Se v Evropo vrača protekcionizem?

Ko je pred štirimi leti kitajski predsednik Xi Jinping najavil novo industrijsko politiko pod imenom »Made in China 2025«, je na Zahodu naletel na mnoge negativne odzive. Vrstile so se obtožbe iz ZDA in Evrope, da koncept vsebuje vrsto idej, ki kršijo pravila Svetovne trgovinske organizacije, da gre ne le za nadaljevanje, pač pa še povečevanje političnega usmerjanja gospodarstva ter nadaljnji odmik od washingtonskega konsenza. A letos je Nemčija objavila svojo novo nacionalno gospodarsko strategijo, ki je v marsičem podobna kitajskim dokumentom …Ena izmed nezaceljenih ran, ki je botrovala nastanku nemškega dokumenta »Industrijska strategija 2030«, je tudi sovražen kitajski prevzem nemškega proizvajalca industrijskih robotov Kuka izpred dveh let. Nemški zvezni minister za gospodarstvo Peter Altmaier meni, da se to ne bi smelo zgoditi, in tega še ni prebolel. Zato je tudi predstavil predlog za preprečitev prihodnje prodaje »ključnih tehnologij«.

Nemški sklad za obrambo pred tujci

Altmaier predlaga ustanovitev sklada zasebnega kapitala, ki bi vladi v posebnih primerih omogočil, da sama investira v podjetja in s tem prepreči tuje prevzeme. Brez zadržkov je nemški gospodarski minister naštel tudi sektorje, ki jih mora Nemčija braniti pred tujo konkurenco: jeklarska industrija in industrija aluminija, kemična industrija, optična omrežja, projektiranje strojev in tovarn, avtomobilska industrija, medicinska oprema, zelene tehnologije, obramba, vesoljske tehnologije in 3D tiskanje.
Ob tem minister želi financirati konzorcij podjetij, ki bi razvijala baterije za električna vozila. Proizvodnja baterijskih celic je še posebej pomembna za nemško industrijo, ker predstavlja velik del dodane vrednosti pri proizvodnji električnih vozil. Kot navaja nemški časnik Tagesspiegel, želi Altmaier spodbujati industrijsko proizvodnjo baterij v Lusatiji z več kot milijardo evrov.

Država vodi gospodarstvo?

A ne le sklad, tudi druge ideje strategije burijo duhove po Evropi in vsem svetu, saj so korak od prej poveličevanega prostega trga proti državnemu vodenju gospodarstva.
V zahodnem svetu je veljalo, da smo z merkantilizmom, ki zagovarja predvsem krepitev nacionalnih gospodarskih in vojaških zmogljivosti ter poudarja samooskrbne sposobnosti in obrambo pred gospodarstvi drugih držav, opravili že vse, odkar je Adam Smith objavil Bogastvo narodov in svetu predstavil nevidno roko trga. Že skoraj tri desetletja Zahod vsemu svetu predpisuje pravila washingtonskega konsenza kot edini način za gospodarski napredek; običajno so bila tudi predpogoj za pridobitev posojil Mednarodnega denarnega sklada ali Svetovne banke. Kršenje teh pravil in snovanje drugačne gospodarske strategije je veljalo za zastarelo, kontraproduktivno in vsesplošno škodljivo. To je veljalo vse dotlej, dokler ni Kitajska postala gospodarsko že tako močna velesila, da so se ZDA in Evropa začele počutiti ogroženo. Tudi prej omenjeni nemški sklad za obrambo pred tujci bi skoraj lahko nosil bolj natančno poimenovanje: obramba pred Kitajci.

Deset božjih zapovedi

Poprej zveličavna pravila washingtonskega konsenza, ki so veljala za skoraj deset gospodarskih božjih zapovedi, so v hipu postala le smernice, ki jih je treba selektivno prilagajati trenutnemu stanju. Prvi so se tega na vrat na nos lotili v ZDA pod Trumpovim vodstvom in najprej pod vprašaj postavili prosto trgovino, začeli uvajati carine in kvote ter okrepili z vrha vodeno pomoč svojim gospodarskim družbam v boju s tujimi tekmeci.
Prav Nemčija in Kitajska se še danes držita nekaterih merkantilističnih pravil, predvsem visokega trgovinskega presežka ter močnega truda za oblikovanje nacionalnih šampionov. Nemčija zadnja leta niza rekordne trgovinske presežke in je po tem merilu že dolgo vodilna država v svetu, zaradi česar je pogosto tudi tarča mednarodnih kritik – Donald Trump je to nemško politiko s svojim bogatim besednim zakladom opisal kot: »Slabo. Zelo slabo.«

Ali teorija ne drži več?

