Singapur – najbolj divji tiger

Klemen Košir

Od države tretjega sveta do ene najrazvitejših v svetu – v času le ene generacije. Kako je Singapurju uspel ta neverjeten preboj? Ga lahko posnemamo?


Še leta 1959 je singapurski BDP znašal zgolj bornih 435 dolarjev na prebivalca. Ne, od takrat v svojih tleh niso odkrili nafte ali velikih zalog rudnih bogastev. Prav obratno – Singapur je otoška mestna državica skoraj brez kakršnikoli rudnih bogastev. Ne le, da tam ni nafte ali zlata, za delovanje in napredek države so morali uvažati celo pitno vodo in pesek za potrebe novogradenj.


Vse po »naših« receptih?


Letos se je Singapur na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD s tretjega mesta zavihtel na prvo, kjer zdaj kraljuje. Tudi na mnogih drugih lestvicah razvitosti je Singapur pogosto tik pod vrhom, lani je bil med drugim razglašen za najpametnejše mesto na svetovnem kongresu Smart City Expo. Od kod torej tako izjemen napredek v tako kratkem času? Ob Singapurju so v istem obdobju opazen skok naredile še tri azijske države, to so Hongkong, Tajvan ter Južna Koreja, in si tako pridobile naziv Azijski tigri. Fenomen je tako izstopajoč, da so si ga ogledovali mnogi. Svetovna banka je leta 1993 izdala obsežno poročilo, v katerem so podrobno popisali postopke, po katerih so ta gospodarstva rasla. Zasluge za neverjeten vzpon teh ekonomij je poročilo pripisalo receptom, ki jih Zahod povezuje z vsemi razvijajočimi se gospodarstvi in jih najbolj reprezentativno povzema deset pravil washingtonskega konsenza.

Deset pravil washingtonskega konsenza
1. Fiskalna disciplina z izogibanjem primanjkljajem
2. Preusmeritev javne potrošnje z gospodarskih subvencij na programe javnega dobrega
3. Davčni sistem s široko davčno bazo in z zmernimi mejnimi davčnimi stopnjami
4. Pozitivne, a zmerne realne obrestne mere
5. Ustrezni menjalni tečaji
6. Prosta trgovina
7. Proste meje za vstopne tuje investicije
8. Privatizacija državnih podjetij
9. Deregulacija
10. Pravna varnost zasebne lastnine


A če se je zdelo sporočilo Svetovne banke zelo jasno, je kmalu vedno več analitikov in ekonomistov povzdignilo glas, češ da gre za zelo enostransko interpretacijo zgodovine, ki ne prikazuje realne slike. Ne le prosto gospodarsko tekmovanje, pač pa močna politična usmeritev gospodarstva je bila po mnenju mnogih ključna za hiter razvoj.
 

Obraz za čudežem


image
{C} Foto Reuters


Če v kateri od držav lahko najdemo eno samo osebo, ki stoji za velikim gospodarskim napredkom, je to v Singapurju. Lee Kuan Yew je človek, ki ga zlahka poimenujemo oče sodobnega Singapurja. Ko je leta 1959 zasedel premierski položaj, je imela država BDP v višini prej omenjenih skromnih 435 dolarjev na prebivalca. Ko se je leta 1990 umaknil s tega položaja, je BDP na prebivalca presegal 12.700 dolarjev, torej je znašal več kot 29-krat toliko kot ob nastopu njegovega prvega mandata, danes pa presega 58.000 dolarjev. (V vmesnem času je Singapur postal povsem samostojen, kajti po osvoboditvi izpod britanske nadoblasti se je najprej priključil Maleziji, vendar ta burna zveza ni trajala dolgo in je leta 1965 dokončno razpadla, Singapur pa se je podal na samostojno pot.)
 

