Ne smemo iti po poti Kitajske

Signe Ratso, namestnica generalnega direktorja direktorata za raziskave in inovacije pri Evropski komisiji, se je udeležila prvega v sklopu dogodkov »Boosting Innovation for EU Industry: Industrial Infrastructure and Open Innovation Ecosystems«, s katerimi želi Evropska komisija spodbuditi države članice, mala in srednje velika podjetja in raziskovalne institucije, da bi več sodelovali pri uporabi različnih orodij in mehanizmov, s katerimi bi dosegli hitrejši in uspešnejši prihod inovacij in znanstvenih odkritij na trg.

Kar 80 milijard evrov je bilo v zadnjih petih letih in pol namenjenih za raziskave in razvoj, pa še vedno, karikiram, nimamo tovarne električnih baterij. Kaj je šlo narobe v zadnjih letih, da je Evropa zaspala v digitalni revoluciji?

Mislim, da nič bistvenega ni šlo narobe. Imamo odličen raziskovalni in znanstveni sektor. Po številu patentov in pogostosti citiranja evropskih znanstvenih raziskav smo še vedno globalni voditelji. Zavedamo pa se, da moramo storiti več za uvedbo teh presežkov na trg. Verjamem, da se bomo z novim programom za inovacije in razvoj s tem uspešno soočili. Veliko poudarka v novi perspektivi od leta 2021 do 2027 je na strani inovacij. Omogočiti želimo čim hitrejši vstop inovacij na trg in podpreti prebojne tehnologije.



V ta namen je bil ustanovljen tudi evropski inovacijski svet, ki bo, tako upamo, enako uspešen kot evropski raziskovalni svet. Ko je bil ta ustanovljen, je bilo polno skeptikov, ki vanj niso verjeli, sedaj pa vidimo, kako zaslužen je za odličen globalno priznan nivo znanosti in kar nekaj Nobelovih nagrajencev.

Kakšni so bili rezultati sedemletnega finančnega obdobja, ki se zaključuje leta 2020?

Glavni rezultati programa, ki se zaključuje čez slabi dve leti, konec leta 2020, so bili glede na vmesna poročila infrastrukturni. Ugotavljamo, da je glavna infrastruktura sedaj postavljena. Ugotovitev je tudi ta, da smo z namenjenimi sredstvi za to perspektivo lahko financirali le vsako četrto raziskavo, kar pomeni, da obstoječe financiranje ni zadostno. V naslednjem obdobju bo zato za raziskave in inovacije namenjenih 100 milijard evrov. Prišli smo tudi do zaključka, da ne investiramo dovolj v inovacije, ki ustvarjajo nove trge, v prebojne inovacije in nove poslovne modele. Zaradi tega smo tudi predlagali ustanovitev evropskega inovacijskega sveta. Rezultati iztekajoče se perspektive kažejo tudi, da se moramo bolje povezati z deležniki, da bodo bolje razumeli investicijske mehanizme in njihove cilje. Na dolgi rok želimo ustvariti čim večjo rast gospodarstva in števila delovnih mest ter zagotoviti, da bo naše gospodarstvo konkurenčno na globalnem nivoju, ker se bomo le tako lahko še naprej uspešno soočali z globalnimi izzivi, na primer staranjem populacije in podnebnimi spremembami. Le z raziskavami in inovacijami lahko najdemo rešitve za te izzive. S ciljem iskanja rešitev sklepamo tudi zavezništva z gospodarstvom. Recimo v letalski industriji smo ustanovili skupno podjetje Čisto nebo, katerega cilj je bil ustvariti učinkovitejša letala, ki manj onesnažujejo, kar nam je tudi uspelo. Sedaj potrebujemo še bolj ambiciozne cilje, recimo ko omenjate električno tehnologije, bi morali razviti popolnoma električno letalo; naj pa samo omenim, da je prototip hibridnega letala že narejen. Za takšne visoke cilje pa res potrebujemo več prebojnih inovacij.

Eden od novih ukrepov so tudi odprta inovacijska testna okolja. Kako bo to videti v praksi?

Ideja je, da povežemo raziskovalce, inovatorje in druge deležnike, organizacije in druge. Glavni cilj pa je, da dobimo produkte in storitve, ki so namenjeni trgu.

Gre za fizične prostore ali za digitalne platforme?

Gre za različne oblike. Evropska unija že sedaj prek raziskovalnega sveta zelo dobro financira temeljne raziskave. Imamo tudi financiranje raziskav v sodelovanju z industrijo v različnih sektorjih, preden pa njihova odkritja pridejo na trg, jih je potrebno testirati. Če recimo govorimo o naprednih novih materialih in digitalnih rešitvah, morajo imeti ustvarjalci na razpolago prostor, kjer lahko preverijo, kako se bodo obnašali na trgu, katerih zakonov in direktiv se dotikajo, kakšne standarde zahtevajo in kakšne so varnostne zahteve. Samovozeče avtomobile je na primer potrebno testirati v realnih pogojih. Odprta inovacijska testna okolja bodo tukaj pomagala podjetjem in organizacijam, da s prototipi testirajo rešitve, še preden bodo šli z njimi na trg in iskali investitorska sredstva za proizvodnjo.

