Podnebne spremembe kot dobičkonosna poslovna priložnost

Pija Kapitanovič
Foto: Reuters

Je podnebno nevtralno pametno gospodarstvo – prihodnost ali utopija? V duhu splošnega pesimizma, ki nas obdaja ob zadnjih poročilih o stanju Zemlje, se zdi kakršna koli debata o tehnologijah, ki nas morda lahko rešijo, Sizifovo delo.

Elektrifikacija mobilnosti ne bo prinesla rezultatov, saj elektrika še zdaleč ni čist vir energije, sončni paneli so neučinkoviti pri pretvorbi sončne toplote v elektriko, pri prenosu elektrike iz vetrnih elektrarn na daljše razdalje nastajajo velike izgube napetosti, pomanjkanje pitne vode v nekaterih predelih sveta bo v beg pognalo milijarde ljudi, dobili bomo podnebne begunce … V tej splošno negativni sliki (ki v resnici tudi je negativna) pa žal spregledamo prebojne inovacije, za katere si prizadeva vedno več investitorjev in podjetij.


Emisije in pitna voda


Skupina znanstvenikov z Univerze Rise v ZDA je na dobri poti, da bo razvila metodo za učinkovito zajemanje toplotnih fotonov z ogljikovimi nanocevkami, s čimer bi s sončnimi paneli lahko pridobili tudi do 80 odstotkov več energije, kot je lahko zdaj. Na drugem koncu sveta skupina uglednih islandskih znanstvenikov bije radikalen boj proti škodljivim emisijam CO2 z zajemanjem in skladiščenjem ogljika (tehnologija, ki jo močno promovirajo Združeni narodi).
image
Foto: Reuters

Poenostavljeno bi lahko rekli, da zajamejo CO2, ki prihaja iz fosilnih goriv, in ga vbrizgavajo nazaj v globoko podzemlje – tja, od koder pravzaprav pride. Izziv prihodnje oskrbe s pitno vodo rešuje Univerza Columbia, ki je izjemno uspešna pri razsoljevanju vode. Postopek, s katerim se znanstveniki ne­uspešno ukvarjajo že desetletja, so zdaj nadgradili s tako imenovanim TSSE (ekstrakcija topil s temperaturnimi nihanji). Pri razsoljevanju vode nastane za okolje in naravne habitate izjemno strupena slanica, s postopkom TSSE pa je mogoče razsoliti tudi to. TSSE ni odvisen od membran ali izhlapevanja, kar pomeni, da niso potrebne visoke temperature (in s tem poraba energije) za izhlapevanje, postopek pa, če bo prestal nadaljnje študije, izjemno poceni trenutno zelo drage načine razsoljevanja vode in s tem omogoči pridobivanje trajnostne vode za planet. Tukaj imamo še slovenskega proizvajalca energijsko učinkovitih hiš Jelovica, ki deluje 100-odstotno na obnovljivih virih energije, pa Toyoto, ki obljublja, da bo v prihodnosti izdelovala vozila brez emisij.

Za ohranitev Zemlje za prihodnje rodove potrebujemo poleg prej omenjenih zares prebojnih inovacij tudi še marsikaj drugega. V sodelovanju s Centrom energetsko učinkovitih rešitev in Cambridge Institute for Sustainability Leadership je na Blejskem strateškem forumu ta teden potekala razprava o tem, kako vzpostaviti zeleno in za okolje, če že ne popolnoma nevtralno, vsaj manj obremenjujoče gospodarstvo (GreenTech), ki bo upoštevalo socialne, okoljske, podnebne in energetske vidike.


Zeleno ne sme biti dražje


Ne gre le za ekološka čistila, ki ne delujejo in ki jih potrošniki kupujejo zato, da ponoči lažje spijo. Kakor mi je že pred časom v intervjuju za Svet kapitala dejala dr. Nadya Zhexembayeva, moramo začeti proizvajati izdelke, ki so ekološko in družbeno pametni, ne da jih imenujemo zeleni ali ekološki in so zaradi svoje note precej dražji. Podobno je bilo sporočilo razprave na forumu; potrebujemo dobičkonosno gospodarstvo, ki ne bo povzročalo škode. Potrebujemo spremembe pri proizvajalcih in potrošnikih.

