Konkurenčna zakonodaja ni zagotovilo za poslovni uspeh

Toda kot je dejal predsednik Združenja nemških industrijskih in trgovinskih zbornic Eric Schweitzer, nas preteklost uči, da politika ne ve vedno, kaj so poslovne priložnosti prihodnosti.

Nemška nacionalna industrijska strategija 2030, ki jo je predstavil nemški gospodarski minister Peter Altmaier, odgovarja na protekcionizem ZDA in Kitajske ter njuno politiko subvencioniranja domačih podjetij. Strategija, ki je sedaj predmet razprave ne le v Nemčiji, ampak tudi v vseh drugih državah, ki imajo z njo gospodarske odnose, prihaja ob pravem času ne glede na to, kaj si o njej mislimo. Naši sogovorniki iz nemškega gospodarstva, ki je povezano s slovenskim, pravijo, da Evropa glede na demografske trende in digitalno revolucijo nujno potrebuje razpravo o prihodnosti svoje industrije.

Po podatkih Eurostata za leto 2017 več kot 75 odstotkov industrijske proizvodnje na stari celini ustvari šest držav članic. Nemčija predstavlja 26-odstotni delež celotne industrije EU, sledi Italija s 16 odstotki, Francija z 12 odstotki, Velika Britanija z devetimi, španska industrija predstavlja osem odstotkov celotne evropske industrije, Poljska pa pet.

Evropska podjetja so kot palčki

Pričakovanja evropskih industrijskih podjetij so za prihodnja leta le nekoliko nad dolgoročnim povprečjem, zaskrbljenost pa ne izvira le iz mednarodnih napetosti, ampak predvsem iz razmer doma. Po besedah naših sogovornikov so najbolj pereči razlogi visoke cene energije, naraščajoča birokracija in davčne obremenitve. Nemčija bi morala po njihovem mnenju uporabiti svoje zmožnosti za oblikovanje in izboljšanje lokacijskih dejavnikov, od katerih imajo koristi vsa podjetja, in ne le tista, za katere meni, da so ključna. Med te dejavnike spadajo predvsem učinkovita digitalna infrastruktura (ob tem velja spomniti, da so evropska podjetja v povprečju bistveno slabše digitalizirana kot ameriška in kitajska), cenovno dostopna in varna oskrba z energijo, konkurenčen davčni sistem, birokratska pomoč in javno financiranje raziskav in inovacij.



»S strategijo skuša minister Altmaier zaščititi avtomobilsko industrijo tako, da zainteresiranim konzorcijem ponuja milijardo evrov za proizvodnjo lastnih baterijskih celic, toda ali je to ob dejstvu, da o uspešnosti na koncu odločajo kupci po vsem svetu, res rešitev?« se sprašujejo naši sogovorniki. Zaščita zgolj nekaterih tehnologij pa običajno povzroči tudi to, da tistim podjetjem potem ni treba intenzivno tekmovati na mednarodnem trgu, zaradi česar jih prej ali slej prehitijo druga.

Čeprav na globalnem trgu spremljamo strateško oblikovanje zares velikih igralcev, pa velikost sama po sebi, kot pravijo naši sogovorniki, ne pomeni samodejno večje konkurenčnosti. V luči tega je razmislek o spremembah konkurenčnega prava, ki velikim igralcem v Evropi preprečuje združitve, upravičen, razmislek pa bi moral iti v smeri vzpostavitve enakih in poštenih konkurenčnih pogojev, a ob zavedanju, da konkurenčno pravo ni ustrezen instrument za ustvarjanje evropskih prvakov. Ti temeljijo predvsem na uspehu podjetniških pobud.

S tem se strinja tudi Simon Čadež z ljubljanske ekonomske fakultete, ki meni, da so Evropejci le počasi začeli ugotavljati nekonkurenčnost posameznih držav v svetovnem merilu: »Če želi Evropa iti v korak z ZDA in Kitajsko, mora nastopati kot celota. Pravila, da se francoska in nemška podjetja ne morejo združiti, ker so močni igralci na trgu Evropske unije, niso življenjska, saj so palčki v svetovnem merilu.«

