Ko se mešata stara industrijska in sveža startupovska kri

Tako je idealno razmerje med korporacijami in startupi opisal Thomas Zimmermann iz BSH Hišnih aparatov, ki je bil eden od govorcev na konferenci Future 4.0. Namen dogodka, ki ga je v organizaciji regionalnega inkubatorja SaŠa gostilo velenjsko Gorenje, je povezovanje korporacij s startupi. »To je edina nišna industrijska konferenca v Sloveniji in tudi širše v regiji, katere namen je vzpostaviti stik med velikimi korporacijami in zagonskimi podjetji, ki razvijajo poslovne ideje, kakorkoli povezane z industrijo 4.0,« je poudarila direktorica inkubatorja Karla Sitar.



Na dogodku je sodelovalo več kot 300 obiskovalcev, predstavnikov start­upov in industrijskih korporacij, ki so v dveh dneh iskali priložnosti za sodelovanje na več kot 130 vnaprej organiziranih sestankih. V panelnem delu je nastopilo več kot 20 mednarodno uveljavljenih govorcev iz regije.

Sitarjeva je poudarila, da mešanje stare industrijske krvi z mlado startupovsko lahko prinese odlične rezultate za obe strani. Korporacije na eni strani iščejo nove oblike inoviranja, saj se zavedajo, da na način, kot so delale v preteklosti, ne gre več. Potrebujejo prav to, kar odlikuje zagonska podjetja. To so hitrost, agilnost in razmišljanje zunaj okvirov, iz česar nastajajo prodorne ideje, za uresničenje katerih pa ta mlada podjetja praviloma nimajo kapitala in pogosto niti zmogljivosti ter povezav – kar pa lahko ponudijo korporacije.

Kakor je povedala Karla Sitar, je inkubator lahko most pri tem povezovanju: »To se je potrdilo lani, ko smo konferenco organizirali prvič. Z njo poskušamo spreminjati kulturo industrijskih podjetij, jih spodbuditi, da odpirajo vrata startupom. Čeprav ima večina med njimi močne razvojne oddelke, je v fazi pred tem prostor tudi za sodelovanje z zagonskimi podjetji.«




To je v resnici ključ do razcveta Slovenije, je poudaril Jernej Salecl z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je v povezavo vključil tudi institucije znanja. Na tej ravni nastajajo številne inovacije, velik izziv pa imamo pri naslednjem koraku, to je komercializaciji, kjer vidi vlogo velikih podjetij. »Podjetja morajo spremeniti miselnost in z odprtimi rokami sprejeti prodorne ideje, videti priložnost v sodelovanju z avtorji teh idej. Da gremo v pravo smer, je več kot očit­no,« je dejal Salecl. Vlogo države pa vidi v tem, da vzpostavi stabilno in predvsem predvidljivo poslovno okolje, ki je pogoj, da lahko podjetja in raziskovalne institucije dobro delujejo in pridejo do boljših rezultatov.
 

Povpraševanje po startupih je, ponudbe pa malo

Da znamo ideje zelo dobro razvijati, ne pa jih tudi spraviti na trg in komercializirati, se je strinjala Mateja Lavrič, direktorica družbe Kolektor Ventures. S startupi so začeli sodelovati pred štirimi leti, z vzpostavitvijo korporativnega sklada tveganega kapitala v Koncernu Kolektor. »S takšnim povezovanjem iščemo nove priložnosti za rast. Kolektor deluje v zrelih panogah, investiramo pa predvsem v eksponentne tehnologije, torej zagonska podjetja, ki imajo znanje s področja umetne inteligence, simulacijskih modelov, robotike in podobnih tehnologij, ki jih je mogoče implicirati v industrijskem okolju,« je opisala, hkrati pa poudarila, da niti v Sloveniji niti širše v regiji ni toliko startupov, ki bi se ukvarjali z razvojem rešitev za pametne tovarne, kot si jih želijo.

Po njenem je priložnosti zanje na področju industrije 4.0 zelo veliko, ampak ne vedo, da obstajajo. »Verjetno mislijo, da so industrijska podjetja zelo razvita, digitalizirana, da uporabljajo top tehnologije. A ni tako. Ogromno je priložnosti, ki jih korporacije tudi iščejo, startupi pa ne vedo, da v industriji zanje obstaja tržni segment. Menim, da zato, ker so predvsem zaradi uspešnih zgodb iz ZDA najbolj usmerjeni na potrošniški trg,« razmišlja Lavričeva. Dodala je, da sicer takšno sodelovanje ne more nadomestiti lastnega razvoja v podjetju, omogoča pa hitrejši napredek, vendar se je treba zavedati, da organizacija sama zaradi svojega ustroja česa tudi ne more razviti ali pa ne dovolj hitro. »Zagonska podjetja imajo dostop do tehnologij, ki ga korporacija nima ali pa ni pripravljena eksperimentirati,« je pojasnila.