Številne države, podjetja in vlagatelji so v zelenem gospodarstvu že zaznali oprijemljive koristi in prednosti, tako finančne, okoljske in poslovne kot tiste, ki se nanašajo na znanje, izkušnje in ugled. Po podatkih Statiste se je od leta 2007 do letos vlaganje v zelene tehnologije več kot podvojilo in znaša že 3100 milijard evrov.

Začeti moramo delati drugače, ne le zato, ker je tako bolje za naravo, ampak tudi zato, ker bo tako za podjetja in države bolj dobičkonosno.


»O posledicah podnebne krize poslušamo vsak dan. Zviševanje temperatur, vsakodnevni požari, taljenje ledu in s tem povezano zviševanje gladine vode, vsega tega nas mora biti strah. Želel pa bi poudariti, da nas ne sme voditi le strah pred posledicami, saj je podnebna kriza lahko tudi priložnost in močna motivacija za priložnosti, ki jih obeta,« je na BSF poudaril Gregor Benčina, predsednik Slovenijales Group ter podpredsednik sveta zavoda CER, ki je začel pobudo GreenTech Slovenia. Upoštevanje megatrendov, torej digitalizacije in trajnosti, lahko korporacijam po njegovih besedah prinese velike konkurenčne prednosti za podjetja in države.

Podnebna kriza je priložnost za nove produkte, storitve, poslovne modele, delovna mesta in zavezništva. »Recimo zeleni davki so zelo pozitivna kategorija, saj pri plačevanju davkov na delo in kapital nimamo izbire, zelenim davkom pa se, če spremenimo svoja ravnanja, lahko izognemo. Začeti moramo delati drugače, ne le zato, ker je tako bolje za naravo, ampak tudi zato, ker bo tako za podjetja in države bolj dobičkonosno. Zeleno je bilo včasih alternativa, zdaj moramo nanj gledati kot na prevladujoč trend. Trajnost zadeva vse nas. Tisti, ki bodo videli priložnosti, bodo imeli od nje koristi.«

Po podatkih Statiste se je od leta 2007 do letos vlaganje v zelene tehnologije več kot podvojilo in znaša že 3100 milijard evrov.


Zelene strehe kot dober izolator


Te pa že imajo v Knauf Insulation Group. Kakor je na BSF predstavil dr. Saša Bavec, generalni direktor oddelka za sisteme, član izvršnega odbora, so eno izmed priložnosti v podjetju našli v zelenih strehah. »Zelene strehe so včasih postavljali zaradi estetike, prestiža in trenda. Mi smo vstopili v ta posel zaradi očitne koristi. Nizozemska ima močno razvito agrikulturo, zato ni presenetljivo, da so med prvimi začeli na strehah stavb urejati zelene površine, na katerih gojijo pridelke. Ogromno število potrošnikov je tudi v drugih državah na strehe namestilo plasti zemlje in si na njej pridelujejo hrano.« Zelene strehe pa imajo tudi veliko okoljsko korist, saj so učinkovit izolator, ki prihrani do 25 odstotkov energije, potrebne za ogrevanje, in 75 odstotkov energije za hlajenje, čistijo zrak, so zvočni izolator in prispevajo k ohranjanju naravnega habitata. Če so na njih nameščeni solarni paneli, pa so ti za 16 odstotkov učinkovitejši. »Vsako leto se zgradi približno 140 milijonov kvadratnih metrov novih streh, veste, koliko priložnosti za zelene strehe in prihranke energije je to?« je pristavil Bavec in dodal, da v povprečju kvadratni meter preproste zelene strehe stane med 25 in 60 evri, takšnih je največ, zahtevnejše zelene strehe, na katerih je mogoče vrtnariti, stanejo med 100 in 300 evri na kvadratni meter, teh je trenutno okoli 10 odstotkov, glede na to bi trg kmalu lahko dosegel vrednost šest milijard evrov na leto.