Če do zdaj tako opevana teorija očitno ni več prvo vodilo, ali to pomeni, da ta sploh nikdar ni držala? Ni čisto tako; pravila washingtonskega konsenza ne delujejo zgolj v teoriji, pač pa tudi v praksi. Z njihovo pomočjo je skupna neto korist vseh udeležencev večja kot pri drugih do zdaj preizkušenih sistemih. A končna večja skupna pogača nikakor ne pomeni, da si prav vsak udeleženec na koncu lahko odreže večji kos, še manj pa, da bi bili prirastki enakomerno porazdeljeni. Dokler si je večji del prirasta odrezal zahodni svet, je precej bolj zavzeto zagovarjal »edina smiselna« načela, ki večajo skupno korist vseh. Odkar je Kitajska postala tako močan igralec, da s svojimi centralno vodenimi odločitvami postaja tekmica Zahodu, se je tudi v tem delu sveta začelo razmišljati manj o velikosti skupne pogače in več o tem, kako zavarovati svoj kos.
Nemški minister za gospodarstvo ob predstavitvi predloga nove strategije za industrijsko politiko 2030 ni več govoril le o ustvarjanju spodbudnega gospodarskega okolja in omogočanju prostega trga, pač pa predvsem o državnih usmeritvah, o tem, katere panoge podpreti, kako preoblikovati gospodarstvo, kako ustvariti svoje nacionalne in evropske šampione ter kako zajeziti tujo konkurenco. Govor, ki je precej v nasprotju z nekdanjimi teoretičnimi izhodišči. Tako zelo v nasprotju, da je takoj slišal opazko: »Na kratko povedano, govorite o planskem gospodarstvu.«

Manj prostosti za prosti trg

A po besedah ministra naj bi nacionalna industrijska strategija 2030 Nemčijo približala globalni konkurenci in zagotovila rast v prihodnjih 10 do 15 letih. Evropa po konkurenčnosti namreč zaostaja tako za ZDA kot Azijo, Altmaier pa se boji, da bo izgubila tudi dodano vrednost.
Pospešeni tehnološki razvoj omogoča marsikaj, a lahko tudi ogroža blaginjo države. Še posebej umetna inteligenca (AI), inovacija, ki bi lahko povzročila podobne spremembe, kakršne je nekoč izum parnega stroja. »Kdor zapusti te tehnologije, postane razširjena delovna miza drugih,« je besede gospodarskega ministra povzel Tagesspiegel. Medtem ko so za gospodarstva držav v vzponu značilni nižji proizvodni stroški, je nemška industrija napredovala v smislu tehnologije in kakovosti. »Ta prednost počasi, a očitno izginja,« opozarja Altmaier v strategiji, ki obsega 21 strani.


Nemčija je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgubila vodilni položaj na področju potrošniške elektronike na Japonskem in v Južni Koreji. Posledično je Azija prevzela vodilno vlogo pri telekomunikacijskih tehnologijah, kot so pametni telefoni. Altmaier vidi podobne nevarnosti na drugih področjih, kot je avtomobilska industrija. »Če bi bila prihodnost avtomobila digitalna platforma za avtonomno vožnjo z umetno inteligenco iz ZDA in baterijami iz Azije, bi Nemčija in Evropa izgubili več kot 50 odstotkov dodane vrednosti,« opozarja. Zato želi promovirati in ohraniti »nacionalne in evropske prvake« – avtomobilsko industrijo, Siemens, ThyssenKrupp in Deutsche Bank. Želel jih je zaščititi pred prevzemi ter olajšati nacionalne in evropske združitve. Altmaier je večkrat omenil tudi podjetja, ki delujejo pri kapitalsko intenzivnih infrastrukturnih projektih, kot je železnica. Nemški Siemens in francoski Alstom sta želela združiti moči, da bi se uprla vodilnemu kitajskemu podjetju CRRC in potencialnim konkurentom v Evropi. A Evropska komisija je združitev, ki bi Alstomu in Siemensu dala možnost biti drugi največji proizvajalec vlakov na svetu, prepovedala. Pri takšnih odločitvah se postavlja vprašanje, kaj je dolgoročno bolj smiselno in kaj bolj škodljivo; veliki nacionalni šampioni so se v preteklosti izkazali za podjetja, ki izmaličijo trg in potrošnikom vzamejo preveč. A pri mnogih se ob kitajskem vzponu zdi, da bo Evropa brez lastnih šampionov v prihodnosti postala lahka tarča kitajskih velikanov, ki jih načrtno oblikuje kitajski politični vrh.