Takšno spoznanje se zdi logično, temu pa pričakovano sledijo strategije, kakršno je predstavila Nemčija. Čadež opozarja tudi na lestvico petstotih največjih podjetij v svetovnem merilu. »Ob vizualizaciji lestvice so vidno izpostavljena tri glavna področja z najuspešnejšimi podjetji, to so ZDA, Evropa in Azija s poudarkom na Kitajski in Japonski. Tako ZDA kot Evropa sta v zadnjih desetletjih doživeli manjšo gospodarsko rast kot Kitajska in ne vidim ovire, ki bi preprečila nadaljnjo rast azijskih podjetij.«
Nemška strategija zavarovanja največjih domačih podjetij tako po njegovih besedah ni presenečenje. Tudi v Franciji je pojem nacionalnih šampionov vsaj neformalno že dolgo uveljavljen. Takšne ideje so bile tudi v Sloveniji prisotne pred desetimi leti, ko smo imeli več uspešnih podjetij z domačim poreklom kapitala, kot jih imamo zdaj. Trenutno je po podatkih poslovno informacijskega portala slovenskega gospodarstva GVIN v Sloveniji 178 velikih enot, ki delujejo v predelovalnih dejavnostih. Od tega je 58 podjetij v tuji lasti, kar nanese dobrih trideset odstotkov tujega lastništva vseh slovenskih velikih enot. Ob pregledu podjetij z več kot 1000 zaposlenimi se število zmanjša na 16, med njimi pa je kar 8 takšnih, ki so v tuji lasti. Zdaj je polovica največjih slovenskih podjetij v tuji lasti, torej pristop zavarovanja nacionalnih šampionov v Sloveniji ni bil izveden. Prav takšnemu scenariju se Nemčija in nekatere ostale evropske države želijo izogniti.

Vračanje proizvodnje v izvorno državo

Eden izmed ukrepov zavarovanja domačih podjetij je tudi vračanje proizvodnje nazaj v izvorno državo (ang. backshoring), ki je v zahodnih državah prisoten že nekaj let. Razlogov za vračanje proizvodnje nazaj v izvorno državo je več. Ti so lahko specifični za posamezno podjetje, ki ugotovi, da se celotni stroški po preselitvi niso zmanjšali toliko, kot so pričakovali – bodisi imajo logistične ali kakovostne težave ali pa sta slabi odzivnost in dobava. »Predvsem pa trenutno marsikatero podjetje, ki proizvodnjo vrne v izvorno državo, razmišlja široko in dolgoročno.



Namreč, če podjetje preseli svojo celotno proizvodnjo v državo s cenejšo delovno silo, to pomeni, da v izvorni državi nekaterih delovnih mest ni več. Krčenje delovnih mest v proizvodnji, v kar so med drugim zajeti tudi inženirji, vpliva na zmanjševanje želje po študiju inženirstva in ostalih strokovnih poklicev. Če se manjša število izobraženih in kompetentnih oseb, ki bi razvijale proizvodnjo, se dolgoročno domače znanje povsem porazgubi. Na tak način dejansko postaneš odvisen od druge države. Pred leti je to težavo prepoznal Apple, ki je del proizvodnje vrnil nazaj v ZDA, še isti dan pa je delnica Appla padla za sedem odstotkov. Trg je ocenil, da vračanje proizvodnje ni pozitiven signal, medtem ko so vodilni pri Applu to odločitev utemeljevali, da želijo znanje, kompetence in veščine zadržati v izvorni državi,« pojasnjuje Čadež.
Vračanje proizvodnje nazaj v izvorno državo se kaže predvsem v visokotehnoloških industrijskih panogah in tistih proizvodnjah, ki so visoko avtomatizirane. Cena delovne sile namreč ni pomembna, če večino dela opravi stroj. Zaradi večjega povpraševanja po energiji, ki bi bila pomembna v avtomatizirani proizvodnji, bi to sicer lahko vplivalo na višanje cen energije. Manjši delež podjetij, ki proizvodnjo vračajo nazaj v izvorno državo, predstavljajo nizko tehnološke industrijske panoge, kjer cena človeške delovne sile še vedno predstavlja ključen strošek proizvodnje. Takšne panoge so ob pregledu evropskih podjetij leta 2014 predstavljale proizvodnja oblačil in obutve, živilska industrija, lesna industrija, steklarska industrija in opekarska industrija.

Ameriški boj na požiralniku

Kot ključne motive vračanja proizvodnje nazaj v izvorno državo evropska podjetja navajajo višanje kakovosti izdelkov, izboljšanje prožnosti in izkoriščanja zmogljivosti proizvodnje, temu pa sledi še nižanje transportnih stroškov, pojasnjuje sogovornik. Pri tem se kažejo potencialne ovire, s katerimi bi se spopadala podjetja, ki bi proizvodnjo vrnila v izvorno državo. Evropska publikacija v pregledu domačega podjetništva izpostavlja pet kategorij, ki bi lahko imele negativen učinek na podjetje: globalno konkurenčna dinamika, ovire v gostujoči državi, kjer poteka proizvodnja, ovire v državi, kamor bi se proizvodnja vrnila, ovire, ki bi nastale z oblikovanjem nove in opuščanjem stare dobavne verige, ter ovire, ki so specifične za vsako podjetje posebej. V Nemčiji je do leta 2014 svojo proizvodnjo preselilo 20 odstotkov podjetij, medtem pa v ZDA o tem razmišlja dobra tretjina podjetij.
Združene države so nekoč slovele po svojih proizvodnih zmogljivostih. A kot se je dogajalo drugod po svetu, je tudi globalna velesila po letu 1980 doživela upad proizvodnje. Bogata podjetja so svojo industrijo selila čim dlje od domačega praga, v države, kjer je bila delovna sila cenejša, kjer je bila okoljska zakonodaja precej bolj ohlapna, kjer je bilo manj nadzora ... Dokler se v teh državah stvari niso začele spreminjati, je bilo vse v najlepšem redu. Potem je strah v kosti zahodnemu svetu s svojo gospodarsko politiko pognala Kitajska. Skorajda refleksno je zahod zdaj začel razmišljati o reindustralizaciji.



