Steve Jobs bi se zgražal, če bi poznal TO dejstvo

Čeprav se je v začetku zdelo, da gre za bolj ali manj nedolžen problem milenijske generacije in generacije Z, vedno več raziskav in avtorjev ugotavlja, da je odvisnost od ekranov vedno bolj pereč problem, katerega začetek lahko postavimo tja v leto 2007. K prvemu iPhonu in legendarnemu Stevu Jobsu, ki pa se je – nepredstavljivo – rigorozno držal pravila, da se »z lastno robo ne gre zadevati«. In z njo se niso »zadevali« niti njegovi otroci. Le zakaj?

»Doma otrokom omejujem uporabo tehnologije,« je konec leta 2010, potem ko je na trgu predstavil prvi iPad, novinarju New York Timesa povedal Steve Jobs, ki je z legendarnim iPhonom tri leta poprej v vsak žep prinesel profesionalno kamero ter neomejen dostop do interneta – in posledično tudi do spletne banke, zemljevidov, videoiger in neštetih appov –, ter tako tlakoval pot popolnoma spremenjenemu načinu komuniciranja, hkrati s tem pa vplival tudi na marsikaj drugega, recimo na prodajo žvečilnih gumijev, ki je do leta 2017 upadla za 15 odstotkov.

V vrstah na blagajni dolgčasa pač ne preganjamo več s pehanjem za še zadnjim impulzivnim nakupom, pač pa namesto tega buljimo – ja, vsak v svoj ekran. Da gre za pravo zasvojenost, ki v naših možganih sproži zelo podobne procese tistim, ki se zgodijo pri odvisnikih od heroina, iger na srečo, alkohola in nikotina, svari vedno več raziskovalcev, omenjeno dejstvo pa postane še bolj zaskrbljujoče, če v obzir vzamemo številke.

Facebook ima več kot 2 bilijona uporabnikov, Instagram več kot enega, nanj je vsak dan naloženih več kot 95 milijonov fotografij, število prodanih iPhonov naj bi do konca leta 2020 preseglo 1,56 bilijona, raziskave, ki so bile leta 2018 opravljene med nordijskimi narodi, pa kažejo celo, da kar ena četrtina anketiranih že opaža posledice svoje zasvojenosti s pametnimi telefoni – zaradi njih jih 20 odstotkov ne zaspi takrat, ko bi si to želeli, procent več pa poroča o težavah z zbranostjo. Je to res skrb zbujajoče, in če ja, zakaj?

Ne tako zelo všečne številke

Nekaj podobnega se je najbrž spraševal tudi Adam Alter, strokovnjak za marketing in predavatelj na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku, ko se je lotil svojih Sužnjev zaslona, mednarodne uspešnice, – v originalu je knjiga izšla leta 2017, na slovenski trg pa smo jo dobili proti koncu lanskega leta –, v kateri se ne loteva le zasvojenosti s pametnimi telefoni, družbenimi omrežji in všečki, pač pa problem zastavi širše in v obzir med drugim vzame tudi videoigre in obsesivno spletno nakupovanje oziroma krajše rečeno kar tehnologijo na splošno. Od te naj bi namreč lahko postali zasvojeni – podobno kot postanemo zasvojeni od tablet, cigaret in alkohola.

Steve Jobs je že vedel, kaj počne, ko je svojim otrokom omejil dostop do tehnologije, podobno pa se je slabih strani začel zavedati tudi Greg Hochmuth, eden od inženirjev, ki so ustanovili Instagram. »Vedno je še en hashtag, ki ga je treba klikniti. Potem vsa reč zaživi po svoje in ljudje lahko postanejo odvisni.« Vse platforme so tako rekoč brez dna, med številnimi fotografijami (ali potencialnimi partnerji) lahko scrollamo v nedogled ter na Netflixu binge-watchamo do zgodnjih jutranjih ur. Mimogrede, raziskava, ki jo je slednji opravil med svojimi gledalci, je pokazala, da zadostuje že ogled 2 delov določene nanizanke (Živi mrtveci, Nepremagljivi dvojec, Sinovi anarhije, Škandal), da od nje postane odvisnih kar 70 odstotkov gledalcev.

Za zasvojenost s sodobnimi mediji pa je še pomembnejša raziskava, ki jo je leta 2015 opravil razvijalec aplikacij Kevin Holesh. Ker ga je zanimalo, koliko časa na dan preživi strmeč v ekran svojega pametnega telefona, je razvil aplikacijo Moment, s pomočjo katere je kasneje naredil raziskavo med 8000 uporabniki.

Ena četrtina izmed njih je telefon na dan uporabljala 3 ure, kar pomeni, da so zanj v povprečju porabili tretjino svojega budnega časa – to je več kot za katerokoli drugo dejavnost, razen spanja –, telefon pa so v povprečju v roke prijeli trikrat na uro. Pretirana uporaba, uradno imenovana nomofobija, lahko pomeni vedenjsko zasvojenost, njena posledica pa ni le zmanjšana pozornost, čeprav je že ta dovolj zaskrbljujoča; vsaj glede na to, da je Microsoft leta 2000 poročal, da je povprečen človek pozornost sposoben ohranjati dvanajst sekund, ta številka pa je do leta 2013 padla na osem. Zlate ribice naj bi jo bile zmožne ohranjati sekundo več.