Cilji strategije

Splošni cilj nemške strategije je povečati delež industrije v bruto dodani vrednosti s 23 na 25 odstotkov do leta 2030 in 20 odstotkov v EU. Prav tako želi pomagati manjšim in srednje velikim podjetjem pri raziskavah in razvoju. Poleg tega je treba zmanjšati obremenitev podjetij z okoljskimi in družbeno-političnimi odločitvami. Altmaier navaja visoke prispevke za socialno varnost ter visoke cene električne energije, ki so jo zakuhali obnovljivi viri energije. A prav slednja kaže na eno od nevarnosti političnega usmerjanja gospodarstva. Nemčija je namreč pred leti začrtala izjemno drzno pot prehoda na obnovljive vire energije, a ob tem povsem narobe ocenila, kako hiter bo razvoj na tem področju in kaj je smiselno storiti. Razpisala je ogromne subvencije ter sklenila dolgoročne pogodbe za izrabo sončne energije, zaradi katerih je izplačala že več kot 130 milijard evrov subvencij. Učinek pa je, milo rečeno, skromen – subvencije niso povzročile razmaha nemške industrije zelenih virov energije, pač pa le metanje davkoplačevalskega denarja z lopato skozi okno. Za vse te milijarde proizvedejo električno energijo le v času, ko že obstaja presežek energije, zato jim ne preostane drugega, kot da energijo naprej na trgu prodajo pod proizvodno ceno. Daleč pod proizvodno ceno, saj v povprečju zanjo iztržijo zgolj deset odstotkov toliko, kot jih stane.
A minister za gospodarstvo se ne da: »Strategije industrijske politike doživljajo renesanso v mnogih delih sveta.« Za zgled postavlja nekdanjega kanclerja Zahodne Nemčije Ludwiga Erharda, ki mu mnogi pripisujejo zasluge za t. i. nemški čudež, gospodarsko prenovo Nemčije po drugi svetovni vojni (predvsem v času, ko je bil gospodarski minister v Adenauerjevih vladah), a pri tem vendarle poudarja, da je sočasno zagovornik tržnega gospodarstva, ki meni, da morajo biti vladne intervencije še vedno omejene. Toda po njegovem mnenju v ključnih trenutkih lahko prav vladne intervencije postavijo temelje za zdravo gospodarstvo v prihodnosti ter kot primer navaja nekatere nemške vladne intervencije v gospodarstvo. Kot dober primer intervencij omenja reševanje gradbenega podjetja Holzmann, kar je izpeljal nekdanji kancler Gerhard Schröder, ali pa državno reševanje Air Berlina, nemškega letalskega prevoznika.

Nemško gospodarstvo peša

Altmaier meni, da z njegovo strategijo ne gre odlašati. Kitajska grožnja postaja vse močnejša, na obzorju pa se že zgrinjajo temni oblaki nad nemško gospodarsko lokomotivo.
Zaradi šibkega svetovnega gospodarstva namreč nemška industrija vse bolj pada v spiralo: marca je bilo poslovanje najslabše v zadnjih šestih letih in pol. Indeks nabavnih menedžerjev (PMI) je po podatkih inštituta IHS Markit padel za 2,9 na 44,7 točke. Tako so ugotovili v mesečni raziskavi med več kot 100 podjetji, je rezultate povzel nemški poslovni časnik Handelsblatt. Ekonomisti Reutersa so pričakovali povečanje na 48 točk. Samo pri več kot 50 točkah namreč omenjeni barometer signalizira rast.
»Zaradi vse večjega upada proizvodnje, naročil in izvoza se je upad nemškega industrijskega sektorja še pospešil,« je dejal Markitov strokovnjak Phil Smith. »Negotovost v zvezi s trgovinskimi odnosi med ZDA in Kitajsko, slabo stanje avtomobilske industrije in splošno padajoče svetovno povpraševanje so močno vplivali na trg in povzročili največji upad poslovanja od leta 2012.«
Na borzah ta novica ni kotirala dobro: veliko vlagateljev je pobegnilo v državne obveznice, ki so prvič od oktobra 2016 potisnile donos desetletnega »bunda« pod ničelni odstotek. »Vse, kar je pod 45 točkami, se lahko razlaga kot znamenje bližajoče se recesije,« je za Handelsblatt povedal analitik Jochen Stanzl iz CMC Markets, ki se ukvarja z indeksi. Po drugi strani pa nemški trg dobro deluje: indeks upravljavcev nabave za ponudnike storitev se je rahlo znižal, vendar še vedno kaže močno rast. »Edino vprašanje je, kako dolgo se bo država še lahko izogibala vleki industrije navzdol,« je dejal Smith. Nemška šibkost obremenjuje tudi evrsko območje. »Gospodarstvo evrskega območja je prvo četrtletje končalo previdno,« je povedal glavni ekonomist Markita Chris Williamson. Podatki kažejo na rast gospodarstva za 0,2 odstotka. »Prihodnji kazalniki, kot so ekonomski optimizem in zaostanek naročil, kažejo, da bi lahko bila rast v drugem četrtletju še slabša,« je opozoril strokovnjak. »Okrevanje gospodarstva v prvi polovici leta je po podatkih postalo še manj verjetno,« je povedal ekonomist Commerzbank Christoph Weil. Domneva pa, da bo kitajski program gospodarskih spodbud že poleti nakazal drugačen trend.

