Postali smo sužnji zaslonov

Pretirana uporaba mobilnih telefonov, uradno imenovana nomofobija, lahko pomeni vedenjsko zasvojenost, njena posledica pa ni le zmanjšana pozornost, čeprav je že ta dovolj zaskrbljujoča; vsaj glede na to, da je Microsoft leta 2000 poročal, da je povprečen človek pozornost sposoben ohranjati dvanajst sekund, ta številka pa je do leta 2013 padla na osem. Zlate ribice naj bi jo bile zmožne ohranjati sekundo več.

Vedenjska zasvojenost

Do zasvojenosti pride, ko »se oseba ne more upreti vedenju, ki sicer kratkoročno zadovoljuje globoko duševno potrebo, vendar dolgoročno povzroči precejšnjo škodo,« v svoji knjigi zapiše Adam Alter, strokovnjak za marketing in predavatelj na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku. Za vedenjsko zasvojenost – mednje uvršča tudi odvisnost od spleta, družbenih omrežij, spletnega nakupovanja itd. –, je značilno, da se tako kot pri odvisnostih od mamil in alkohola v možganih izloča dopamin, hormon, ki motivira naše vedenje in je ključen zato, da uživamo v dobrih hrani, seksamo in dosegamo karierne cilje.

Naši možgani večino časa sproščajo majhne odmerke dopamina, nekatere dejavnosti pa ga poženejo v nebo, denimo zaužitje heroina ali – le da v manjši meri – čakanje na nov všeček.

Dopaminski val možgani pretvorijo v ugodje, ker pa veliko količino tega kmalu začnejo smatrati kot napako, ga po naravni poti proizvajajo vedno manj. Rešitev? Povečanje mamila ali doživetja, s čimer tlakujemo pot v zasvojenost, pa naj bo ta vedenjska ali ne – bistvo je, da v obeh primerih možgani najprej izločajo manj dopamina, da zajezijo poplavo evforije, ko pa ta izgine, se trudijo sprijazniti z dejstvom, da proizvajajo manj dopamina kakor prej, kar v praksi pomeni, da zasvojenec išče svoj vir zasvojenosti, možgani pa po vsakem »šusu« tvorijo vedno manj dopamina. Posledica? Vedno več droge, saj pride do razvoja t. i. tolerance.



Kljub temu pa to za razvoj zasvojenosti še ni dovolj, v nadaljevanju ugotavlja Alter, saj »snov ali vedenje sama po sebi ne povzročata zasvojenosti, dokler ju ne začnemo uporabljati kot rešitev za duševne težave« ali kot je ugotovil Stanton Peele, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja prvi doumel, da tudi ljubezen lahko povzroča zasvojenost, če je usmerjena k nevarnim tarčam: »gre za skrajno, disfunkcionalno navezanost na doživetje, ki osebi hudo škoduje, a je ključni del njenega okolja, in se mu ne more odpovedati.«

S svojimi dognanji je Peele – čeprav ni govoril neposredno o vedenjski zasvojenosti, dosegel, da je Ameriško psihiatrično zdravljenje (APA) priznalo, da zasvojenost ni nujno omejena samo na zlorabo snovi, in da torej obstajajo tudi vedenjske zasvojenosti, ki se od zlorabe snovi razlikujejo le po tem, da je dopaminski boost manjši in počasnejši. »Kokain deluje bolj neposredno na nevrotransmiterje v možganih kot na primer igre na srečo, vendar oboje [tudi prekomerna uporaba spleta in družbenih omrežij op. p.] deluje po istem mehanizmu na iste sisteme. Razlika je le v razsežnosti in silovitosti.« 
​

Dopaminski boost

Da »odvisnikov po naravi« ni, ampak imajo ti le nesrečo, da se ob napačnem času znajdejo na napačnem mestu, Alter v Sužnjih ekrana dokazuje z omembo številnih raziskav; ena med njimi je vključevala ameriške vojake, ki so v Vietnamu v veliki večini postali odvisni od heroina, ko so se vrnili domov, pa se jih je zasvojenosti uspešno osvobodilo kar 95 odstotkov. Vsem je bilo skupno to, da so za vedno ubežali okoliščinam, ki jih je do zasvojenosti prignala, kar pa se pri odvisnikih od tehnologije zdi mnogo težja naloga. Ker jo potrebujemo za skoraj čisto vse – praktično ni več človeka, ki ne bi imel elektronske pošte –, se je njenim pastem težko izogniti, kar s pridom, tako na številnih primerih v knjigi dokazuje Alter, izkoriščajo največje korporacije.

Začne se recimo že s tem, da jim je znano, da ljudje delujemo podobno kot golobi. Leta 1971 jih je proučeval psiholog Michael Zeiler, ki je skušal doumeti, kako ta pernata bitja reagirajo na različne oblike odzivov oziroma natančneje, kako se odzivajo na različne oblike nagrajevanja. Ugotovil je, da lahko nagradi vsako želeno vedenje ali pa le-tega nagrajuje po nepredvidljivem urniku.

