Gradimo globalno zakladnico znanj o pametni proizvodnji

Hodakova je vodja Medpodjetniškega izobraževalnega centra v Šolskem centru Nova Gorica, ki ga je evropska komisija prepoznala kot primer dobre prak­se, center odličnosti za poklicno in strokovno izobraževanje.
 

Kakšen projekt je Evropski teden poklicnih veščin (European Vocational Skills Week)?

Letos poteka četrto leto, organizira ga evropska komisija. V tem tednu se zgostijo dogodki v organizaciji različnih izobraževalnih institucij v EU, osrednji pa je srečanje vseh deležnikov poklicnega in strokovnega izobraževanja v predsedujoči državi članici. Namen je promoviranje poklicnega in strokovnega izobraževanja, tako z vidika delodajalcev kot učiteljev in mladih. Na osrednjem dogodku udeleženci razpravljajo o aktualnih temah, na primer o mladih generacijah, trgu dela, spremembah v družbi, in kar je najbolj pomembno, delijo ogromno informacij, izkušenj.
 

Kateri so najbolj aktualni trendi, o čem bo tekla debata?

Eno je umetna inteligenca. O njej že nekaj časa govorimo na trgu dela, zdaj se seli tudi na področje izobraževanja. Najbolj nas zanima, kako bo lahko podprla izobraževanje. Verjamem, da je ogromno načinov pozitivnih, in k temu moramo stremeti. Je pa hkrati na to vezanega kar veliko strahu, vendar mislim, da je tako predvsem zaradi nepoznavanja problematike. Govorili bomo tudi o veščinah za vseživ­ljenjsko učenje.

Vemo, da danes ni več dovolj, da si pridobimo neko začetno izobrazbo, ampak da je treba ves čas pridobivati novo znanje glede na potrebe na trgu dela. Razmišljali bomo o znanju, ki bi ga morali pridobivati vse življenje, je pa to zelo zahtevna tematika, saj se stvari hitro spreminjajo. Zato bo tudi učenje moralo potekati veliko hitreje. V času, ko se nekdo tri ali štiri leta uči variti, se na trgu dela in v poklicu lahko veliko spremeni. Potrebujemo hitrejšo odzivnost. Tretja tema pa je ena najpomembnejših pobud evropske komisije – to so centri odličnosti za poklicno in strokovno izobraževanje.
 

Ta projekt je komisarka Marianne Thyssen lani pogosto omenjala. Tudi kot enega ključnih za leto 2020. Za kaj gre?

To je pobuda, ki jo je komisija začela lani, ko je objavila prvi razpis. Verjamejo, da se mnogo odličnosti, tudi inovacij, pojavi že na ravni poklicnega in strokovnega izobraževanja, ne šele na univerzah. Cilj komisije je, da bi v prihodnjih sedmih letih v Evropi vzpostavili vsaj 40 platform, ki bi delovale kot medij za centre odličnosti za različna področja, na primer za izobraževanje migrantov, v posamezni panogi, za digitalizacijo, na področju pametne proizvodnje. Te platforme naj bi postale referenčne točke v svetovnem merilu. Nanje se bo stekalo vse znanje z nekega področja in se povezovalo, omogočale bodo izobraževanja, usposabljanja, projektno sodelovanje, razvoj inovacij itn., bodo tudi stičišča panožnih podjetij, šol, univerz, strokovnjakov, dijakov …
 

Platforma bo v resnici kot nekakšen vseobsegajoč učbenik znanja v posamezni panogi.

Težko bi to poimenovala. Drugi cilj platform bo povezati deležnike, ne samo digitalno, ampak tudi v živo, in to na več ravneh, tudi mednarodno. Namen teh platform je postaviti temelje novodobnega poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki naj bi bilo usmerjeno v posameznika, ne v sistem, in tudi, da se zagotovi dovolj kadrov. Dostop do znanja naj bi bil takšen, da bi posameznikom pomagal odkriti svoj potencial in ga tudi smiselno izkoristiti.