Bo ta odprta inovacijska testna okolja torej ustanavljala evropska komisija ali države članice, ki bodo uspešne na razpisu za te projekte?

Kombinacija vsega. Imamo že nekaj primerov, ki so bili financirani iz nacionalnih proračunov, pa tudi iz evropskih skladov in zasebnih virov. V Obzorju 2020 za odprta inovacijska testna okolja odpiramo razpise za specifične sektorje in specifične tehnologije: nanomateriale, nano multifunkcinalne materiale in komponente, varnostno testiranje medicinskih tehnologij, nanomembrane, nanomateriale na osnovi biomaterialov, funkcionalne materiale za gradnjo oblog ter nano farmacevtsko proizvodnjo. Gre za odprte razpise, kjer bomo zbirali različne ideje, ki jih bodo predstavile v skupnem konzorciju vsaj tri različne države oziroma institucije ali organizacije iz različnih držav. Uspešen izbor jim bo omogočil pridobitev evropskih sredstev.

Kitajska je v letu 2018 za raziskave in inovacije namenila toliko kot EU, Japonska in ZDA skupaj. Bo 100 milijard, namenjenih za raziskave in inovacije v EU, dovolj za zagotovitev konkurenčnosti?

Moramo razumeti, da je financiranje s strani Evropske unije le ena desetina celotnega investiranja v raziskave in inovacije v Evropski uniji. Investirajo tudi države članice in zasebni sektor. Evropski fond za raziskave in inovacije je s 100 milijardami največji fond v tej obliki na globalni ravni. Investiramo tam, kjer menimo, da lahko dodamo vrednost, k izzivom pristopimo bolj celostno, pripeljemo skupaj različne sektorje in soustvarjamo sinergije. Ne le s programom Obzorje, ampak tudi z drugimi projekti. Na področju digitalizacije, transporta, energije in podnebja obstajajo dodatni programi, ki bi si jih želeli sedaj povezati.
Ko je govora o financiranju projektov, namenjenih za trg, s strani EU večkrat slišimo kritiko, da podjetja ta denar porabljajo zelo neracionalno ali vsaj manj racionalno, kot kadar ga dobijo od investitorja na zasebnem trgu.
Ko govorimo o inovacijah, ki pretresejo trge, govorimo o zelo tveganih naložbah, ki še niso bile testirane, in zasebnega investitorskega denarja se tukaj marsikdaj ne dobi. Če pa takšne ideje podpremo z javnim denarjem, potem sklepamo, da bodo tudi zasebni investitorji bolj zainteresirani in bodo tudi sami primaknili svoj delež. Ideja na dolgi rok je, da bi pritegnili več zasebnega kapitala, a seveda naša ideja ni to, da bi financirali projekte, ki se lahko financirajo tudi drugje, ampak da bi financirali zares prebojne zadeve, ki še niso testirane in preizkušene v praksi.

Nemški gospodarski minister Peter Altmaier je kot odziv na globalni protekcionizem ZDA in Kitajske odgovoril s predlogom, ki bi bolj zaščitil nemško gospodarstvo pred tujimi prevzemi. Kakšno je vaše mnenje o tej predlagani strategiji?

Protekcionizem zagotovo ni dobra rešitev, rešitev je povečevanje sredstev za raziskave in inovacije. Evropa se mora odpirati in več delati na svoji trgovinski politiki, torej sklepati trgovinske sporazume z vsem svetom, da bo imela še boljši dostop do globalnega trga. Čeprav nimamo globalnih šampionov, velikih podjetij, tehnoloških velikanov, moramo ozavestiti to, da ne smemo iti po poti Kitajske. Kaj namreč počne Kitajska? Uporablja ilegalne ukrepe za to, da ustvarja globalno dominanco.

Ste lahko bolj določni?

Imajo veliko željo, da bi bila njihova podjetja največji akterji na marsikaterem globalnem trgu, a to skušajo doseči na nepošten način. Država neposredno financira svoje strateške interese in točno določene panoge, ne upošteva mednarodnih pogodb o davčnih predpisih, pa tudi druge nepoštene poslovne prakse, ki niso v skladu z njihovimi mednarodnimi zavezami, so zelo običajne. Država umetno z javnim denarjem pospešuje določene industrijske sektorje, s čimer ustvarijo veliko več ponudbe, kot je povpraševanja na trgu. Kreirajo gromozansko velike sektorje, ki povzročajo umetne padce cen na določenih trgih, recimo na področju jekla.

Politika Evrope je drugačna. Zakonodaja o varstvu konkurence preprečuje velike združitve, ki bi lahko privedle do monopolnega položaja, in tudi zato podjetja pravijo, da v tekmi s kitajskimi velikani, ki imajo več virov, vedno pogosteje izgubljajo na področju konkurenčnosti. Bi morala Evropa razmišljati o spremembi te politike?

Ni res, da so samo velikani lahko globalni prvaki. Sprememba konkurenčne zakonodaje ni rešitev za problem. Rešitev je več sredstev za inovacije in raziskave.