Eksperiment je na koncu – presenetljivo – pokazal, da se najbolje ne obnese predvidljiv način nagrajevanja, pač pa tisti, ki hrano (torej nagrado) sprosti le v 50–70 odstotkih primerov. Takrat so golobi kljuvali dvakrat pogosteje, razlog za to pa je bil dopamin, ki ga možgani veliko več izločajo takrat, kadar je nagrada nepričakovana. Enako velja tudi za ljudi, dober dokaz za to pa so na primer igralni avtomati in Facebook, pri uporabi katerega nikoli ne vemo, kako »velika bo nagrada« oziroma število všečkov, ki jih bomo dobili z naslednjo objavo.

Kaj nas čaka v prihodnosti?

Nedavna raziskava, ki je bila opravljena v Združenem kraljestvu (Royal Society for Public Health) in je vključevala 1479 ljudi, starih od 14 do 24 let, je pokazala, da ima na psihično zdravje mladih od vseh družbenih omrežij in aplikacij najslabši vpliv ravno Instagram – najboljše rezultate je dosegel Youtube) –, ob čemer so v raziskavi proučevali 14 različnih faktorjev, kot so anksioznost, depresija, osamljenost, nadlegovanje in zmožnost samoizražanja.

Ali se bo psihično stanje mladostnikov, potem ko je Instagram pred kratkim skoraj popolnoma odpravil všečke (odslej ni mogoče videti točnega števila), kaj popravilo, je težko napovedati, vsekakor pa previdnost ni odveč, pa naj gre za uporabo Instagrama in Facebooka ali spletnega nakupovanja in igranja videoiger.

Kljub temu da je pogostost tovrstnih zasvojenosti težko ugotavljati, ker večina ni uradno prijavljenih, Alter v svoji knjigi navaja, da po podatkih ene novejših študij (knjiga je v originalu izšla 2017, op. p.) za katero od oblik zasvojenosti s spletom trpi kar do 40 odstotkov prebivalstva, kar 46 odstopov ljudi pa pravi, da ne bi mogli živeti brez telefona.

Dovolj zgovorno je tudi dejstvo, da smo leta 2008 odrasli na telefonu preživeli v povprečju osemnajst minut, sedem let kasneje pa že dve uri in oseminštirideset minut na dan. Ne le, da se naš fomo občutek z vedno večjo izpostavljenostjo pametnim telefonom vedno bolj krepi ter da ne razločimo več svojih lastnih želja od tistih, ki nam jih skozi ciljano oglaševanje vsilijo korporacije, tudi naša komunikacija je iz dneva v dan slabša – raziskave namreč kažejo tudi, da – s pametnim telefonom pod roko – težje navežemo osebni stik, kot če tega ne bi imeli pri sebi, poleg osamljenosti, nadlegovanja in izključenosti pa se – kar je najbrž še najpomembneje – manjša stopnja naše empatije, ki se je ljudje naučimo z opazovanjem, kako naša dejanja vplivajo na druge.

Če ne dobimo takojšnjega odziva in varno skriti za svojimi spletnimi profili ne opazimo odziva, ki ga povzročijo naše besede ali dejanja, empatije ne moremo razvijati. Če je, kakor kaže analiza 72 študij – posebej pri odraščajočih puncah –, ta upadla že med letoma 1979 in 2009, kaj se bo šele zgodilo v prihodnosti?

Nič več všečkov nas oziroma prihodnjih generacij najbrž ne bo rešilo, morda pa bi nas lahko kaj od tega, kar na koncu knjige priporoča Alter; recimo t. i. igrifikacija,  izkoreninjenje škodljive navade, ki jo mora nujno nadomestiti neka druga – poanta je le, da nagrada in sprožilec ostaneta ista, rutina pa se spremeni –, ali pa aplikacija Demetricator, ki nam uporabe Facebooka ne prepreči, temveč le oslabi odzive, zaradi katerih je zasvajajoč.


Ali pa branje, tudi to bi lahko bilo primerna alternativa, sploh glede na zadnje raziskave. Te kažejo, da v Sloveniji eno knjigo na leto prebere le še 51 odstotkov ljudi, vsi ostali pa … najbrž scrollajo po družbenih omrežjih in kot da nočejo nič slišati o tem, da branje povečuje empatijo, uri koncentracijo in spodbuja kritično mišljenje, ali pa o knjigi, ki ponuja poglobljen, na trenutke morda nekoliko nepregleden uvid v vrsto sodobnih odvisnosti.

Alter v njej pod drobnogled vzame tudi igre na srečo, spletno nakupovanje in Netflix, svoja dognanja podkrepi s številnimi eksperimenti, raziskavami in obširnim seznamom sekundarne literature, kljub temu da ves čas piše predvsem o negativnih aspektih, pa vseeno opozarja, da je splet lahko tudi izjemno koristen. Če le vemo, kako ga uporabljati, in kdaj ga nadomestiti s čim drugim. Recimo s knjigo. Če ne veste, s katero začeti, poskusite s to.