Ti centri odličnosti so še pilotni projekti, v katerih pa vi aktivno sodelujete.

Da. Lani smo se na Šolskem centru Nova Gorica prijavili na razpis evropske komisije za pilotno izvedbo platform za centre odličnosti. Med 16 prijavljenimi projekti so jih izbrali pet, med njimi je bil naš. Izdelali bomo platformo Talent­journey za pametno proizvodnjo. Ime, ki smo ga določili, ima pomen, saj pove, da bo vsakdo, ki bo obiskal platformo, na poti odkrivanja in razvijanja svojih potencialov in talentov vse življenje. Vanjo bomo povezali vse znanje, ki obstaja na tem področju.

Uporabniki bodo dijaki, študenti, učitelji, tutorji, raz­iskovalci, strokovnjaki v podjetjih … in učili se bodo drug od drugega. Za dveletni projekt smo pridobili pri­bližno 950.000 evrov, sodeluje pa 13 partnerjev iz Slovenije, Finske, Italije, Nemčije in Estonije. Iz naše države so poleg Šolskega centra (ŠC) Nova Gorica, ki je nosilec projekta, še ŠC Kranj in Velenje, Center za poklicno izobraževanje (CPI) in podjetje Mahle Electric Drives Slovenija.

Kako daleč je že Talentjourney?

V nastavkih je še, saj smo julija izvedeli, da smo izbrani, projekt se uradno začne novembra. Najprej bomo s pomočjo zunanjega part­nerja vzpostavili bazo znanja, ki je potrebno v pametni proizvodnji. Potrebujemo globalni pregled obstoječega znanja, programov …, da bomo dobili sliko o znanju in veščinah, ki jih potrebuje trg dela na tem področju. Nato moramo izdelati metodologijo, ki bo omogočila trajno pridobivanje teh podatkov. Sledilo bo usposabljanje učiteljev, trenerjev, mentorjev v podjetjih, tudi vodstvenih kadrov, saj govorimo o novih pristopih in drugačnem načinu poučevanja. S partnerji bomo razvili mednarodni kurikul in vseživljenjsko usposabljanje za strokovnjake.

Govorimo lahko o dveh vidikih projekta: o vsebinskem, saj bomo pripravili in stalno ažurirali zbir znanja, potrebnega za delo v pametni proizvodnji, in o spremenjenem načinu podajanja znanja. Ne bo več sedenja in poslušanja, ampak aktivno vključevanje vsakega deležnika na različne načine.

Bo imel dostop do platforme vsakdo ali bo vseeno omejen na posameznike iz stroke oziroma tiste, ki to nekoč bodo?

To ne bo in ne sme biti zaprt sistem. Ravno v tem je čar, saj posamezniki svoje potenciale odkrijejo tudi pozneje, ko že opravljajo neko delo. Ko neko stvar omejiš, pomeni, da ubiješ kreativnost in inovacije. Mreža bo ves čas odprta za nove člane, to je cilj. Vanjo bi radi vključili tudi vse strokovnjake s tega področja, ki delajo v tujini.

V platformi Talentjourney bo uporabnik našel odgovor, na koga se obrniti, ko bo hotel pridobiti neko znanje, kdo omogoča mobilnost, kje bo imel dostop do vključevanja v inovacijska stičišča. Tam bo baza strokovnjakov za pametno proizvodnjo, delodajalci bodo imeli vpogled v bazen kadrov, mladi pa informacije o delovnih mestih v panogi po državah, iz katerih prihajajo partnerske organizacije. Partnerji v projektu želimo narediti tudi fizične demo laboratorije pametnih tovarn, ki se bodo med seboj dopolnjevali. Tako si bo lahko vsakdo ogledal, kako stvari delujejo v praksi. Za vzpostavitev vsega tega imamo dve leti časa, sledilo bo nadgrajevanje platforme.

Kdaj pa bomo na spletu lahko našli platformo?