image
Foto: Jure Eržen


Že dobro poznane zelene usmeritve je opisal Tom Fux, direktor mobilnosti pri Toyoti. »Toyota je bila že leta 1997 pionirka pri uporabi zelenih tehnologij v avtomobilski industriji z uvedbo prvega hibridnega vozila za množično proizvodnjo prius. Naš načrt je do leta 2050 doseči nič emisij CO2 pri uporabi vozil, življenjskem ciklu in proizvodnji vozil na svetovni ravni. Prihodnost bo slonela na dveh tehnologijah, električni z baterijo ter električni na gorivne celice. Težja vozila in namenjena za daljše razdalje bodo delovala na gorivne celice, za krajše razdalje in manjša vozila pa na baterije, zato verjamemo, da so hibridna vozila le most do teh dveh tehnologij.« Že zdaj v zahodni Evropi prodajo več kot 60 odstotkov hibridov. Nekateri testni avtomobili, kot je razložil Fux, opremljeni s telemetričnimi napravami, so do zdaj opravili že milijon voženj s sedmimi milijoni kilometrov. Kaj so ugotovili? »V povprečju je več kot 50 odstotkov časa motor z notranjim zgorevanjem izključen. Pri voznikih, ki so izkušeni pri uporabi hibridnega vozila, pa je klasični motor izključen več kot 70 odstotkov časa.« Kaj pa pri Toyoti porečejo na dejstvo, da imajo baterije kratek čas trajanja in so s tega vidika obremenitev za okolje, kakor je vprašal nekdo iz publike? »Zelo smo zavzeti pri tem, da bi vse izrabljene baterije dobili nazaj in jih znova uporabili ali pa namenili za shranjevanje energije. Naš cilj je, da dobimo nazaj 100 odstotkov baterij, ki jih prodamo, ponujamo pa tudi desetletno garancijo na baterije in naj rečem, da jih pred tem rokom dobimo nazaj zelo malo.«

S tehnologijo bi lahko zaščitili pridelek brez uporabe škodljivih pesticidov. A dokler bodo podjetja imela dobičke zaradi pesticidov, se ne bo nič spremenilo.


Vse ali nič


Janez Potočnik, sopredsedujoči Mednarodnemu panelu za vire (UN International Resource Panel), nekdanji komisar EU za znanost in raziskave ter okolje, je uvodoma poudaril, da moramo prav vsi razmisliti o odgovornosti za planet. Potočnik se je pri svojem delu osredotočil na krožno gospodarstvo, poslovni model, ki govori o tem, kako lahko vire uporabljamo v produkciji in porabi dlje časa, kot jih sicer. Poudaril pa je tudi, da nima smisla spreminjati recimo energetskega sistema, če tega ne spreminjamo sočasno s produkcijo hrane, mobilnostjo, gradnjo zgradb ...

»Današnji avto je uporabljen le dva odstotka, če bi ga začeli souporabljati, bi lahko emisije zmanjšali za 70 odstotkov. Potrebujemo holistične poglede, ne bo dovolj le elektrifikacija, spremeniti moramo celotno mobilnost in ljudem ponuditi vse mogoče alternative. Zapomnimo si, da ljudje potrebujejo prevoz, ne avtomobila.« Spomnil je tudi na agrikulturo, ki s tehnologijo zaščiti pridelek brez uporabe škodljivih pesticidov. A dokler bodo podjetja imela dobičke zaradi pesticidov, se ne bo nič spremenilo, je bil jasen Potočnik. »Profite moramo začeti delati na do okolja prijazen, ne škodljiv način.«

image
Ana Roš Foto: Uroš Hočevar 


Vegetarijanstvo ni rešitev


Verjetno najbolj odmeven pa je bil govor Ane Roš, direktorice Hiše Franko, najboljše slovenske gostilne, ki so jo pred kratkim pri Združenih narodih prosili za pomoč, da bi kuharje priučila ravnanja s hrano v času podnebnih sprememb, tudi zaradi lakote, ki je v zadnjih 15 letih na najvišji ravni. »Mislim, da bi se lakoti lahko izognili, če ne naša generacija, pa vsaj naši pravnuki. In odgovor ni, da postanemo vegetarijanci. Odgovor je ukvarjanje s problemi na ravni mikroregij, ne pa generaliziranje.«