»Gorenje je veliko podjetje, nima pa vsega znanja. Nihče ne ve vsega in naše stališče je, da če nečesa ne znaš razviti sam, poišči znanje tam, kjer je. In to čim prej, da boš lahko dohitel oziroma prehitel konkurenco,« je o razlogih za sodelovanje s startupi pri uvajanju rešitev za industrijo 4.0 povedal Blaž Nardin, direktor Gorenja Orodjarne.

Iz Gorenja je pred manj kot letom dni »na svoje« odšel Seudin Softić in ustanovil podjetje Autotech ter k sebi privabil še nekaj nekdanjih sodelavcev. »Odšel sem iz Gorenja, čez dva dni pa sem tam že dobil prvi posel. Razšli smo se v dobrih odnosih in zdaj lepo sodelujemo,« je povedal Softić, ki v podjetjih v Sloveniji in v BiH zaposluje že več kot deset ljudi. V Sarajevu bodo odprli tudi center za avtomatizacijo in robotizacijo, v katerem želijo povezati tamkajšnjo fakulteto za strojništvo z gospodarstvom.
 

Kaotičnost in neokretnost na istem imenovalcu

Kakor je poudaril Blaž Nardin, v Gorenju tega, da so sodelavce izobrazili, nato pa so ti zapustili podjetje, ne vidijo kot težavo: »Ljudje, ki imajo podjetniško žilico, se v korporaciji marsikdaj ne počutijo dobro. Zato je prav, če imajo znanje in vidijo priložnost za svojo poslovno idejo, da odidejo. Mi jih pri tem spodbujamo in jim povemo, da so vrata za sodelovanje odprta. Autotech nam pomaga pri avtomatizaciji procesov, prenosu tehnologij ... Podjetništvo je treba spodbujati tudi znotraj podjetja.«



Sodelovanje korporacije s start­upom vendarle ni tako preprosto, kakor se morda zdi, potrjuje Mateja Lavrič: »Korporacija se mora najprej odločiti za spremembo, da bo dovolila delati stvari na drugačen način. Pomeni tudi, da bo včasih pripravljena preskočiti kakšen proces – kar ni vedno neboleče – in da bo morala najti nekaj denarja za takšno sodelovanje. Najbolje je, da to odločitev podpira vodstvo podjetja. Pripravljena mora biti tudi na eksperimentiranje, saj običajno na začetku še ni konkretne ideje o tem, kaj bi želeli narediti.« Praksa kaže, da se obe strani najprej »potipata«, na primer sodelujeta pri kakšnem pilotnem projektu, ki za nobeno ni preveč tvegan, da sploh ugotovita, ali je sodelovanje mogoče.

»V korporaciji in zagonskem podjetju gre za popolnoma različne principe dela, miselnost, razumevanje,« je poudarila Lavričeva. Startup je močno osredotočen na razvoj neke ideje, rešitve, ki jo mora razviti, in v to usmerja vse sile. Je nekoliko kaotičen, a zato agilen. Ni obremen­jen z zgodovino, v podjetjih pa ni tako. Ker delujejo na več različnih področjih, niso tako osredotočena. Zagonsko podjetje rešitve ne razvije do konca, ampak morda do 70 odstotkov. Nato čaka na odzive trga in jo glede na to dodeluje, česar pa velika podjetja niso vajena.

Po izkušnjah Mateje Lavrič v zagonskih podjetjih pričakujejo, da bodo lahko v navezi s korporacijo rešitev ali izdelek razvijali tako, kot so vajeni, korporacije pa pričakujejo, da bodo sledili njihovim standardom, zahtevam, procesom. Zato se je treba pred začetkom sodelovanja dobro pogovoriti, se prepričati, da vsi govorijo isti jezik, in se postaviti na isto valovno dolžino. »Za to gre veliko energije in časa, ampak je vredno, ker samo tako lahko postavimo temelje za dolgoročno sodelovanje,« je opozorila direktorica Kolektor Ventures in spomnila na pred nekaj leti v Sloveniji zelo priljubljene hackathone, po katerih pa so bili razvijalci zmagovalnih idej včasih razočarani, saj se je dogajalo, da so se podjetja odločila, da jih v praksi ne implementirajo. Startupi tega niso razumeli, razlog pa je verjetno bil, da uvedba predlagane rešitve v procesu ne bi prinesla dovolj koristi.
 