Po prvem letu bodo vidni prvi rezultati. Projekt je kompleksen, ponuditi hočemo konkretne in opri­jemljive stvari, da bo se uporabnik na platformi lahko ogromno naučil, vzpostavil novo mrežo poznanstev, da bo lahko sodeloval z različnimi podjetji in delal pri različnih projektih, našel podjetje v tujini, kamor bo lahko šel pogledat, kako so tam digitalizirali neki proces, in podobno.

Vrniva se k tednu poklicnih veščin. Omenili ste že strokovni vidik dogodka, je pa verjetno tudi priložnost za promocijo poklicnega izobraževanja.

Tako je, namen je promovirati poklicno in strokovno izobraževanje kot prvo izbiro, ki v ospredje postavlja praktične pristope. Tako lahko hitreje odkrivamo, v čem smo dobri, in nas hitreje pripelje blizu delodajalca. Verjetno ni prijetno, če moraš 30 ur poslušati, kako se naredi torta, ne moreš pa tega sam preizkusiti.

Zakaj je poklicno usposabljanje tako pomembno?

To je osnova, na kateri potem gradimo. Pomembno je, da lahko praktično preizkušamo stvari, ki se jih naučimo v teoriji. Tako si jih lažje zapomnimo. Na tem je zdaj velik poudarek. Lahko so to praksa, vajeništvo, »job shadowing«, torej učenje z opazovanjem izkušenega zaposlenega, kratka usposabljanja. Na področju šolstva se marsikaj dogaja, delodajalcem so vse bolj pomembne kompetence, ne pa toliko izobrazba.

Geslo letošnjega dogodka je poklicno izobraževanje za vse – veščine za življenje. Kakor pravi Marianne Thyssen, pri tem usposabljanju nihče ne sme ostati zadaj, ne glede na spol, starost in od kod prihaja, hkrati pa je treba omogočiti dostop do izobrazbe in dobre službe vsem. Kako aktual­no je to v Sloveniji?

Govorimo o socialni vključenosti. Na evropski ravni je vroča debata v povezavi z migranti in njihovim vključevanjem, v Sloveniji bi omenila vlogo žensk. V tehniki je njihova vključenost manjša. Takšni dogodki so priložnost, da se približamo ciljnim skupinam, ki se sicer ne bi odločale za to področje. Predstaviti jim ga je treba poljudno, pokazati, da ni »primerno« samo za določene kroge ljudi. Mislim, da bi bilo v Sloveniji dobro narediti več promocije tehniških poklicev med dekleti. Dati bi jim morali več poguma za to področje. Ugotavljam pa tudi, da poteka veliko projektov z enakim ciljem, a organizatorji ne vedo drug za drugega. Tu imamo še veliko potenciala, moramo se povezovati. Imamo veliko primerov dobre prakse, ki jih mogoče ne znamo prav promovirati.

Veliko sva že govorili o izobraževanju, malo pa o usposabljanju, o vseživljenjskem učenju, pridobivanju veščin. Tu imamo še izzive, kajne?

Rekla bi, da je Slovenija kar na dobri poti. Delež odraslih, ki se vključujejo v vseživljenjsko izobraževanje, je v zadnjih petih letih krepko narasel, res pa je, da je prostora še veliko. Opažam, da se ljudje radi vključujejo predvsem v usposabljanja (in manj izobraževanja), ker so kratka, fleksibilna, na voljo so v e-obliki, iščejo predvsem praktične primere. Delodajalec ne more več prisiliti zaposlenega v usposabljanje, saj to tudi ne bi bilo učinkovito. Posameznik se mora sam odločiti, priti do spoznanja, da mu bo neko znanje res koristilo pri delu, delodajalci pa se usmerjajo predvsem v motiviranje.

Poklicno usposabljanje in izobraževanje naj bi postalo prva izbira, privlačno za mlade, starše, zaposlene in delodajalce. Sliši se zelo lepo, vendar ima vsaka skupina svoje pomisleke. Nekatere delodajalce na primer skrbi, ker so sodelavci, ko pridobijo dodatno znanje, še bolj zanimivi za konkurenco, med mladimi in starši pa ugled poklicnih in strokovnih šol ter predvsem poklicev, ki izhajajo iz njih, ni najboljši.

