Knjige: Nas psihologija uspeha zares dela bolj uspešne?

Presenetilo me je, da je med najbolj poslušanimi avdio knjigami v svoji kategoriji knjiga How to Win Friends and Influence People (Kako si pridobiš prijatelje) avtorja Dala Carnegieja. Od leta 1936 do danes je bilo natisnjenih že tudi 16 milijonov fizičnih izvodov te knjige. Je ljudem res mar za razvoj njihove osebnosti, katerega ultimativni smisel je prenehanje prevlade nezavednega v posameznikovi osebnosti, ali pa jim je v interesu zgolj – kot pravi naslov omenjene knjige – pridobiti čim več prijateljev in pomembnih oseb? Gre eno lahko z roko v roki z drugim? O čem nam osebnostni priročniki pravzaprav govorijo in zakaj jih beremo?

Bralci s pomanjkljivimi socialnimi veščinami

Dr. med. Zoran Milivojević, psihoterapevt, nam ob omembi zgoraj navedene knjige hiti pojasnjevati, da je omenjena Carnegiejeva knjiga klasika na svojem področju, avtor pa pionir osebnega razvoja. »S svojo več desetletno prisotnostjo med ljudmi, na začetku predvsem priseljenci iz različnih kultur, je na svoj način oblikovala zavest sodobne Severne Amerike. Vsi prišleki, ki niso vedeli, kako si zgraditi mrežo poznanstev, so še posebej radi brali to knjigo. Prispevala je k razvoju njihovega načina vedenja.« Po besedah našega sogovornika je koristna tudi danes. »Predvsem za tiste, ki še nimajo dobro razvitih socialnih veščin, pa za tiste osamljene oziroma pravzaprav vse, ki potrebujejo nove človeške stike,« pravi Milivojević.
Navezovanje stikov, mreženje, samopromocija ... so lastnosti, ki jih najdemo na seznamu kompetenc 21. stoletja.

Poleg strokovnega znanja so to zagotovo najpomembnejši dejavniki za uspešno kariero. »Veliko ljudi psihologijo uspeha bere zato, ker želijo biti še boljši, kot so,« pravi sogovornik. »Med njimi so pogosti podjetniki, katerih posel je povezan z njimi osebno, zato je dober javni nastop zanje ključen. Pa tisti, ki si želijo iz srednjega napredovati v zgornji menedžment ali pa izboljšati svoje pogajalske taktike. S tovrstno literaturo pridobijo pri veščinah dela z ljudmi, organizacije časa, samomotivacije, čustvene inteligence in drugih,« razloži psihoterapevt in doda, da je teh manj od tiste skupine, ki bere zaradi pomanjkljivega razvoja socialnih veščin.

Uspeh stvar naključja ali trdega dela?

Razlogi, zakaj ljudje berejo knjige za samopomoč, in koristi, kakršne imajo v resnici od njih, so po mnenju Milivojevića zelo različni. Ena kategorija, kot smo že dejali, ima težave s socialnimi stiki, druga želi biti boljša v tem, kar počne. »Slednji so prepričani, da uspešnost ni stvar naključja, ampak sistematičnega dela. Iščejo knjige s področja psihologije uspeha, ki jim dajejo recepte, kako bolje organizirati čas in biti učinkovitejši. Radi posegajo tudi po biografijah uspešnih ljudi.«

Z njihovo pomočjo želijo spremeniti svoje navade ali razvade. Toda če knjige pri tem res pomagajo, ali ne bi potem morali biti glede na količino knjig, ki jih preberemo, že vsi tam, kjer si želimo biti? Kako velik je zares učinek knjige na želeno spremembo?» Ko ljudje preberejo motivacijsko knjigo, ima ta nanje zelo močan učinek in jih spodbudi, da spremenijo svoje vedenje. A učinek ne traja dolgo, morda dva do tri tedne. Potem spet posežejo po novi knjigi. Od vsake knjige morda ponotranjijo nekaj deset odstotkov snovi, kar dolgoročno vseeno ni slabo,« meni sogovornik.