Meritokracija, socialna mobilnost in lastništvo


Singapur kot nekdanje pomembno pristaniško središče kolonialnih Britancev ima zelo mešano prebivalstvo; večina je kitajskega porekla, sledijo potomci Malezijcev in Indijcev, zelo opazen je še danes vpliv Britancev. Lee Kuan Yew je bil tako pred težkim izzivom, kako povezati raznoliko družbo, da bo stremela k istim ciljem; posegel je po modelu, ki naj bi zadržal domačine in privabil posel tujcev; v sistem je vgradil kup mehanizmov, ki ljudi spodbujajo in jim olajšujejo pot do lastne nepremičnine. Kdor ima v Singapurju svoj dom, bo tam bolj verjetno tudi ostal. Tuji kapital je dobil veliko olajšav in ugodnosti, predvsem pa je Singapur stavil na predvidljivost poslovnega okolja – brez drastičnih sprememb vsako leto.

Že takoj na začetku so se odločili, da morajo z nečim izstopati in poslovnemu svetu ponuditi nekaj, česar ta še nima. In tako so sklenili staviti na bančništvo in ponudili bančni sistem, ki deluje štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden, zaradi česar so kmalu postali eden najvplivnejših finančnih centrov sveta.


Tuji kapital je dobil veliko olajšav in ugodnosti, predvsem pa je Singapur stavil na predvidljivost poslovnega okolja – brez drastičnih sprememb vsako leto.


Za domače prebivalce si je Lee Kuan Yew zamislil predvsem meritokracijo, torej vladanje najsposobnejših in napredovanje glede na spodobnosti vsakega posameznika. V Singapurju je zato vzpostavil močan šolski sistem, ki vsem omogoča dobro šolanje, najboljši pa se (zgolj na podlagi univerzalnih testov) prešolajo na elitno šolo za najbolj nadarjene. Lee Kuan Yew je sprva sicer verjel, da bodo otroci najbolj sposobnih tudi sami najbolj sposobni, zato je želel državne spodbude, ki bi najuspešnejše motivirale za osnovanje čim bolj številčnih družin, a je pozneje presodil, da to ni uspešen koncept.

Singapur je pod vodstvom svojega premierja postal izjemno učinkovit sistem z zelo svobodnim gospodarstvom z znanimi, vnaprej opredeljenimi pravili in predvidljivim davčnim sistemom, ki podjetjem ne odžira prevelikega dela zaslužka. Šolski sistem je izjemno dobro delujoč, kar kažejo številne mednarodne primerjave, Singapur pa kraljuje na vrhu lestvic konkurenčnosti in vabljivosti za podjetnike, saj je enostavnost poslovanja zagotovljena. Ob tem se država lahko pohvali tudi z izjemno nizko stopnjo kriminala.
 

Boj proti korupciji in visoke plače


Eno od osnovnih vodil Lee Kuan Yewa je bil oster boj proti korupciji, zato je reformiral sodstvo in predvsem poskrbel, da najboljši pravniki niso delali kot odvetniki, pač pa kot sodniki in tožilci; plače teh državnih uslužbencev so šle v nebo in nihče ni bil varen pred preiskavami ob sumu korupcije, niti premierjevi najtesnejši sodelavci ne. Nekoč je Lee Kuan Yew na vprašanje o tem, kako začeti boj proti korupciji, odgovoril: »Za začetek v zapor vrzite tri svoje dobre prijatelje. Vi boste že vedeli, česa so krivi, ljudstvo pa vam bo po tej potezi zaupalo.«

Še eno od stvari so v Singapurju uredili precej drugače kot drugod po svetu: plače politikov. Prva stvar, ki pade v oči, je njihova izjemna višina. Če se predsednik vlade in ministri v Sloveniji po svojih plačah ne morejo kosati z uspešnimi gospodarstveniki, pa je v Singapurju obratno; plače politikov so za mnoge poslovneže nedosegljive. Ministri in drugi visoki politiki lahko pričakujejo letno plačo, ki se bliža milijonu evrov, premierjeva pa ta znesek še presega (zdajšnji premier je z 2,2 milijona dolarjev najbolje plačan politik na svetu).


Lee Kuan Yew: »Za začetek v zapor vrzite tri svoje dobre prijatelje. Vi boste že vedeli, česa so krivi, ljudstvo pa vam bo po tej potezi zaupalo.«


A obstaja še drugi del podatka; plače politikov so vezane tudi na uspešno delo, pri čemer to uspešnost merijo s spremembo splošnih gospodarskih kazalnikov v državi. Mnenja o tem, da so take plače previsoke, se seveda pojavijo precej pogosto (vendar ne v singapurskih medijih), a podobno kot v sodnem sistemu mnogi tuji analitiki priznavajo, da jim je z visokimi plačami uspelo na odločevalska mesta privabiti najbolj sposobne ljudi, ki bi se v drugih državah raje odločili za delo v gospodarstvu kot v politiki.
 