Slika se spreminja, interes za poklicno in strokovno izobraževanje narašča. Šole bodo morale še ogromno spremeniti in se prilagoditi sodobni družbi, sodobnemu načinu podajanja znanja, mladim generacijam, sodobnemu trgu dela, a spremembe se dogajajo in to mladi opazijo. Delodajalci pa mislim, da ne razmišljajo pravilno, če jih skrbi, da bi jim zaposleni po usposabljanju pobegnili. V mislih bi morali imeti, da zaposlene (njihove sposobnosti) v tistem času, ko so pri njih, tudi če je to tri leta, kar najbolje izkoristijo. Za kar pa potrebujejo znanje. Vedeti je tudi treba, da mlade generacije službo tako ali tako menjajo vsakih nekaj let, to se dogaja tudi že v javnem sektorju. Temu načinu se bomo morali prilagoditi.

Kaj torej narediti letos, da bomo kot posamezniki in kot družba čez leto dni korak ali dva naprej, če govorimo o poklicnem izobraževanju in usposabljanju?

Poslušati moramo mlade generacije, jim slediti in spreminjati način pridobivanja in podajanja znanja. Zavedati se moramo pomena vseživljenjskega učenja; učenje novih stvari mora postati naša rutina. Nadaljevati moramo mreženje z delodajalci in drugimi institucijami, ki so pomembne za naš karierni razvoj (raziskovalci, univerza, tehnološki park, zbornice ...), v poklicnem in strokovnem izobraževanju pa moramo končno začeti podajati tekoče, aktualno znanje v sodelovanju s podjetji (knowledge flow) in ne balasta (knowledge stocks). Tu imamo še veliko priložnosti.

Nekateri pravijo, da ni treba, da se kaj spremeni. Vendar če vidimo, kaj vse se spreminja v družbi, pojavljajo se digitalne banke, v bolnišnicah uvajajo robote …, to zahteva drugačen način razmišljanja, dela, tudi življenja. Res si je težko zamišljati, da bi ob tem še vedno obstal enak sistem izobraževanja. Veliko je mladih, ki se marsičesa naučijo on-line, z youtuba. Zakaj jim tega ne bi priznali, namesto da jim učitelji vse še enkrat razlagajo? Raje naj jim pomagajo vrednotiti. Če nekdo doma naredi CNC-stroj, dron, pomeni, da ima znanje in spretnosti, to bi mu morali priznati.

Katere so veščine, ki jih danes mora obvladati vsak, če želi ostati v koraku z drugimi in biti konkurenčen na trgu dela?

To so prečne kompetence, nekateri jih imenujejo kar meta veščine. Poudarila bi kritično razmišljanje, sposobnost reševanja problemov, sposobnost zaznave, da nekaj sploh je problem in da je treba razviti rešitev. Zelo pomembna sta timsko delo in znanje z več področij in ne zelo poglobljeno z enega.

Kot ambasadorka evropskega tedna poklicnih veščin imate gotovo sporočilo za nas.

Rada bi povabila šole in izvajalce poklicnega in strokovnega izobraževanja, da Sloveniji in Evropi pokažejo, da znamo kakovostno slediti spremembam, ki se dogajajo okrog nas, da naš sistem poklicnega in strokovnega izobraževanja ni imun na spremembe. Vem, da delajo veliko inovativnih stvari, se vključujejo v različne iniciative – naj tega ne zadržijo zase. Slovenci smo preveč skromni. Odkar sodelujem z evropsko komisijo, sem se naučila, da je naš glavni problem, da ne znamo pokazati, kaj vse delamo. Vajeni smo samo kritizirati, jamrati in potem smo raje tiho, da ne bi rekli česa neumnega. Ko se primerjamo z drugimi, pa ugotovimo, da v resnici zelo dobro delamo. Primer: kolegi iz Nizozemske so predstavljali primer dobre prakse, pa sem rekla, da to delamo tudi pri nas. Njihov odgovor je bil: da, ampak se ne znate promovirati.