»Ko sem začela kuhati v Kobaridu, sem morala sama poiskati sestavine, ker smo tako daleč od vsega, nas dobavitelji niso mogli doseči, ni se jim izplačalo dostavljati. Zato sem jih morala prepričevati, da so mi sestavine pošiljali po avtobusnih linijah. Ta situacija in prepričanje, da je dober kuhar ambasador svoje dežele, sta me prisilila, da sem potrkala na vrata okoliških kmetov in tistih, ki so imeli pri hiši vrt. Če pri nas stopiš na vrh gore, vidiš Tržaški zaliv, reke in hribe. To so kraji mojih dobaviteljev. Bilo je obdobje izobraževanja, ko sem potrkala na vrata kmeta, ki je imel jagnjetino, ampak ni bil prepričan, da je to meso dobre kakovosti. Pomagali smo mu, da je takšno postalo in da je povečal vzrejo, da je lahko jagnjetino delil z nami. Hiša Franko ima zdaj 100-odstotno lokalno dobavo, pridelki ne potujejo, ne z letalom, ne z ladjo, ampak so vsi sveže obrani, nikoli zamrznjeni, posušeni ali drugače konzervirani.«

Ana Roš: Včasih smo imeli v dolini Soče eno kravo, ki NAM je do starosti 14 let dajala mleko, šele potem smo jo ubili in pojedli meso. Danes je povprečna življenjska doba krave dve leti in pol.


Roševa je nekaj krepkih namenila tudi tistim, ki promovirajo vegetarijanstvo kot rešitev, saj na tem planetu obstaja ogromno krajev, kjer zemlja ni primerna za nič drugega kot pašo živali. Tja je treba hrano spraviti s transportom, kar zagotovo ni okoljsko bolje, kot če domačini tam jedo meso, ki ga sami vzredijo. »Kaj bi se zgodilo, če bi kar vsi nehali jesti meso? Kdo bo prideloval vso zelenjavo, kje bomo našli površine, bomo posekali vse gozdove? Zagotovo se ne strinjam z ekstenzivno proizvodnjo mesa, ampak če bi začeli spodbujati lokalno proizvodnjo, če bi se ozrli okoli sebe, potrkali k sosedom, bi nam uspelo. Včasih smo imeli v dolini Soče eno kravo, ki nam je do starosti 14 let dajala mleko, šele potem smo jo ubili in pojedli meso. Zdaj je povprečna življenjska doba krave dve leti in pol. Spoštovati bi morali tradicijo in se vrniti k načinu, na katerega so ljudje v preteklosti ravnali z naravo. Zakaj moramo pozimi jesti višnje, ko pa imamo jabolka in kislo zelje?«

Roševa je najbolj ponosna ne na nazive, ki jih je prejela kot najboljša ženska kuharica, ampak vpliv, ki ga ima na okolje. »V sodelovanju z lokalno skupnostjo ustvarjamo ekonomski krog, dobim najboljše, sveže produkte, ki ne potujejo, lokalna skupnost pa denar. To pa ima tudi zelo pomemben družbeni učinek. Ko sem bila jaz v šoli, je bilo zelo neprijetno biti kmet. Na nobene zabave jih niso vabili in tudi drugače so bili odrinjeni. Zelo sem ponosna, da je moj sin na šolski prireditvi na ves glas povedal, da želi postati kmet.«

Več iz rubrike