davčno progresijo in večjo dohodkovno enakostjo.



Redekova spomni na raziskavo iz leta 2011, v kateri so s kolegi zaznali, da so ljudje z relativno visokimi dohodki manj srečni od povprečno bogatega, so pa manj srečni tudi tisti, ki zaslužijo najmanj. »Kje se zgodi pri posamezniku prelom, je težko reči. Če si predstavljamo nekoga, ki je, potem ko je bil brez dela, dobil službo in prejema povprečno slovensko plačo 1100 evrov, bo zagotovo zdaj bolj srečen. Ko bo plača naraščala, ker bo vlagal v svoj razvoj in napredoval, bo tudi sam bolj izpolnjen, zadovoljen, recimo srečen. Vendar če nekdo dela deset ur vsak dan, če nima dneva ali ure brez 'digitalnega onesnaženja', če je služba vedno prisotna, je še realno pričakovati, da bi bil zaradi 100 ali celo 1000 evrov več bolj srečen?«

V ekonomiji v tem primeru, kakor pravi sogovornica, uporabljajo enostaven model ponudbe dela posameznika, ko se ob višji plači pač odločimo za manj dela zaradi učinka dohodka – ker smo dovolj bogati, da si ta luksuz lahko privoščimo. Kje se to zgodi? »Vsak od nas je drugačen. Ali sreča linearno narašča z dohodkom? Zagotovo ne, kot rečeno, narašča, nato pa raste počasneje, dokler se ne zgodi obrat.«



Tako je recimo pri nas povprečna plača, ki znaša okoli 1100 evrov, glede na cene relativno nizka, meni dr. Redekova. Ampak tega problema drugačna porazdelitev dohodka (večje obdavčenje peščice, ki ima nadpovprečne dohodke) po njenem mnenju ne bo rešila. »Ta problem lahko naslovita samo gospodarska rast in višja dodana vrednost na zaposlenega. Če je dodana vrednost dobrih 20 tisoč na prebivalca na leto, so to sredstva, ki se namenijo za dobičke, investicije, razvoj, davke in tudi za plače. Kakšno bruto plačo pa lahko podjetje plača, če se ustvarjeni znesek na leto razdeli na toliko delov?« se sprašuje sogovornica.

Podjetja lahko zgolj ob višji dodani vrednosti namenijo več za razvoj in nove tehnološko zahtevnejše izdelke, kar nato pripomore, da lahko namenijo tudi več za plače. Če ne porabijo več za dobičke. »Če pogledamo delež plač in dobičkov v BDP, vidimo, da v mnogih razvitih zahodnih državah delež plač pada, medtem ko delež dobičkov narašča. Zaradi padca deleža plač v BDP mora finančni sistem, da bi ohranil enak obseg povpraševanja, zagotav­ljati vse bolj dostopne in ugodne kredite, kar povečuje tveganje celotnega sistema,« pojasnjuje Kešeljević.

Za Slovenijo podatki Sursa glede dohodkovne strukture BDP kažejo, da za sredstva za zaposlene namenjamo okoli 50 odstotkov BDP, za dobičke pa okoli 36 odstotkov BDP. »Deleži v razdelitvi dodane vredno­sti so pri nas relativno stabilni, poleg tega je nujno vlagati v razvoj, zato pa je treba povečevati skupno maso za delitev z inovacijami in razvojem, da se povečuje kolač, ki se deli,« doda Redekova. Glede sreče pa še, kakor pravi slovenski pregovor, vsak je svoje sreče kovač.