Z afirmacijo do sreče

Priljubljenost pozitivne psihologije pa ima še eno opazno posledico, s čimer se strinja tudi Milivojević.» Daje velik zagon za fantazijo o sreči, ki ljudi poganja naprej, ko so nesrečni.« Tovrstne knjige kot sveti gral za doseganje sreče, zdravja in uspeha navajajo razne tehnike, med njimi pa je najbolj priljubljena uporaba pozitivnih misli. Najbolj znana predstavnica pozitivnih afirmacij med motivacijskimi avtorji je že pokojna Američanka Louise Hay. Njene knjige samopomoči se prodajajo v več deset milijonih izvodov, prevedene so v 25 jezikov, njeno premoženje pa je bilo ocenjeno na 50 milijonov dolarjev. Poleg Napoleona Hilla velja za najbolje prodajano avtorico v kategoriji samopomoči. Vendar če bi njene tehnike delovale, potem bi lahko logično sklepali, da bi glede na število ljudi, ki je njene knjige preštudiralo do obisti, splošno zadovoljstvo z življenjem v razvitem svetu moralo biti višje, kot je. A afirmacije, kot opozarjajo mnogi psihologi, žal v realnosti ne delujejo.

»Afirmacija je ena od tehnik, ki pravzaprav izhaja iz psihoterapije in ki pri ljudeh zbuja občutke vrednosti, samohvale,« razloži Milivojević. Težava, zaradi katere afirmacije pri večini ne delujejo, je v tem, da ljudje globoko v sebi nimajo zakoreninjene lastne vrednosti. V našem narodu naj bi bilo po mnenju psihoterapevta to še bolj izrazito. »Slovenci v zgodnjem otroštvu ne dobivajo pohval. Biti priden je nekaj samoumevnega, je standard, stopnja nič. Odzivi staršev in vzgojiteljev pa se sprožajo le ob delanju napak. Glede na velikost napake – majhna, srednja ali velika – je temu ustrezna tudi posledica. Enako pa bi moralo veljati tudi za pridnost. Če otrok pride po pohvalo, mu starš običajno reče, da lahko to naredi še bolje, ali pa reče, krasno, da si dobila petico, ampak pri športu pa bi se lahko bolje izkazala,« je kritičen sogovornik.

Ko pri psihoterapiji posameznika vprašajo, ali zna našteti sedem pozitivnih lastnosti o sebi, jih večina ne more oziroma se ustavijo nekje pri treh. »Ljudje na splošno nimajo pozitivnega mnenja o sebi. S terapijo jih moramo prepričati, da ga pridobijo. Prva faza je, da pozitivne lastnosti postanejo za človeka nekaj realnega. Afirmacije ne delujejo, ker ljudje nimajo urejene prve stopnje. V drugi fazi morajo ljudje potem tudi zares občutiti, da so takšni, «razloži Milivojević, ki na splošno meni, da so knjige koristne, a ne morejo nadomestiti strokovnega razvoja z usposobljenimi ljudmi, terapevti, psihologi in trenerji.

V današnjem času po besedah psihoterapevta vladajo negativna čustva. »Ljudje so odtujeni drug od drugega, strah jih je neuspeha, izgube službe, partnerja … Menijo, da so za vse krivi sami, zato je normalno, da iščejo orodja za boljše počutje,« kot razloge za porast priročnikov za boljše življenje našteva psihoterapevt.

Začelo se je z »baby boomerji«

Industrija samopomoči je bila leta 2016 po podatkih družbe Marketresearch.com vredna že 10 milijard dolarjev, vsako leto pa zraste za dobrih pet odstotkov. Začela se je razvijati z generacijo baby boomerjev, ki so se zanašali na mnenja ljudi, kot so Tony Robbins, Jim Rohn, Marianne Williamson, Wayne Dyer, Stephen Covey, Deepak Chopra, Oprah Winfrey, Zig Ziglar, Robert Kiyosaki, Louise Hay, Brian Tracy in drugi, navaja inštitut. Kljub temu, da je ta generacija še vedno največja ciljna skupina za industrijo samopomoči, pa se zmanjšuje, nove generacije pa postajajo bolj skeptične, še posebej milenijci. »Veliko avtorjev je samooklicanih strokovnjakov, mnogi med njimi so bankrotirali, se izdajali za nekaj, kar niso bili, celo pristali v zaporu ali drugače izneverili zaupanje. To je sedaj izziv za uspeh naslednjih generacij avtorjev za samopomoč,« navajajo pri analitični hiši.