V času avtomatizacije, ki povečuje produktivnost in zmanjšuje stroške, kar je cilj vsakega podjetja, pa slednje ne pomeni, da bodo delavci v vse večji meri ponovno za tekočim trakom. Ampak točno slednje je v predsedniški kampanji leta 2017 obljubljal Donald Trump. Poleg zida na mehiški meji in omejitve priseljevanja je obljubljal delovna mesta in ošteval podjetja, ki proizvodnjo selijo v Vietnam ali na Kitajsko, saj naj bi s tem kazila domače gospodarstvo. Trump je populistično priložnost videl v nameri podjetja Carrier v zvezni državi Indiana, ki je tedaj naznanilo, da proizvodnjo seli v Mehiko.

Tedaj predsedniški kandidat se je temu ostro uprl in obljubil: »To se ne bo zgodilo. Rešili bomo ta delovna mesta.« Še danes trdi, da je rešil okoli 700 delovnih mest, čeprav se je proizvodnja iz petih linij skrčila na tri. Še bolj neverjetno je, da je Gregory Hayes, predsednik United Technologies, Trumpovo besedičenje že dva dneva kasneje označil za »politično retoriko«. »Napačne informacije se kar vrstijo. V nekaterih primerih manjka tudi stik z realnostjo. Obtoževanje mednarodne trgovine za izgubo ameriških delovnih mest v proizvodnji je popolnoma napačno. Izolacija ne bo ustvarila rasti ali delovnih mest, niti ne bo naredila nobene države velike,« je bil Hayes oster v pogovoru za ameriške medije. Priznal je, da se niso zlahka odločili za selitev v Mehiko, ampak si je na prigovarjanje Trumpa potem premislil. Da bodo tovarno v Indiani obdržali, je rekel. Ironično so se za to odločili zaradi 16-milijonske davčne olajšave. A kot je pisal časnik Washington Post, to ne pomeni, da bodo obdržali tudi delavce. Hayes je dejal, da bodo prihranjeni denar vložili v avtomatizacijo. To pa ironično pomeni manj delovnih mest; ostalo jih bo 800.

Mnoga dela izginjajo zaradi avtomatizacije

Seveda je Trump že tedaj v svoji kampanji pozabil omeniti, da v ZDA delovna mesta izginjajo zaradi avtomatizacije. Ameriško gospodarstvo namreč danes proizvede dvakrat več z eno tretjino delavcev. Čeprav je avtomatizacija zastrašujoča, ni ne nova niti docela strašljiva. Bali so se je tudi bančni uslužbenci, ko so vodilni napovedali, da jih bodo nadomestili bankomati. So jih? Ne. Vsaj ne v celoti. Bali so se je tudi telefonisti, pa danes nihče več ne pogreša operaterja v telefonski centrali. In kdaj ste nazadnje pomislili, da so nekoč dvigala upravljali za to posebej usposobljeni ljudje? Dodatno je delovno srenjo leta 2013 prestrašila študija britanske univerze Oxford o verjetnosti avtomatizacije v različnih poklicih. Za okoli 700 poklicev so ugotovili, da jih bo v prihodnosti kar dvanajst avtomatiziranih v 99 odstotkih. Zato ameriška pisateljica in novinarka Farai Chideya pogosto opozarja, da se bomo morali sprijazniti z več poklici v svoji delovni dobi. Pravi, da bomo imeli »karierne epizode«. Nekateri zato menijo, da bi se vlade morale manj ukvarjati z izgubo delovnih mest in več z izobraževanjem za poklice prihodnosti in s programi, ki bodo omogočali prešolanje. Ampak ali bodo 55-letniki, ko jih bo za tekočim trakom ali pri delu v skladišču nadomestil robot, postali računalniški programerji?

In kdo nam lahko pove, kaj bo prinesla prihodnost?

»Glede na globalno negotovost in zahteve digitalizacije je pravi čas za debato o reindustrializaciji Evrope,« je dejal Eric Schweitzer, predsednik Združenja nemških industrijskih in trgovinskih zbornic (DIHK) za dnevnik Die Welt. »Visoke cene energije, naraščajoča birokracija in davčne obremenitve ter pomanjkanje kvalificiranih delavcev vedno bolj ogrožajo našo industrijo. Vendar sem skeptičen, ko država sama sebe vse bolj vidi kot podjetnico in vodjo naložb,« je dejal Schweitzer in dodal: »Bo politika v prihodnosti vedela, kaj so trgi, industrije ali tehnologije prihodnosti? Glede na mnoge pretekle izkušnje o tem upravičeno dvomim.«