Kdo posnema koga?

Ko so ZDA in nato še Evropa začele uporabljati poceni delovno silo in se je Kitajska preoblikovala v največjo svetovno tovarno, je Zahod pričakoval, da bo nekoč, ko bo cena delovne sile na Kitajskem zrasla, začelo tudi tamkajšnje gospodarstvo seliti proizvodnjo v cenejše države. A to se ni zgodilo.
Čeprav so na Kitajskem začele povprečne plače hitro rasti in je poceni delovna sila vse manj konkurenčna prednost Kitajske (po podatkih Euromonitorja se je povprečna urna postavka v proizvodnji na Kitajskem med letoma 2005 in 2016 potrojila) ter se v okolici ponujajo države s precej cenejšo delovno silo, kot sta na primer Indonezija in Vietnam, pa je kitajski državni vrh ocenil, da je dolgoročno bolj smiselno, da kljub morebitnim prihrankom proizvodnjo raje obdržijo doma.
Ker Kitajska noče posnemati Zahoda, zdaj očitno počasi začenja Zahod posnemati Kitajsko in razmišlja o nekaterih njenih receptih za gospodarsko rast.

Katera pot je prava?

Enoznačnega odgovora na to, koliko naj država usmerja gospodarstvo, ni. Jasno je, da so mnogi centralno-planski gospodarski sistemi povsem pogoreli, po drugi strani pa ob impresivnem kitajskem vzponu najdemo še nekatere uspešne primere, pri katerih je uspelo vladam s pravimi usmeritvami gospodarstvu dati velik pospešek. Takšen primer je Južna Koreja, ki se je v štirih desetletjih prav pod vladno taktirko preoblikovala iz ene najrevnejših držav območja v peto svetovno izvoznico, ki danes ni več primerljiva z revnimi afriškimi državami kot pred desetletjem, pač pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca močno prekaša tudi Slovenijo. Italijanski akademik Roberto Cardinale, ki se ukvarja prav z vprašanji državnega intervencionizma, ugotavlja, da preprostega enotnega recepta ni. Pretirano državno vmešavanje običajno povzroči precej škode, a prave usmeritve gospodarstvu lahko dajo pospešek, dokler gre res le za usmeritve, ne pa vodenje gospodarstva z vrha politike. Predvsem pa je jasno, da pri tovrstnih odločitvah vlogo igra tudi teorija iger. Udeleženci se ne odločajo vedno tako, kot bi bilo najbolj smiselno za vse skupaj, pač pa skušajo zmanjšati tveganje, ki ga predstavlja tekmec. Zato morda sicer ni smiselno, da se Evropa poda preveč v centralno-planske vode, hkrati pa je lahko kakšen ukrep, ki domači trg zavaruje pred kitajsko grožnjo, dolgoročno tudi smiseln, ne le pri ključnih tehnologijah, pač pa tudi pri infrastrukturi. Tako v zadnjem času odmeva italijanska odločitev, da se pridruži kitajski pobudi nove svilne poti in tržaško pristanišče pozicionira kot kitajska vrata v Evropo. A o tem, kako skuša Kitajska s svojo politiko razdeliti Evropo in si na račun stare celine odrezati večji kos pogače, več prihodnji teden …