Komu zaupamo v Sloveniji?

Po podatkih naše največje založbe Mladinske knjige prodaja priročnikov za samopomoč v Sloveniji zadnjih pet let raste. Vsako leto pri tej založbi izide približno dvanajst novih naslovov iz te kategorije, če pa bi na kategorijo gledali še širše, bi jih bilo še nekaj več. Kljub temu se, tako kot tudi v tujini, te knjige ne uvršajo na prva mesta najbolj prodajanih knjig, kjer je še vedno močno zasidrano leposlovje. »Motivacijska literatura je približno na četrtem mestu,« pojasnjuje Urška Kaloper, urednica priročnikov pri Mladinski knjigi. Tudi na globalnem trgu je tako. Motivacijski avtorji, Luise Hay in Napoleon Hill, ki sta uvrščena najvišje, sta še daleč za najbolj prodajanimi avtorji, kot sta recimo J. K. Rowling (500 milijonov izvodov knjig Harryja Potterja prodanih po svetu) ali Dan Brown (Da Vincijeva šifra), in tudi za Paulom Coelhom, ki bi ga širše gledano tudi lahko šteli med motivacijske avtorje.

V kategoriji poljudne psihologije bralci v Sloveniji najpogosteje posegajo po hrvaških avtorjih, pravijo pri Mladinski knjigi. Po besedah Urške Kaloper slovensko občinstvo, tako kot tudi svetovno, verjetno najpogosteje posega po anglosaški literaturi, ki jo kupuje predvsem po spletu. Razloge za priljubljenost avtorjev iz sosednje države po besedah sogovornice lahko iščemo predvsem v veliki promociji. »Avtorji že s samo knjigo nagovarjajo bralce, a to je le en vidik. K priljubljenosti veliko pripomorejo predavanja, delavnice in okrogle mize z avtorji. Zato so bližnji, hrvaški avtorji pri nas bolj priljubljeni. Drugi razlog pa je v tem, da so bolj spretni pri opisovanju lokalnih razmer. Pri ameriških priročnikih je tako, da teorija že drži, vendar so primeri in okoliščine našim bralcem tuji. Pri avtorjih iz sosednih držav se bralci lažje poistovetijo,« pojasnjuje Kaloperjeva.

Poslovne skrivnosti Slovencev ne zanimajo, ali pač?

Najbolj prisotne teme v poljudni psihologiji so pri nas tesnoba, strah, izgorelost, mobing, pravi sogovornica. Kdo so bralci teh knjig? »Raziskave o kupcih nimamo, v prodajalnah, pri prodaji in dogodkih, ki spremljajo prodajo, pa zaznavamo, da je to raznolika kategorija. Pretežno gre za ženske nad tridesetim letom, čeprav so na primer avtorico Ingrid Divković brali izrazito mlajši bralci. Zadnje čase na dogodkih zaznavamo tudi mlajšo moško populacijo, čeprav je to področje v preteklosti veljalo za izrazito žensko literaturo.

Kot pravijo v Mladinski knjigi, se poslovni priročniki ne uvrščajo med najbolj prodajane knjige, ampak poslovne teme v Mladinski knjigi pridejo zadnje na vrsto. Njihova prodaja v zadnjih letih celo pada, razloga za to pa sogovornica ne ve pojasniti. »Ali to niso knjige, ki bi bile primerne za naš trg, ali pa jih bralci kupujejo le v angleščini preko spleta. Knjiga ki je bila lansko leto na prvem mestu, je še najbližje poslovnemu občinstvu,« pove Kaloperjeva.