Je takšna rast ponovljiva?


Marsikdo je že pogledoval proti Singapurju in se spraševal, ali je možno kopirati njihove prijeme za hitro rast. Del odgovora se skriva že v razlagi, ki jo je pred svojo smrtjo leta 2015 razkril oče Singapurja, ko je dejal, da je vedno gledal po svetu, kako kateri od sistemov deluje, a da moraš vsako stvar prilagoditi svoji državi, svoji kulturi in svojim danostim.

image
Foto Pexels


Kljub temu je odgovor na vprašanje kot na dlani – recepte je mogoče uspešno skopirati (in prilagoditi). Kajti vzpon Kitajske, ki ga spremljamo zadnja desetletja, je zrasel prav iz gospodarskih reform, katerih temelje je položil Deng Šjaoping s pomočjo mnogih zgledov iz Singapurja, predvsem na področju kombiniranja svobodnega gospodarstva in močne, avtokratske oblasti. Pri slednjem v Singapurju ni dvoma. Celo sam Lee Kuan Yew je že v začetku svoje vladavine javno izjavil: »Mi se odločimo, kaj je prav, ne glede na to, kaj menijo ljudje!«
 

Za kakšno ceno?


Eden od temeljev, na katerih je zgrajen Singapur, je izjemno oster kazenski sistem, ki še vedno izvaja tudi smrtne kazni. In teh ni malo. Za tako majhno državo (z vsega pet in pol milijona prebivalcev) je število smrtnih kazni na leto zares strašljivo – lani so usmrtili kar 13 kaznjencev. Drakonskih kazni se zavedajo tudi turisti, saj bi jih nespoštovanje pravil zares drago stalo – smrtno kazen namreč izrečejo že za posedovanje 30 gramov kokaina, 500 gramov kanabisa ali 200 gramov hašiša. Pri tem so spisali zakonodajo, ki obtožencem ne pušča veliko manevrskega prostora; če imate prepovedano snov v posesti, ste zanjo tudi odgovorni – ne pomaga vam trditev, da vam je bila snov podtaknjena, in dokazovanje, da je nekdo drug zapakiral vaš kovček.
Oče Singapurja je vedno verjel v močno spodbudo k akciji ter v avtokratsko vodenje. Zato boste v Singapurju zaman iskali velikodušen sistem socialne države, svobodo tiska in močno opozicijo. Po indeksu medijske svobode se Singapur na lestvici 180 držav nahaja na nezavidljivem 151. mestu. Ceno za hiter razvoj plačujejo tudi vsi, ki ostajajo zadaj. Singapur je tako ena od družb z največjo neenakostjo v razvitem svetu (podobno velja tudi za ZDA).
 

Kaj bo prinesla prihodnost?


image
{C} Foto Reuters


Vodenje Singapurja bi torej lahko primerjali z razsvetljenim absolutizmom. A pri slednjem je ključnega pomena, kako zelo razsvetljen je v resnici vodilni »absolutist«, pa čeprav gre za izvoljenega oblastnika. Lee Kuan Yew je v svoji vladavini pokazal precej modrosti (ter tudi strogosti in neusmiljenosti), a vprašanje je, kam bodo Singapur zanesla naslednja desetletja, ko se bodo za krmilom pojavili drugi ljudje. Lee Kuan Yew je namreč potem, ko ni bil več premier, ostal kot nekakšen višji minister in minister mentor, vlado pa zdaj že od leta 2004 vodi njegov sin Lee Hsien Loong.

Hiter gospodarski napredek, izjemno strog pravni red ter avtoritarno vodenje so v Singapurju neločljivo povezani. Enega ni brez drugega. Singapur je pokazal svetu pot za hiter ekonomski razvoj, a tudi ceno, ki jo je za vse to treba plačati.

Več iz rubrike