Kaj pa intelektualna lastnina

Lavričeva je opozorila še na en zelo pomemben, a v praksi precej pozabljen korak do uspešnega sodelovanja med korporacijo in zagonskim podjetjem. »Vsi veliko govorimo samo o odprtem konceptu inoviranja in o tem, da je dobro sodelovati, pozabljamo pa na ključna vprašanja: kdo bo lastnik intelektualne lastnine, ki bo rezultat skupnega dela, kdo bo izdelek ali storitev tržil, kdo ga bo prodajal in imel dobiček. O vsem tem se je treba dogovoriti na začetku, a redko pomislimo na to, včasih idealistično skočimo v sodelovanje, potem pa pride trenutek prebujenja – takrat je prepozno ali pa je veliko slabe volje na obeh straneh,« je opozorila Lavričeva.




Vzpostaviti je treba razvojno inovacijsko okolje, kjer se prednosti startupov in korporacij ustrezno združijo, je poudaril Marko Thaler, vodja Kolektor Labs. Zagonska podjetja so zelo učinkovita, ko govorimo o hitrosti razvoja v embrionalni fazi. Sposobna so testirati veliko stvari z majhnimi viri in oblikovati osnovno jedro ideje, korporacije pa so učinkovite pri standardizaciji ideje in njeni razširitvi, da se poveča njen vpliv. Pomembno je vzpostaviti okolje, ki omogoča dobro sodelovanje med njimi, da se ideja lahko razvija od najbolj osnovne embrionalne faze do njene široke razširjenosti na trgu. Izziv je, kako ustvariti okolje, ki bo raslo skupaj z idejo.
 

Integrirati pomeni ubiti njihovega duha

Največja napaka, ki jo lahko naredijo korporacije, je, da zagonsko podjetje, v katerem prepoznajo potencial za sodelovanje, poskušajo integrirati, je opozoril Thomas Zimmermann iz BSH Hišnih aparatov. »Treba je razumeti, da zagonska podjetja ustanavljajo mladi in zelo sposobni ljudje, ki hočejo imeti vpliv na življenje in tudi na družbo. Ravno zato tudi odpirajo svoja podjetja, to je v njihovi naravi. Pri tem so uspešni, ker so tako strastni. Če jih korporacija hoče integrirati, se bo najverjetneje zgodilo, da se ji ne bodo hoteli pridružiti, ali pa se bodo, ampak bodo v letu dni izgubili ves žar, saj jim bo neprestano govorila, česa ne smejo delati in kako bi morali. In prodornega razmišljanja, zaradi katerega ji je bil startup všeč, je konec. Zato zelo priporočam: ne integrirajte jih,« je posvaril Zimmermann.



Kakšno je torej idealno sodelovanje? Zagonsko podjetje naj razvija svojo idejo, korporacija pa naj verjame vanjo in v ekipo. Naj jo samo podpira, finančno in tudi drugače, če želijo pomoč, ne da bi diktirala, kako naj delajo. Ko produkt ali storitev razvije, pa naj bo zagonsko podjetje njen poslovni partner, predlaga Thomas Zimmermann. Pa ga vprašamo, ali je naše poslovno okolje sploh zrelo za kaj takšnega.

»To je vprašanje vodenja. Mogoče je vprašanje starosti. Ne vem, od česa je odvisno, je pa povezano s tem, kako velike korporacije naslavljajo teme. Če mislijo, da vse vedo, ne bo delovalo, in veliko tveganje je, da bo sodelovanje propadlo. Če pa je organizacija učeča se, išče novosti in se navdušuje tudi nad tem, da pogleda na stvari zunaj okvirov, je ni strah – v takšnih razmerah lahko rasteta tako startup in korporacija. Gre torej za vprašanje kulture v korporaciji in na koncu je to vprašanje voditeljstva. Kako vnesti pozitivno in odprto kulturo v podjetje, odpreti vrata nečemu novemu. Vršni menedžment mora to podpirati in biti dovolj pogumen. Kajti priznati moraš, da ne veš vsega, in poslušaš tiste, ki potrkajo na vrata.«

Sogovornik se je konference udeležil tudi z mislijo na potencialna nova sodelovanja. Kakor je povedal, točno ve, na katerem področju podjetje potrebuje rešitev, od tam naprej pa je odprta knjiga. »Takšna konferenca je zato zelo pomembna, saj omogoča stik s številnimi start­upi. Vidim, na katerih področjih delujejo, in se odločam o področju, ne o rešitvi. Potem jih poslušam, da predstavijo, kaj delajo, in se odločam, ali je to za nas zanimivo za testiranje. In pripravljen sem delati tudi napake. Bolje rečeno: pozneje ugotoviti, da iz sodelovanja ne bo nič, da nismo kompatibilni. To zadnje se pokaže v dveh tretjinah primerov.«